21
2010Narodni park Bavarski gozd je star natančno 40 let. Prejšnji teden so praznovali okroglo obletnico, tako da so nas še malo utrujeni uslužbenci parka gostili na tridnevni strokovni izmenjavi. Prijateljske vezi med parki po Evropi so koristne predvsem zato, ker ti obiski drugih parkov vedno znova odprejo oči, spodbudijo ideje, potrdijo tvoja mišljenja ali jih zavržejo ter napolnijo z novimi spoznanji pri upravljanju zavarovanih območij.
Gozdovi narodnega parka Bavarski gozd so ena od najvrednejših blagovnih znamk Bavarske, celo Nemčije. Pa ne zaradi ekonomske vrednosti lesa, temveč zaradi prepuščenosti gozda naravnim procesom. Geslo parka pri upravljanju z gozdom je: Z gozdom upravljamo tako, da ne upravljamo. Njihovo delo je spremljanje stanja, znanstvene raziskave, predvsem pa urejanje infrastrukture za obiskovanje ter neprestana komunikacija in sodelovanje z lokalnim prebivalstvom, občinami, podjetniki, izobraževalnimi ustanovami in drugimi deležniki v prostoru. Za to potrebujejo 200 zaposlenih za 1/4 velikosti našega TNP-ja. Poleg tega imajo še 150 pogodbenih vodnikov, ki vodijo ture po parku.
V začetku osemdesetih let prejšnjega stoletja je območje prizadel hud vetrolom, ki mu je sledil velik udar smrekovega lubadarja. Vetrolomi so bili pogosti tudi v devetdestih letih in začetku 21. stoletja. Kljub enormnim količinam prizadetega lesa, se je uprava parka odločila, da prepusti gozd naravnim procesom. Takratni direktor parka, ki je osebno stal za to odločitvijo je bil pod hudim pritiskom, saj je lubadar vsako leto uničil več in več gozda. Toda potrpežljivost se je izplačala in napad lubadarja se je naravno zaustavil. Pogled na opustošeno pokrajino je sicer zastrašujoč, vendar je to po drugi strani danes ena od največjih turističnih atrakcij v Evropi, saj park letno obišče 3 mio turistov.
Najtežje je bilo v odločitev parka prepričati gozdarje, lokalno prebivalstvo in širšo javnost. Nemci imajo tako kot drugje tudi v gozdu radi popoln red. Park se je odločil, da poskuša pred znanstvenimi in strokovnimi argumenti idejo najprej približati bolj poljudno, zato so najprej skušali spomniti ljudi na dejstvo, da gozd, ki ga si ga predstavljamo danes ni podoben pravemu pragozdu, ki so si ga po eni strani vsi želeli videti v parku. Ko so uporabili še predstave iz ene najbolj znanih nemških pravljic, ki govori o izginotju dveh otrok v pragozdu, ki je neprehoden (podobno kot Janko in Metka), so bili na konju. Takrat so ljudje začeli drugače gledati na odločitev parka.
Kasneje so svojo odločitev podprli še s strokovnimi argumenti, ki jim gredo tudi na roko. Nekoč precej zakisani potoki zaradi kislega dežja so danes precej čistejši, imajo več rib, večjo biodiverziteto v gozdu, nove rastlinske vrste, vračajo se nekatere živali, itd. Propadajoči gozd je odlična organska hrana za rast novega gozda, za prst, nudi življenski prostor številnim vrstam. Lepo je videti, kako med temi štrclji rastejo nova drevesa brez poseganja človeka, povsem naravna sukcesija.
In kaj sedaj? Iz te zgodbe je park izšel kot zmagovalec, kot tudi narava sama. Začutili so priložnost, da to zgodbo tržijo in takrat se je začel izjemen vzpon turizma v parku in okolici. Naj takoj poudarim, da gre za prijazen turizem, pohodniški, fotografski in izobraževalni (info centri). V okolici parka in v njem samem je veliko parkirišč, ki so po večini makedamska, v nivojih, z ozelenitvami. Poti so makedamske, ločujejo kolesarske od pohodniških, in še bi lahko našteval. Posebna zgodba so info centri, ki so vsi high tech produkti, pa vendarle oblikovani z okusom, naravnimi materiali, prevladuje les.
