Mnenja

Potres v glavi

Viš

Ne vem zakaj se mora človeku najprej nekaj zgodit, da začne razmišljat s svojo glavo in poslušat samega sebe. Posebej se to odraža v skupinah. Tisti, ki razmišlja s svojo glavo, je največkrat za skupino problematičen in ga ob naslednji priložnosti skupina ne želi več medse (težak tip, neprilagodljiv, jamrač), zato se svojeglavec raje ugrizne v jezik in sledi skupini. “Skupinski sindrom” je prisoten tudi oz. predvsem na planinskih, gorniških, turnih, alpinističnih turah. Velikokrat, kljub nevarnim razmeram prevlada duh “ma sej bo šlo”. Četudi se vmes najde kakšen, ki predlaga, da bi se zaradi razmer tura prekinila, ga ostali potolažijo, da sploh ni tako nevarno, da je to samo slab občutek, itd.

Luka in Matija kujeta načrte

Seveda se zadeva drastično spremeni, če izjavo o prekinitvi ture poda kredibilna (najbolj izkušena, najbolj spoštovana) oseba oz. vodja ture. V kolikor zataji tudi ta, potem je ob res nevarnih razmerah nesreča hitro za ovinkom. Najbolj problematične (v primeru slabih, kritičnih razmer) pa so tiste skupine, kjer pravega vodje ni oz. so si vsi približno enakovredni ali pa se med seboj slabo poznajo. Ob veliki želji po osvojitvi cilja, vrha, itd. se taka skupina le po naključju odloči za umik s cone tveganja. Gre za poseben psihološki moment, kjer vsi člani skupine kljub na videz nevarnim razmeram in lastni intuiciji “lažejo” sami sebi in slepo zaupajo naravi, da jih bo pustila pri miru. Največkrat gre vse po maslu, včasih pa žal ne.

Vrhovi nad Žabniško krnico

Sledijo obtoževanja, analize, iskanje odgovornosti. Za občutljive osebe, ki preložijo vse breme odgovornosti nase, je obdobje po nesreči lahko bolj stresno kot sama nesreča. Ta bremena se pojavijo seveda takrat, ko se komu res kaj hudega zgodi. V primeru srečnega razpleta naravne nesreče pa je takšen dogodek priložnost za analizo obnašanja udeležencev pred nesrečo in priložnost za pravilno odločanje v prihodnosti. Verjetno se boste vsi strinjali, da so taki dogodki več vredni (v prispodobi) kot 10 vaj skupaj.

Divja koza

Še eno spoznanje se mi pri problematiki varnosti v gorah zdi zelo zanimivo, in sicer nas je veliko precej pametnih o drugih, kako bi morali to in ono, kaj bi morali v primeru tega in onega, naslednji dan pa se nam zgodi nesreča, nas po možnosti doleti povsem nepripravljene in potem je samo sreča, da imamo o tem kaj za povedat. In jaz mam za povedat to, da v primeru naravnih nesreč nikoli nisi dovolj pripravljen ali izkušen.

Tule je posnetek bratranca Bineta, ki je predvsem zaradi svoje prisebnosti in znanja smučanja ušel plazu: http://www.vimeo.com/736043

Planina Krstenica

Med Fužinarskimi planinami zaseda Krstenica posebno mesto. Leži namreč na sončni, razgledni terasi pod Krsteniškim (Mali Stog) Stogom, visoko nad Vojami in dolino Suhe. Izredna lega ponuja vrsto čudovitih razgledov, na jugu na celoten Bohinjski greben, na zahodu na Krnsko skupino, na vzhodu na gore nad Krmo, s severa pa planino čuva mogočna trdnjava Ogradov.

krstenica-1-small

Dostopov do planine je kar nekaj, najkrajši je prek planine Blato (1 ura), precej daljša, vendar pa tudi lepša sta iz doline Voj (z začetka ali pa konca planine). Možen je tudi dostop prek Planine Jezero in Planine v Lazu.

krstenica-2-small

Planina ni zanimiva za obisk samo poleti, ko si ob zvoku kravjih zvoncev privoščič skuto ali kislo mleko, ampak tudi v vseh drugih letnih časih. Pomladi in zgodaj poleti je na planini in njeni bližnji okolici pravi alpski botanični vrt, prav tako spomladi lahko ob zgodnjih jutrih doživiš rastitev ruševcev, ki jo spremlja značilno petje.
krstenica-3-small

