03
2009Povsem drug občutek se je v hribe podati za vsaj dva ali več dni, kot na hitro skočiti gor in dol, ob enih pa že jesti vročo župo za domačo mizo. Končno sva z Edijem uskladila najine načrte in se za dva dni podala v Julijce. V bistvu sem ga navehtal za šerpo pri mojih službenih zadevah. Ampak, saj veste, s šerpami je težko.
Edo se je zjutraj pojavil s svojim klasičnim “allaround” mini nahrbtnikom, čeprav sem mu jasno povedal, da bova tovorila opremo za namestitev tablic slovenske geološke poti, skupaj z baterijskim vrtalnikom. Njegov nahrbtnik pa je bil že brez dodatne robe napihnjen kot slon, skoraj da je pokal po šivih. Pogledam v ta čudežni nahrbtnik, notri pa knjige, obvezne Sportske novosti v hrvaški in slovenski verziji, Ekipa, pa kumarce kar v kozarcu, gobja rižota, kilo kruha, cunje, itd.
Od knjig se je le težko ločil, časopisov pa ni mogel pustiti v dolini za nobeno ceno. No ja, nekako sva le stlačila stvari v nahrbtnike in se odpravila proti Velem polju. Uf, teža je bila kar konkretna, zato sva počasi zastavila v breg.
Pod Studorskim prelazom sem Ediju dejal, naj malo bolj pogleda po kamnih ob poti, da bo našel kakšne fosilne ostanke, ki jih je tam na pretek. Čez čas se mi približa in potoži, da mu bodo oči iz jamic padle, da tako “buli”, pa nič ne vidi. Sklonim se in poberem prvi večji kamen, kjer je vse polno polžev in školjk. Evo, tule so, pa tule in tukaj. Gleda in se čudi, kmalu pa nabere tri kose in jih strpa v že prepoln nahrbtnik. Svetujem mu, da vzame manjše kose, ampak vztraja, da bo te kose nosil za svojega sina, ki je vnet zbiralec in raziskovalec pri svojih reci in piši 5 letih.
Oba sva prvič hodila po Velski dolini proti Hribaricam in Doliču in se spraševala, kje hudiča je tukaj tako dobra smuka, ko pa je vse tako položno. Skleneva, da bo treba končno izpeljati tisti legendarni turni smuk s Kanjavca v Velsko dolino.
Sončno jutro se je spremenilo v neko čudno oblačno popoldne. Meglice so se podile čez vrhove in vsake toliko se je razjasnilo, svetloba in vidljivost pa za kakšno resnejše fotografiranje naravnost obupno. Ampak, saj ni vse v fotkanju, največ je v doživetju. Na Doliču, kjer sva nameravala prespati, sva bila kar prehitro. Pogled na kočo je žalosten, čeprav so v poletnih mesecih člani PD Gorje opravili veliko dela s popravljanjem od plazu povsem razdejanega novejšega dela planinske koče.
Ob vročem čaju skleneva, da greva naprej proti Prehodavcem. Edo takoj po odločitvi vzame v roke zemljevid in tuhta kateri vrh bova osvojila kar tako med potjo.
Po parih predlogih in obojestranskih razglabljanj, mu roka po zemljevidu zdrsne na pot po Kanjavčevih policah oz. pot Mire Marko Debelak. To pot je predlagal že doma, vendar je potem kar nekako potonila v pozabo, zdaj pa so se mu spet zasvetile oči. Malo sem se izmikal, kako težak nahrbtnik imam in da sem že malce utrujen, toda tudi mene je premagal adrenalin. O.K., greva. Povprašava še glede razmer in morebitnih snežišč in že se spuščava proti Zadnjici.
Po parih serpentinah uzreva Kanjavčeve police. Ojoj, a tule čez greva? Hudo, lej kje gre steza, čist blizu prepada. Ojoj. Pogled na začetek poti je res zastrašujoč. Malce nama zastane korak, potem pa kot vedno eden od naju potegne in že sva na stezi nad “mega plastjo” (glej plasovitost kamnine, kjer izstopa debela siva plast nad tankimi plastmi), nad dolino Zadnjice nekje sredi severne stene Kanjavca.
Takoj ko stopiva na pot se občutek drastično spremeni, saj je pot sicer drzno speljana, vendar dobro uhojena. Ostane samo tisti cmok, ko veš, da ne smeš narediti napake, sicer zletiš direktno do melišč pod steno, brez vmesnih postankov.
Moram priznati, da so bili začetni koraki kot po jajcih (več o tem bodo povedale Edijeve fotografije), kasneje pa sem se sprostil in užival ob vratolomnih pogledih in res izvrstno speljani poti. Sicer pa pot ni neka bližnjica do Prehodavcev, saj traja vsaj 2 uri in več. Na Prehodavce sva prilomastila ob začetku vačera in se naužila lepih razgledov izvrstne okolice Prvega oz. zadnjega jezera v Dolini Triglavskih jezer.
Prav zaradi večerov v gorah se splača preživeti noč v visokogorju. Naredil se je namreč čudovit, sicer mrzel večer v eni izmed najbolj prijetnih koč v Julijcih. Večer je kot že ničkolikokrat rahlo pokvaril pogled na Edijeve prste na nogah, ki izgledajo kot prsti nekoga, ki se vrača s kakšnega osemtisočaka. Ne vem, od kod zbere toliko volje, da hodi naokoli s tako neprijetnimi bolečinami. Saj pravijo, kjer je volja, tam je moč ali pot ali karkoli že. Tako željena tura čez greben Velikega Špičja se zdi tisti večer izgubljena, toda pri Ediju nikoli ne veš. Za konec prvega dne še nekaj večernih pogledov, naprej pa v drugi objavi.