Zadnja, komaj leto stara pridobitev je hoja med krošnjami. 1300 m dolga pot visoko nad tlemi, med krošnjami dreves me je sicer pustila ravnodušnega, pa vendar je to za povprečnega mestnega turista eno največjih doživetij, zato se jim 3,2 mio investicija v enem letu že povrnila?!!
To je v grobem zgodba Bavarskega gozda, ki je recimo temu zgodba o uspehu. Ne samo v smrekovih sestojih, tudi v mešanih gozdovih in bukovih nižinskih gozdovih prepuščajo naravi svojo pot. Med drugim na celotnem območju parka ne izvajajo lova.
Čeprav se območje narodnega parka Bavarski gozd skoraj v ničemer ne more primerjati s Triglavskim narodnim parkom (različna velikost, geologija, relief, lastništvo!!!, finančna spodbuda, …), pa vseeno ostaja grenak priokus, ker je uspelo območju, ki se po pravici povedano tudi slučajno ne more primerjati z naravnimi in kulturnimi lepotami območja Triglavskega narodnega parka. Verjetno vsi deležniki v prostoru parka ne znamo stopiti skupaj, zato da bi vsi skupaj nekaj dobrega imeli. Čaka nas še dolga pot, predvsem v izboljševanju medsebojnih odnosov ter odkrivanju pravih človeških in naravnih vrednot.
20
2010Če si kdo želi v živo spremljati spreminjanje narave, doživeti aktivne geomorfološke, hidrološke in druge …-oške procese, potem je soteska Martuljek pravi kraj za to. To absolutno ni povabilo v ta sicer prvovrsten kraj nad Rutami (Gozd Martuljek), ker je ravno zaradi aktivne nežive narave v soteski stalno prisotno krušenje, odlamljanje, plazenje, erodiranje, naplavljanje, izpodjedanje, obstreljevanje in vse drugo, kar se končuje na -anje.
Kateri “norec” si je pred desetletji upal tod skozi zgraditi atraktivno pot, mi še dandanes ni jasno. S tem nam je sicer omogočil doživljanje enkratne divjine, hkrati pa človeka porinil v območje, kjer nima zaradi svoje ranljivosti kaj iskati.
Skoraj vsako leto prehodim pot, ki nikoli ni enaka. Vedno je kje prekinjena zaradi podora, prečkanje struge hudournika je vsakič drugje, višina prodnatega materiala za kamnito prečno pregrado je z leto v leto višja, vsakič s strahom zrem v prepadne stene, kjer se svetijo sveži skalni odlomi, itd.
V poletnem času je nevarnost za pohodnika sicer manjša, kot je to npr. v spomladnem in jesenskem času ali po obdobju daljših in obilnejših padavin. Takrat s enima smisla izpostavljati padajočemu kamenju, zdrsom, zaledenelim potem. Voda potoka Martuljka je namreč v spodnjem delu naletela na precej manj odporne kamnine, kot nad slapom. Razliko bo opazil tudi vsak nepoznavalec kamnin, saj bo navdušen nad vizualnimi značilnostmi teh manj odpornih laporjev, lapornatih apnencev, zelenih tufov, glinavcev in podobno, ki so značilno tankoplastnati in ponekod močno nagubani.
Manjša odpornost kamnin na erozijsko dejavnost (voda, zmrzal, toplota) je vzrok za številne podore, odlome, plazenja in padanje kamenja. Še posebej je to izrazito v najožjem delu soteske, ki jo gradi slabo sprijeta morenska breča, ki je ostanek zadnje poledenitve. Alpinisti znajo tak tip kamnine slikovito opisati: “Vse kar primeš ti v roki ostane”.
V načrtu je popolna obnova poti skozi sotesko Martuljek, ki bo skušala zagotoviti nekoliko več varnosti obiskovalcem, kot jo obstoječa. Načrtovane so ustalitvene mreže nad potjo, podporne kamnite in lesene ureditve, na delih leseni nadstreški, dvig poti nad vodno površino v obliki lesenih podestov, nove brvi, dvojno razgledišče ob slapu in enotna ureditev ograj in vseh lesenih elementov.
Bomo videli, kaj se bo iz tega izcimilo in ali bo to spet le eden od neštetih klavrnih poizkusov človeka, da s tehniko poseže v aktivno “neživo” naravo.


























