19
2010Dva meseca imam nov fotoaparat Nikon D300s in prvi vtisi so res pozitivni. Pred dnevi sem prvič odkar imam nov aparat, prijel v roke starega, Nikona D50 in šele takrat sem v bistvu dojel pravo razliko. Predvsem v rokovanju, materialih in hitrosti delovanja. Ja, pa tudi ekran na hrbtni strani je neprimerno večji in bolj pregleden. Na tem mestu ne bom govoril o lastnostih D300s, ker je tega na spletu ogromno. Raje bom na kratko opisal izkušnjo z nakupom.
Odkar sva z Bojano pred dobrim letom in pol prvič opravila nakup prek spleta (otroški voziček), se spletnih nakupov večkrat poslužujem. Nikoli nisem imel nobenih problemov, a s tem ne nagovarjam ostalih, da to počnejo. Ko sem se odločal za nakup novega fotoaparata, sem se seveda najprej odločil za model, potem pa sem šel v lov za ugodno ceno. Našel sem spletno stran GEIZHALS, ki je nekakšna baza trgovin z najugodnejšo ponudbo določenega artikla. Potem, ko sem za aparat dobil seznam najugodnejših spletnih trgovin, sem preveril njihovo zanesljivost (uporabi google in ne verjemi vsemu, kar ljudje pišejo). Odločil sem se za nakup prek nizozemske spletne trgovine FOKA. Sicer je stran v celoti v nizozemskem jeziku, vendar google prevajalnik je res fajn zadeva.
Cenovno je bila FOKA skupaj s poštnino za 200€ cenejša od najcenejšega slovenskega ponudnika (z malo poznanstev in vez), od ostalih pa vsaj za 300€. Pa še en zanimiv podatek. V sredo je bilo nakazano bančno nakazilo, v petek zjutraj je bil paket pred vrati, lično in kar je bolj pomembno, ustrezno zaščitno zapakiran. Temu se reče poslovanje!
Ker je tale blog namenjen fotografiji, prilagam še nekaj fotk zanimive planine Ogrinc na Pokljuki in nenavadno položene trave. Verjetno posledica deževja oz. kratkotrajnega jezera.
02
2010Kdor v hribih išče še kanček več od zadovoljitve ob osvojitvi vrhov, potem bo opisana tura potešila marsikaterega radovedneža. Že sam začetek poti lahko popestrimo z obiskom planine Kuhinja, Kašine in Leskovce. Kravji zvonci, neskončni pašniki in razgledi na Padsko nižino prek Kolovrata in Matajurja nam polepšajo vzpon v krnico pod Rdečim robom.
Rdeči rob nima zaman takega imena, sredi belega in sivega apnenca je namreč vgnetena gmota rdečkastega lapornatega apnenca, ki je poleg geološke posebnosti tudi botanična oaza.
Težko je to gmoto gledati od daleč, zato je nujen vzpon po krožni poti, ki ponuja izjemne poglede na gorske vence nad dolino reke Tolminke. Obiskovalec bo presenečen nad trdnostjo na pogled sicer zelo razrahljane kamnine in nad pestrostjo in barvitostjo gorskega cvetja.
Za tiste, ki vas zanima zgodovina, vam preteklost Rdečega roba ponuja obilo razmišljanja in dejstev. Skok v geološko preteklost razkriva, da je rdeči lapornati apnenec Rdečega roba za 140 milijonov let mlajši od okoliškega sivega in belega triasnega apnenca. Ponekod lahko pod apnencem naletimo na zaporedje kamnin v obliki fliša, podobnega kot ga lahko opazujemo na slovenski obali.
Rdeča barva je sicer posledica mineralne sestave apnenca, pa vendar nas rdeča barva spomni tudi na dogodke na Rdečem robu, ki so se zgodili med drugo svetovno vojno, ko je v največji gorski bitki tod padlo cca. 80 slovenskih vojakov, potem ko so jih sovražne sile stisnile v obroč. Žalostna zgodba Krnskega grebena se je torej ponovila tudi v drugi svetovni vojni, kot da peklenski dogodki prve svetovne vojne niso bili zadostno opozorilo.
S tega žalostnega kraja nas pot vodi proti jezeru v Lužnici, ki kot kaplja visi nad strmimi južnimi pobočji Krnskega masiva. Trenutni vodostaj je tako skromen, da je jezero izgubilo svojo prvotno kapljičasto obliko, vseeno je njegova lega resnično fantastična.
Podobno kot Dvojno jezero v Dolini sedmerih jezer, tudi jezero v Lužnici ni bogve kakšnega dobrega zdravja. Nitaste zelene alge so napolnile jezero in povzročile nastanek debelega mulja, ki povzroča razmere brez kisika. Prosojnost jezera je zato le dober meter, v okolici pa zaudarja po gnitju alg.
