Apr
15
2019… SO TUDI IZJEMEN IN RAZNOLIK ŽIVLJENJSKI PROSTOR
Spodnje besedilo je bilo lani objavljeno v planinskem vestniku. Namen članka je na kratko predstaviti narodne parke v Alpah in primerjati njihov način varovanja in upravljanja.
Cilj varstva narave je njena ohranitev. Tako preprost cilj, pa tako težka pot vodi do tja. In če se mi je pred poklicno potjo na področju varstva narave zdel cilj zelo jasen, dosegljiv, področje varstva narave pa razumljivo, se zdaj, po dobrih desetih letih dela v narodnem parku dobro zavedam, kako kompleksno, zahtevno in družbeno pomembno je varstvo narave ter kako nujna je njena ohranitev. Za vsa živa bitja. In čeprav se zavedanje o pomenu varstva narave povečuje, je človekova želja po razvoju, blaginji in uživanju, tudi in predvsem na račun narave, tako močna, da je vedno korak spredaj. Varstvo narave ima še dodatno težavo, uspehi na tem področju so težko merljivi, sploh v primerjavi z gospodarstvom. Pogosto je uspeh varstva narave dejstvo, da se nič ne zgodi (npr. ne zgradi se elektrarna na Soči). Za ohranitev narave uspeh, za gospodarstvo ravno nasprotno.
ZGODOVINA IN VRSTE ZAVAROVANIH OBMOČIJ NARAVE
Gibanje in prizadevanje človeštva v smeri ohranjanja narave so se v zahodnem svetu začela ob koncu 19. stoletja. V tistem času je dozorelo zavedanje o pomembnosti in vrednosti ohranjene narave, med drugim tudi zaradi naraščanja posledic negativnih učinkov razvoja civilizacije, industrije in porasta števila prebivalstva. V kulturah, ki so živele z naravo oz. v neposrednem stiku z njo, potrebe po formalnem varovanju narave ni bilo, obstajala pa je duhovna, sveta in moralna nedotakljivost delov narave (t.i. sveti kraji). Leta 1872 so ZDA območje Yellowstona v zveznih državah Montana in Wyoming razglasile za prvo zavarovano območje narave v obliki narodnega parka, katerega ustanovni namen je bil formiranje javnega območja za obiskovanje, občudovanje in rekreacijo. Obiskovanje in doživljanje je poleg varovanja narave še vedno eden izmed osnovnih namenov večine izmed že več kot 1000 narodnih parkov, ki so danes v več kot 100 državah sveta.
Narodni park je le eden od številnih načinov zavarovanja delov narave. Z zavarovanjem del narave dobi pravno zaščito v obliki pravnega akta (odlok, uredba, zakon), znotraj območja velja poseben režim, omejitve in pravila. Poleg širših območnih zavarovanj se lahko zavarujejo tudi posamezne živalske ali rastlinske vrste, genski material, ekosistemi, torej živa narava in življenjski prostori (biodiverziteta) ali pa deli ožji deli narave, ki imajo vrednostne lastnosti, kot npr. jezera, reke, naravna okna, fosili, tudi krajina …, torej neživa narava (naravne vrednote).
Narodni parki imajo zaradi območnega načina varovanja narave še prav posej pomembno vlogo, saj zaradi pokrivanja širših delov narave omogočajo nemoten razvoj naravnih procesov v večjem obsegu. Izmed širših zavarovanih območij poleg narodnih parkov poznamo še regijske parke, v tujini največkrat pod imeni “regional” ali “nature” park ter krajinske parke, pogosto v tujini poimenovane “protected lendscape areas”. V primerjavi z narodnimi parki gre za praviloma nekoliko manjša območja, v katerih je tudi manjši del t.i. neokrnjene narave, medtem ko le-ta v narodnih parkih prevladuje. Še nekoliko manjša območja so t.i. naravni rezervati in spomeniki, v tujini pod imenom “nature reserve”, ki imajo najstrožje režime varovanja, saj gre za najpomembnejše dele narave, pogosto so locirani tudi znotraj narodnih parkov. V Triglavskem narodnem parku je tako npr. 46 ožjih zavarovanih območij v obliki naravnih rezervatov in spomenikov (npr. Mala Pišnica, Martuljška skupina, Dolina Triglavskih jezer, Pokljuška soteska, …). Obstaja še cela vrsta drugih zavarovanj, med katerimi so najbolj znana zavarovanja pod okriljem Unesca ter številna druga območja varovane narave, ki jih pokrivajo posebni državni predpisi in številne mednarodne konvencije, direktive in sporazumi (Natura2000 območja, Alpska konvencija, Bonnska konvencija, CITES itd.).