28
2009Pogled s široke struge Suhega potoka v dolini Zadnje Trente proti Bavškemu Gintavcu je veličasten. Čeprav stojiš v popolnoma suhi strugi, se zavedaš, da ob močnem deževju tod naokoli kraljuje voda. Tiha, spokojna dolina postane divja, neukrotljiva. Če bi imel živalski sluh, bi lahko slišal vodo pod nogami, podtalnico, izgubljeno v prodnatem zasipu.
Življenja pravih Trentarjev ni več, ostala so njihova domovanja, prestaje, ki nas ne pustijo ravnodušne, kažejo namreč na neverjeten čut do oblikovanja. Spoštovanje!
Danes se odpravljamo na ogled slapov potoka Suhe. Z rokami v žepu stopamo po strugi, na levi strani nas spremlja kamniti zid Plešivca, Trentskega Pelca in Srebrnjaka.
Kmalu se v daljavi zasliši prvi šum potoka, ki nas potem spremlja celotno pot. Vstopamo v razdrapani in krušljivi dolomitni svet, kjer je vodna erozija izoblikovala čudovito sotesko.
Na poti nas pozdravljajo navdušeni gledalci, odeti v raznobarvna oblačila. Tale zgoraj je rušnata zvončica.
Nedaleč stran, prek zanimivh prehodov ob strugi, nas pozdravi prvi od številnih slapov. Žal so tudi tod adrenalinski odvisniki našli kotiček za svojo drogo, na vhodu v slapišče je namreč sidrišče za spust (canyonig). Nespoštovanje!
Po ogledu prvega slapu se je potrebno vrniti nekaj sto metrov nazaj, prečiti strugo in nadaljevati po levem bregu Suhega potoka. Tokrat nas pozdravi zborček Zoisovih zvončic.
Po bukovem gozdu se dvigamo nad slapišči in jih opazujemo s ptičje perspektive. Vsake toliko pa se spet spustimo do struge in se čudimo delu narave.
V gozdu nas pozdravijo velikanski balvani, ki nas opozarjajo, da narava še zdaleč ni neživa, še kako živa je.
Kratke slapotvorne stopnje so v vznožjih izoblikovale majhne tolmune, kamor bi človek namočil svoje pregrete ude, toda brrrrrr, voda je mrzla, toda kakšne barve!
Višje nas struga zapelje v pravo pravcato sotesko, pravi visokogorski svet, nad nami pa buči najvišji od vseh tukajšnjih slapov.
Raziskovanja je kar prehitro konec, človek bi rad pogledal še za naslednji vogal. Toda dovolj, tam zadaj je svet, kjer človek nima kaj iskati. Je že dosti tacal naokoli in napravil dosti svinjarije.
Tokrat nalašč nisem “težil” z opisovanji dostopa, števila slapov, višine, itd., ker objava ni mišljena kot reklama za obisk, temveč kot reklama za tisto, kar smo podedovali od narave in kar je smiselno ohraniti.
18
2009Pred časom sem že pisal o nastanku Pokljuške soteske. Tokrat bolj ali manj foto sprehod po tej enkratni znamenitosti. Toda pozor! Pot še ni odprta, čeprav so obnovitvena dela tik pred zaključkom.
Obisk soteske je idealen ob vročih dnevih, takšnih kot si bili v sredini tega tedna. Že kmalu po vstopu se začuti hlad, ki je vzrok za pojavljanje rastlinskih vrst, ki jih drugače najdemo le v visokogorju ali v mraziščih.
Vedno znova me presenetijo ogromne skalne stene, ki se dvigujejo med bukvami visoko v nebo. Saj res, hodim po dnu soteske. Vode na površju ni, zato je Pokljuška soteska res enkratno doživetje.
Na prvi večji jasi sredi kamnitega gozda, se odcepi kratka pot do Pokljuške luknje – jamskega prostora z okni, ki so ostanki jamskih rovov.
S Pokljuške luknje lahko prek izredno razgledne poti nadaljuješ pot proti Stari Pokljuki. Mogoče bom to pot ubral drugič, tokrat nadaljujem proti najožjim delom soteske.
Skozi strma in ozka korita že ugledam obnovljene galerije, ki jih je pred dvemi leti poškodovalo podrto drevje.
Galerije so sicer kratke glede na Vintgarske, so pa toliko bolj adrenalinske.
Uf, visoko, visoko!
Skozi najožji prehod pod naravnim mostom je potrebno še nekaj manjših popravkov na poti, potem pa bo obisk spet možen. Hitro stopim iz teme na sončno jaso polno kopriv.
Še kratek sprehod po slikovitem gozdu nad sotesko.
Potem pa spust nazaj prek strme in zračne poti.
Obisk Pokljuške soteske je lahko kratek in jedernat, lahko pa si vzameš čas in jo pobliže spoznaš, skriva namreč mnogo lepot.
















