Čeprav so vsi ostanki prve svetovne vojne obravnavani kot kulturna dediščina, ki se ne sme odstranjevati, pa bi bilo vseeno smiselno nekatere ostaline nujno “pospraviti”. Primer je ostanek mine na obali jezera, ki je res nima smisla varovati.
Od jezera v Lužnici se pot zložno vzpenja po dolini Lužnice in se na koncu vzpne na Batogniško sedlo.
Še pred vzponom na sedlo se splača zaviti nekaj metrov s poti in si ogledati pokopališče megalodontidnih školjk. Te so živele v lagunah pred več kot 200 milijoni let. Tod so se ohranile v prav posebni obliki.
Zapolnjene so namreč z rdečim sedimentom, včasih tudi s sigo.
Gre za posebnost, ki ji pravimo neptunska zapolnitev. Apnenec s školjkami je bil namreč že v geološki zgodovini enkrat dvignjen na površje, kjer je zakraseval. Lupine je voda izlužila, na njihovo mesto se je začela odlagati siga. Potem je bil apnenec s školjkami ponovno potopljen v morje. V prazne školjčne lupine, delno zapolnjene s sigo se je odložil rdeč sediment, ki se je tekom geološke zgodovine strdil. Apnenec je bil nato ponovno dvignjen na današnje mesto.
Za konec se pri sprehodu po vršnem platoju nesrečne Batognice še enkrat več spomnimo na grozote prve svetovne vojne. Vrh Batognice je zaradi hude eksplozije danes nekaj metrov nižji. V “luft” je vrglo tako velike skalne bloke, da ti zastane dih. Čez Batognico je namreč potekala frontna linija in pod vrhovom so bili speljani tako italijanski kot avstrijski rovi, včasih tako blizu, da so se lahko vojaki med seboj slišali. Linija se dolgo časa ni nikamor premaknila, zato so italijanski vojaki pod avstrijske položaje skopali rov, v katerega so namestili razstrelivo. Avstrijci, ki so z enako namero želeli presenetiti Italijane, so po naključju odkrili italijanski rov, iz njega previdno pobrali vse razstrelivo in z njim pozneje vrgli v zrak italijanske položaje.
Z Batognice ni več daleč do vrha Krna, ki se ga splača osvojiti zaradi razgledov. Spust nazaj na Krnske planine ne sodi v kategorijo lepih sestopov, saj si navkljub občutku, ki ti ga daje odprt pogled na planine, še presneto daleč od zasluženega počitka.
26
2010Še eni Belarjevi naravoslovni dnevi so za nami, še enkrat se je Trenta izkazala s svojim neverjetnim naravnim in kulturnim ambientom, še novih 800 otrok je dobilo neprecenljivo bogato izkušnjo, še enkrat smo dokazali, da je najboljši, najbolj učinkovit in doživljajsko najbolj popoln pouk v naravi.
Na sprehodu ob Soški poti otroci na izobraževalnih točkah obiščejo svet žive narave, se seznanijo s Kugyjem, doživijo umetniško plat doživljanja narave, obujejo prave trentarske cokle, se poglobijo med izumrle živali nekdanjega oceana, izgubijo strah pred kačami in se jih hkrati naučijo spoštovati, spoznajo vso lepoto in trdoto nekdanjega fužinarskega življenja in na koncu občutijo vso barvitost ter dišave gorskega cvetja.
Brez pretiravanja lahko rečem, da bi bil celo vsak odrasel človek navdušen nad tako predstavitvijo naravnih in kulturnih značilnosti tako Trente kot širšega območja narodnega parka.
Delo z otroki je včasih zelo naporno, vendar moram reči, da so bili otroci na letošnjih dnevih neverjetno radovedni, zvedavi, pridni. Absolutno nobenega problema, nobenega dviganja glasu, kar še dodatno potrjuje odlično organizacijo dogodka.
Vsako skupino sem na svoji točki povprašal o utrujenosti in prav vsi otroci so mi na ves glas odvrnili: “Ne, nismo utrujeni!!”
Zadovoljstvo otrok ob koncu dneva je bilo zadoščenje za ves trud, ki je bil vložen v izvedbo letošnjih Belarjevih dni. In če bodo otroci odnesli le delček tistega, kar so izvedeli in shranili le kanček občutkov, ki so jih doživeli, potem je namen takih naravoslovnih dni dosežen.
Še nekaj utrinkov
