Prav nepregledna množica predpisov na področju varovanja narave, številna in raznolika zavarovana območja, posebne kontinentalne, državne, regijske in lokalne ureditve ter široka paleta imenoslovja pogosto prinašajo zmedo in nejasnosti, uporabnikom delajo težave pri razumevanju pomena, stopnje in ciljev zavarovanega območja, kar pogosto prispeva tudi k nezaželenemu obnašanju v teh območjih. Že od leta 1948 se Svetovna zveza za varstvo narave (IUCN) trudi vzpostaviti enoten mednarodni sistem kategorizacije zavarovanih območij narave. Pri tem je bolj ali manj uspešna, saj mora poleg nacionalnih, regionalnih in mednarodnih interesov, tako političnih kot nevladnih upoštevati tudi popolnoma razdrobljeno in pogosto nepovezano znanstveno sfero na področju varstva in preučevanja narave, ki je naravo razdrobila na koščke ter jo pospravila v navidezne predalčke, zaradi česar jo bistveno težje uspešno varuje. Slovenija se v grobem drži IUCN sistema kategorizacije zavarovanih območij narave. Ker pa omenjeni sistem ni mednarodna obveza, so primerjave zavarovanih območij narave med seboj tema, ki jo je potrebno vedno obravnavati z veliko mero razumevanja, znanja in strpnosti.
NARODNI PARKI V ALPAH
Primerjava med narodnimi parki v Alpah je zaradi geografsko zaključenega območja ustreznejša, a vseeno nehvaležna, primerjati namreč geološko, botanično, zoološko, podnebno in kulturno tako različna območja med seboj skoraj nima smisla. Pa vendar imajo narodni parki v Alpah skupne značilnosti prav na področju varstva narave in njenega upravljanja, saj varujejo na državnih ravneh naravno najbolj ohranjena območja v Alpah, večinoma tudi skušajo slediti IUCN kategorijam in kriterijem. Poleg naravnih in kulturnih razlik je različen način varovanja in upravljanja parkov posledica zapletene zgodovine nastajanja zavarovanih območij po različnih državah, političnih sistemov, socialnih, ekonomskih in drugih razmer. Varstvo narave je namreč družbeni konsenz in zato zelo odvisen od volje družbe in politike za zagotovitev učinkovitega varovanja. V zadnjih letih je veliko dela pri reševanju skupne problematike narodnih parkov in drugih zavarovanih območij v Alpah prispevala organizacija Alparc, ki združuje vsa zavarovana območja v Alpah v prizadevanju k čim učinkovitejšemu varstvu narave in upravljanju zavarovanih območij.
V Alpah je 13 narodnih parkov, po eden v Sloveniji (Triglavski narodni park), Švici (Swiss National Park) in Nemčiji (Berchtesgaden National Park), po trije v Avstriji (National park Hohe Tauern, Kalkalpen in Gesäuse) in Franciji (National park Ecrins, Vanoise in Mercantour) ter štirje v Italiji (National park Gran Paradiso, Stelvio, Val Grande in Dolomiti Bellunesi). Najstarejši je Švicarski narodni park, ustanovljen leta 1914, ki mu sledita Gran Paradiso in Vanoise (1922). Predhodnik današnjega Triglavskega narodnega parka je nastal leta 1924 v Dolini Triglavskih jezer, vendar ni šlo za pravi narodni park, temveč se je območje zavarovalo z zakupno pogodbo. V pravnem smislu pravi narodni park smo dobili leta 1961, ostali narodni parki v Alpah pa so nastali po letu 1970.
