13
2008Letošnjo jesen je med slovenskimi alpinisti zavel mrzel veter. Odnesel je najprej Pavleta in nato še Miha. Starejšega in mlajšega, izkušenega in perspektivnega. Ni izbiral, kajti če bi, potem nikoli ne bi izbral njiju. Takih ljudi, kot pravijo starejši, ne delajo več. Nikoli jih nisem osebno spoznal, pa sem vseeno čutil njuno bližino. Njuna človeška toplina, prijazna beseda, nasmejan obraz poln energije, njun optimizem in pogum, so vrednote, ki sem jih prepoznal prek njunih predavanj, zapisov, fotografij in filmov. V bistvu sta bila čisto navadna, preprosta človeka z veliko ljubeznijo do gora, narave in sočloveka. Ne zaradi njunih dosedanjih in njunih morebitnih uspehov, predvsem zaradi njunega duha, je izguba tako boleča. Življenje pa gre naprej in če sem se česa naučil od njiju je to, da je potrebno živeti polno življenje, v veliki meri z gibanjem v naravi.
Prejšnji, sicer mrzli, skoraj zimski vikend smo se tako z odlično družbo potikali v okolici doline Triglavskih jezer. Bril je mrzel veter, vendar je bil poln življenja.
Ogradi in Debeli vrh
Smrekovi sestoji nad Bohinjem
Zlate macesnove iglice
Detajl planšarske arhitekture
Tičarica nad Ovčarijo
Večerni Krn
Macesnovi gozdovi v dolini Triglavskih jezer
Na obali Ledvice
Macesnovo deblo
Mali ‘orjak’
Rumeni gozd nad Ledvico
11
200811. september mnogi povezujejo s terorizmom in žalujejo za žrtvami terorističnega napada na nebotičnika v New Yorku. Tudi sam se spomnim na nedolžne ljudi, ki so umrli na tisti nesrečni dan pred sedmimi leti. Obenem pa sem prepričan, da to niso žrtve terorističnega napada, temveč žrtve ameriškega načina življenja, ameriškega odnosa do ostalega sveta, ameriške politike in brezkompromisnega razvoja te države. Tako se na ta dan spomnim tudi na nedolžne žrtve širom po svetu, kamor je demokratična roka ZDA segla za ubranitev lastnih interesov in želja, seveda s parolo reševanja zatiranih narodov in danes s parolo boja proti terotizmu. Opravičilo predsednika ZDA vsem nedolžnim žrtvam, ki so padli pod ameriško koso, bi bil zares velik korak k zmanjšanju terorizma. Se bo to kdaj zgodilo?
17
2008Tibetanska zgodba je žalostna. Te verne, vesele in preproste ljudi je že 50. let nazaj trdo prijela roka kitajskega komunizma. “Odrešitelji” so kruto posegli v njihova življenja in začeli izvajati kulturni genocid. Težko je verjeti, da imajo tibetanci izven administrativnih meja province Tibet veliko več pravic in svobode kot tibetanci, ki so ostali v svoji domovini. Pravzaprav so na strehi sveta drugo razredni državljani.
Bojana mi je večkrat govorila o dogodkih na enem največjih tibetanskih festivalov, kjer so kitajske varnostne službe v prve vrste spuščale le kitajske eminentneže in debele ameriške turiste z velikimi fotoaparati. Tibetance, katerim je festival namenjen, pa so odrivali v zadnje vrste, jih mlatili s pendreki, itd. Okrutnejša je zgodba iz istega kraja, kjer so kitajske oblasti na odprtem kamionu pred Bojaninimi začudenimi in prestrašenimi očmi peljali tibetanskega meniha na javno usmrtitev. Medtem, ko so ga v počasni vožnji peljali skozi vas, so bile v njegovo glavo uperjene puške. Vendar tudi to ni zlomilo poduhovljenega meniha. Bojana pravi, da se je smejal, njegov obraz je bil veder, v trenutku, ko sta si izmenjala pogled, pa ji je na presenečenje celo pomižiknil.
Včeraj je predsednik mednarodnega olimpijskega komiteja izjavil, da MOK ni organizacija, ki se ukvarja s človekovimi pravicami in ni politična organizacija, MOK je organizacija, ki skrbi za to, da so olimpijske igre odlično organizirane. Kako političen govor in kakšno metanje peska v oči. Tukaj sploh ni vprašanje ali bodo olimpijske igre v Pekingu ali ne, tu gre za vprašanje ali bodo tibetanci preživeli ali ne. Vsi bi morali obsoditi genocid in se izogibati uporabi olimpijskih iger kot sredstvu za opredeljevanje za ali proti.
Žalostno za tako razvite zahodne države. Razviti samo materialno, duhovno pa daleč za tibetanci!

