Jeseni so najlepši dnevi za obisk očakov nad planino, npr. obisk Ogradov, pohajanje po grebenu Stogov ali pa osvojitev debelinkota – Debelega vrha. Jeseni je tudi čas prska, takrat igrajo gamsi svojo ljubezensko igro, in če se previden in tih, jih lahko opazuješ tudi od blizu.

krstenica-4-small

Tudi pozimi ne boš ostal praznih rok. S turnimi smučmi se boš lahko podal v dolino za Debelim vrhom ali v Velo polje in se naužil zimske idile.

krstenica-5-small

Vsakič, ko boš obiskal planino in njeno okolico pa ne pozabi, da si samo na obisku v tem gorskem raju. Ne puščaj ničesar za sabo, ne odnašaj ničesar v dolino (razen doživetja in spoznanj) in spoštuj okolje, v katerem si se znašel.

Zima, da bi le spet bila

Podnebne spremembe so prinesle v naše kraje milejše zime s skromnejšo snežno oddejo. Spremenila se je količina padavin in tudi njihova razporeditev. Spremembe se ne dotikajo samo človeškega življenja (zmanjšana poraba goriv za ogrevanje, manjše število smučarskih dni, …), temveč tudi oz. v večji meri ves rastlinski in živalski svet. Zima je namreč čas, ko narava počiva. Obnova moči oz. zatišje je še kako pomembno pred spomladansko erupcijo. Drugačne temperature in razmere zahtevajo od živega sveta nenavadno hitre prilagoditve, ki jim nekateri žal niso kos. In če smo mi krivi za nastali položaj (v kar ne dvomim), potem nas lahko smatramo kot neusmiljene morilce. Seveda pa ni vse tako črno. Za mnoge vrste so nastale razmere naravnost čudovite oz. so jim pisane na kožo.

fotografija-3-small

Zima je tudi čas aktivnega preživljanja prostega časa v naravi. Sam sem navdušen in zagrizen turni smučar. Zimski hribi so v svoji tišini, beli preobleki, skrivnostni nedostopnosti in mrzlem prepihu neverjetno lepi in privlačni. Ko tako večkrat razlagam svoje občutke prijateljem, svojcem in znancem ali pa celo svoja doživetja predstavim na internetu (tudi s kakšnimi lepimi posnetki), si včasih ne morem pomagati, da se ni bi vprašal ali je to prav ali ne. Po eni strani privoščim vsakomur, da doživi svobodo zimskega gibanja v naravi, po drugi strani pa je v zadnjih letih obisk gora pozimi presegel za naravo še sprejemljivo število. Zimska rekreacija strmo narašča, še pred desetimi leti povsem nedotaknjena območja so danes podpisana z značilnim vijugastim vzorcem smučarskih zavojev ali pa so v njih že na daleč opazne sledi planincev, gornikov in alpinistov. Pritiski na alpski svet so zares neugodni. Dandanašja instant rekreacija pomeni avtomobilski dostop do vznožij gora, hiter vzpon in hiter sestop, vse z namenom osvojitve določenega cilja v čim krajšem času. Vse preveč je ljudi, ki ne hodijo v hrib z namenom doživljanja gorskega sveta, spoznavanja zakonitosti narave in zavedanja o tem, da samo neokrnjena narava pomeni pogoj za preživetje vsega živega na Zemlji.

naravadrevo-small2

Zakaj torej “težim” s tem, da je pomembno ohranjati tiha, mirna, nedotaknjena območja, brez vpliva človeka? Pozimi živali varčujejo energijo, saj je le ta življensko pomembna. Naša prisotnost lahko pomeni odvečno porabo te energije in posledično celo pogin osebkov. Torej raje kot v hrupnih skupinah, raje kot z motornimi sanmi, se podajmo v zimske gore v manjši skupini ali v dvoje, bodimo tihi in spoštljivi ter se zavedajmo, da smo v okolju, kjer ni naš dom, temveč dom naših najboljših rastlinskih in živalskih prijateljev.