Poleg 13 narodnih parkov je v Alpah preko 400 drugih zavarovanih območij narave (87 naravnih, t.i. “nature” parkov, 288 naravnih rezervatov, 4 UNESCO območja, 13 biosfernih rezervatov, …). Vsa zavarovana območja pokrivajo okrog 23% celotnega območja Alp.
DOSTOPNOST NARODNIH PARKOV
Slovenci imamo v splošnem pozitivno mnenje o Triglavskem narodnem parku, večina se zaveda izjemnosti, ohranjenosti in tudi lepot tega območja. Pogosto smo ponosni na park, vseeno pa je moč zaznati tudi nekaj nerazumevanja, neustreznih primerjav s podobnimi zavarovanji v tujini ter tu pa tam tudi negodovanje in nestrinjanje z načinom upravljanja in varovanja. Nekateri bi območje parka bistveno strožje varovali, drugim se zdi vsaka omejitev odveč, najraje pa s prstom kažemo na drug drugega. Izkušnje kažejo, da ima narodni park pozitivno noto le do trenutka, ko režimi začnejo neposredno vplivati na našo lastnino, na naše želje, potrebe, dejavnosti. Takrat je varstvo narave največkrat samo ovira. Menim, da to izhaja iz nerazumevanja in nepoznavanja ciljev in namenov narodnega parka, zaradi družbe in njenih trenutnih norm ter seveda tudi zaradi načina, kako narodni park varujemo.
Za vse narodne parke v Alpah velja, da so odprti, torej imajo prost dostop za vsakogar pod enakimi pogoji. To pomeni, da vstopnin ni. Vstopnine so vezane le na posamezna ožja območja narave znotraj parka, ki jih je človek posebej uredil za ogledovanje in bi bila brez infrastrukture nedostopna. V ameriške narodne parke se praviloma vstopa prek plačljivih vstopnih točk, kar je zagotovilo za bistveno lažje upravljanje in nadziranje narodnega parka. Za odprte narodne parke, posebej za tiste, ki imajo številne dostope, tudi iz več strani, z gosto infrastrukturno mrežo, je osnovna težava ta, da se obiskovalci pogosto sploh ne zavedajo, da so vstopili v zavarovano območje, kjer veljajo posebna pravila in to kljub razmeroma številni informacijski infrastrukturi. Ker imajo parki v Alpah tudi notranjo conacijo (osrednje in robno območje) nastopi dodatna težava še z označitvijo meje osrednjega območja.
Zelo pomembno vlogo pri učinkovitem upravljanju predstavlja lastništvo zemljišč v narodnem parku. Na Finskem je npr. pogoj za ustanovitev narodnega parka 100% lastništvo države. V Alpah je država 100% lastnik v narodnem parku Berchtesgaden (Nemčija) in narodnih parkih Stelvio ter Gran Paradiso (Italija). V ostalih parkih so lastniška razmerja bolj pestra, kar seveda povzroča težave pri upravljanju. V Triglavskem narodnem parku je več kot 50% zemljišč v zasebni lasti, le 22% pa v državni lasti, pri čemer Javni zavod Triglavski narodni park lahko upravlja le 1% državnih zemljišč. Ker narodni park prinaša določene omejitve pri upravljanju z nepremičninami, se pogosto pojavlja nezadovoljstvo lastnikov zemljišč. Krovni zakon, torej Zakon o ohranjanju narave sicer predvideva odškodnine zaradi omejitev in prepovedi, vendar sistem praviloma ne deluje. Avstrija za obstoj narodnega parka Gesause letno plačuje slab milijon € nadomestila lastnikom zemljišč znotraj parka.
