Narava

Cres in Lošinj

Vrnili smo se z enega lepših dopustov. Prvotni plan (Umbria, Toskana) smo zamenjali za Jadran. Ne bom veliko razpredal, enostavno je bil to odklop v prijetnem okolju, predprazničnem miru, v čudovitem vremenu. Malo sem se dajal tudi s fotografijo, čeprav mi je bilo tudi za to škoda časa. Boste že povedali, če mi je uspelo kaj pametnega narest. Zdaj pa kar na posnetke.

Mali Lošinj ob sončnem zahodu

Veli Lošinj

Morsko zrcalo

Dvojčka

Lubenice

Stečine

Ciklame

V iskanju svetlobe

Večerni nokturno

Svileno morje

Borovci in galebi v večernem odsevu

Dopustniška fotka

Toliko o morju in dopustniških fotkah, ki so resnično bolj kot ne za domač album, ker jih čez celo poletje gledamo na tone in tone in smo jih že vsi siti. Upam, da so vsaj malo izven “že stokrat videnega”.

Nacionalni interes

Na potovanjih sem vedno, ko so me drugi popotniki ali domačini vprašali, kakšna je Slovenija, odgovoril, da je to najlepša dežela na svetu. Da ima najlepše gore, najčistejše reke, širne gozdove, prelepe kraške jame, s trtami ovita gričevja Dolenjske, Štajerske in Primorskega krasa. Nisem pozabil omeniti tudi kulturne bisere, ki jih ni malo, pa vendar je narava Slovenije tista blagovna znamka, ki so jo prepoznali tudi vsi tisti moji sogovorniki, ki so Slovenijo že obiskali.

Žal mi je, da slovenska politika ne prepozna te blagovne znamke, da ne zna izluščiti prioritete nacionalnega interesa, da ne vidi razvojne priložnosti ohranjene narave Slovenije. Da o lepoti Slovenije znajo samo pripovedovati (pa še to bolj poredko in slabo) in nič storiti za njeno ohranjanje, da vidijo v varstvu narave le razvojno oviro in ne priložnosti. Kakšna zmota!

Da ne bom nakladal brez številk in dokazov, bom navedel nekaj skrb vzbujajočih se dejstev. Slovenija nameni za varstvo njene izjemne narave celih 9 mio € na leto. S tem se pokrivajo plače vseh zaposlenih na Sektorju za naravo pri Ministrstvu za okolje in prostor, vsi javni zavodi za varstvo narave, vsi javni zavodi, ki upravljajo z zavarovanimi območji v Sloveniji, vsi stroški za delovanje teh institucij, vse investicije in vsa vzdrževalna dela za obstoječe objekte, vsa promocija, vse publikacije, vsi ukrepi, skratka vse, kar je v zvezi z varstvom narave v Sloveniji. Za primerjavo naj povem, da teh 9 mio € pomeni 1,3% proračuna Ministrstva za okolje in prostor in 0,001% proračuna Slovenije.

Kako pa ste kaj drugače? Še pijete čisto vodo? Še jeste zdravo hrano? Še hodite v neokrnjeno naravo? Še kje doživljate tišino, mir?

Snowdonia national park

Turobni dnevi so pravi čas za brisanje prahu s starih posnetkov in obujanje spominov na potovanja. Leta 2007 sem obiskal narodni park Snowdonia v Welsu. Ko sem včeraj vzel v roke fotografsko monografijo Snowdonie (avtor Steve Lewis), ki sem jo dobil ob odhodu v dar, sem se spomnil tudi na svoje posnetke in jih izbrskal iz arhiva. Žal mi je, ker takrat še nisem imel dosti pojma o fotografiji, ker takih priložnosti za obisk Snowdonie, ki je mimogrede pravi fotografski raj, ni veliko.

Gre za pokrajino, ki obsega tako obalo z morjem, estuarji, deltami, do visokih vrhov tja do 1085m (Snowdon, ki je najvišja gora Welsa), pa do obsežnih hrastovih gozdov, nepreglednih pašnikov (ovce). Posebna zgodba so mesta in naselja, ki so skoraj izključno zgrajena iz lokalnih kamnin, predvsem skrilavcev in peščenjakov. Nasploh je to območje svetovno znano po izkoriščanju skrilavca za gradbeni material.

Presenetljiv je minimalizem, tradicionalizem, komfort bivanja, zunanji izgled stanovanjskih objektov, ki se skorajda v ničemer ne more primerjati s slovensko kulturo bivanja. Presodite sami.

Navdušen sem bil tudi nad vožnjo z arhivskim vlakom, ki pa v resnici ni arhivski, saj so progo na novo usposobili, vlak pa vozi za turistične namene nepretrgoma, torej kot redna linija.

Zobata železnica vozi tudi na najvišji vrh, Snowdon. Zaradi slabega vremena smo jo tudi uporabili, kar je bilo prav tako posebno doživetje.

Povsod po parku me je navdušila prostrana pokrajina, zaobljeni vrhovi, jezera, travniki, nenazadnje tudi morje. Vsa dejstva o Snowdonii so sicer na dolgo in široko opisana na spletnih straneh, zato na tem mestu ne bi ponavljal že napisanega, bolj sem vas hotel spomniti na kraje, ki jih je vredno obiskati, če le najdete čas in denar.

Navdušenje nad pokrajino se je preneslo tudi na navdušenje nad upravo narodnega parka, nad njihovo organizacijo, infrastrukturo, prijaznostjo, … Toda zelo kmalu sem spoznal, da ni “poštimana” samo uprava parka, temveč je kultura, razmišljanje in način življenja v tem predelu sveta pač tak, da delujejo zadeve na povsem drugih nivojih, kot npr. pri nas. S tem seveda ne pravim, da je pri nas vse narobe, a ravno vpogled v upravljanje podobnih zavarovanih območij po svetu ti odpre oči, da lahko vidiš, da je možno tudi drugače, boljše.