VARSTVENA OBMOČJA
Večina narodnih parkov v Alpah ima notranjo conacijo, ki se deli na osrednje in robno območje parka, pri čemer naj bi osrednje območje po kriterijih IUCN obsegalo vsaj 75% območja parka. Osrednja območja so namenjena izključno varstvu narave oz. omogočanju razvoja naravnih procesov brez vpliva človeka in v katerem so prepovedane vse gospodarske dejavnosti, razen tradicionalnega gorskega pašništva, dopustne so tudi znanstvene raziskave in obiskovanje območja pod določenimi pogoji. V robnih območjih so dopustne tradicionalne gospodarske dejavnosti (gospodarjenje z gozdovi, kmetijstvo, lov, …). Švicarski narodni park, Stelvio in Gran Paradiso imajo celotno območje parka opredeljeno kot osrednje območje. Triglavski narodni park je na področju conacije posebnost, saj ima tri varstvena območja. Prvo (37,5%) in drugo (38,6%) varstveno območje predstavljata osrednje območje, tretje (23,9%) varstveno območje predstavlja robno območje. Posebnost tudi zaradi tega, ker je v drugem varstvenem območju, ki je del osrednjega območja, dopustno gospodarjenje z gozdom in lov. Prav v nobenem drugem alpskem parku lov ni dopusten v osrednjem območju parka. Načrtovanje in upravljanje z lovom ter gospodarjenje z gozdom je v večini parkov urejeno s strani upravljavca parka, medtem ko v Triglavskem narodnem parku javni zavod le delno upravlja področje lova, načrtuje pa ga v celoti Zavod za gozdove, ki upravlja tudi z gozdom.
Navedeni odstotki sicer ne prikazujejo najbolj realne primerjave, saj je npr. prvo varstveno območje Triglavskega narodnega parka, ki je del osrednjega območja in kjer lov in gospodarjenje z gozdom nista dopustna, v hektarjih precej večji kot celotno območje naslednjih narodnih parkov: Gesause, Berchtesgaden, Kalkaplen, Švicarski n.p., Val Grande, Dolomiti Bellunesi. Glede na majhnost Slovenije in glede na delež Alpskega gorovja znotraj Slovenije, je ta podatek izjemen in neprimerljiv z ostalimi alpskimi državami. Slovenija ima z enim narodnim parkom zavarovanih 4% celotnega območja države, skoraj celotne Vzhodne Julijske Alpe, kar glede na navezanost Slovencev na gorski svet (najgostejša mreža planinskih poti in planinskih koč med vsemi narodnimi parki v Alpah), pritisk turizma in raznovrstnih športnih in rekreacijskih dejavnosti vpliva na izzive in probleme z upravljanjem Triglavskega narodnega parka.
ZUNANJE MEJE PARKOV
Omeniti je potrebno še en pomemben vidik upravljanja narodnih parkov, in sicer opredelitev zunanjih mej parka. Narodni parki v Alpah, ki so nastali razmeroma pozno, v osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja, torej nemški, vsi avstrijski in deloma italijanski, so tudi zaradi izkušenj že obstoječih narodnih parkov v Alpah zunanje meje parka zarisali zelo preudarno oz. “varno”. V park niso vključevali nobenih naselij ter nobene pomembnejše infrastrukture (npr. smučišča, turistične ceste, …). V teh parkih tudi ni stalno naseljenih prebivalcev. Na ta način so izločili številne konfliktne situacije, s katerimi se soočajo starejši parki, predvsem francoski in tudi Triglavski narodni park. V avstrijskih in nemškem parku so zaradi nekonfliktnih situacij, pa tudi zaradi drugačnih družbenih razmer lahko razvili nadzorno službo, ki deluje prvenstveno kot vodniška služba in prekrškovnih pristojnosti sploh nima. Drugje so nadzorniki tudi prekrškovni organ.
VARSTVENI REŽIMI
Najstrožji režim varovanja ima Švicarski narodni park. Njihovo osnovno vodilo je, da se narave ne vznemirja. V zimskem času je zato v celoti prepovedano izvajati kakršnokoli športno aktivnost (turno smučanje, alpinizem, krpljanje, …) . V kopni sezoni je dopustno hoditi izključno po označenih poteh. V parku ni dopustni ničesar premikati, trgati, odstranjevati, … Vstop za pse je prepovedan. Kolesarjenje, letenje po zraku (jadralno padalstvo, motorna letala, …), jahanje konj, kopanje, potapljanje, soteskanje, uporaba plovil je prepovedana. Bistvo delovanja zaposlenih v parku je spremljanje naravnih procesov ter izvajanje raziskav.
Zaradi zunanje podobnosti območij, ki je posledica podobne geološke sestave (triasne sedimentne kamnine), zaradi podobnih nadmorskih višin, katere posledica je tudi gozdnatost območij, sem nekoliko podrobneje primerjal upravljanje Triglavskega narodnega parka z narodnima parkoma Gesause v Avstriji in Berchtesgaden v Nemčiji.
KULTURNA KRAJINA JE SESTAVNI DEL VARSTVA NARAVE
Nalašč sem za zaključek prihranil eno od najpomembnejših lastnosti Triglavskega narodnega parka, ki je tudi v očeh obiskovalcev ter kolegov iz drugih narodnih parkov v Alpah primerjalna prednost našega parka. Izjemna kulturna krajina Julijskih Alp, njen stik z gorskim gozdom in čarobnimi gorskimi skupinami znotraj Julijcev ter način ohranjenosti prepletanja kulturne krajine z gorsko divjino je nekaj, kar se obiskovalcu Triglavskega narodnega parka neizbrisno vtisne v občutke in spomin, domačinom ter vsem njihovim prednikom pa vsaj za trenutek prizna njihovo vlogo in pomen pri ustvarjanju te navdihujoče dediščine. V območju Triglavskega narodnega parka se ne varuje le narava, temveč tudi kulturna dediščina. Park je nastal namreč v času, ko je bilo varovanje narave in kulture združeno pod eno streho, v en sistem. Prav zato je tako pomembno, da narodni park dojemamo kot celoto, kot preplet izjemne naravne in kulturne krajine. In prav zato je upravljanje takega parka sicer zelo raznoliko, a izjemno naporno delo, kjer je potrebno usklajevati interese varstva narave, varstva kulturne dediščine, izkoriščanja naravnih dobrin, interese lokalnih skupnosti, lastnikov, domačinov ter pritiskov obiskovanja, ki prav zaradi tako dobro ohranjene naravne in kulturne krajine ter želje po doživljanju gorskega sveta z neverjetno hitrostjo narašča.
Feb
02
2015Pogosto slišim ljudi govoriti čez naš edini narodni park. Velikokrat je moč slišati tudi primerjave s tujino, kako je v drugih parkih vse drugače, boljše, da se marsikaj tam lahko in pri nas ne. Potem, ko skušam osnovne stvari razložiti in pojasniti, vedno pridem do spoznanja, da je ključni problem nerazumevanje vsebine in različnosti narodnih parkov. Pa naj pojasnim nekaj stvari.
KAJ JE NARODNI PARK?
To je zavarovano območje narave ali kulturne krajine nacionalnega (državnega) pomena. Zavarovano pomeni, da mora obstajati nek pravni akt (zakon, uredba ali nekaj podobnega), v katerem so napisane prepovedi, režimi, smernice, usmeritve, kazni in podobno. Vse tisto, kar je potrebno, da se zavarovano območje ohrani za namen, za katerega je bilo ustanovljeno. Narodni pomeni, da je narodnega (državnega) pomena in vsaj teoretično naj bi šlo torej za voljo ljudstva, državljanov, saj se zavarovanje sprejme v najvišji zakonodajni instituciji v državi, kjer so predstavniki ljudstva.
DIVERZITETA (RAZNOLIKOST) NARODNIH PARKOV
Tako, kot se med seboj razlikujejo države, kot se razlikuje biodiverziteta (raznolikost žive narave), geodiverziteta (raznolikost pokrajine, reliefa, geologije – torej nežive narave) in kulturna krajina (tisto, kar je ustvaril človek), tako se razlikujejo tudi narodni parki med seboj. Na svetu obstajajo območja, tudi zavarovana kot narodni parki, kamor ljudje nikdar v svoji zgodovini niso zahajali in so zato popolnoma naravno ohranjena, lahko bi jim rekli divjina. Na drugi strani so kot narodni parki zavarovana območja npr. v Veliki Britaniji, ki so v bistvu zavarovana območja kulturne krajine, saj v teh območjih ni ne duha in sluha o tisti prvobitni naravi. Tam je namreč človek skoraj celotno območje kultiviral. V Severni Ameriki, ki je že po naravnih danostih izjemno raznolika, so narodni parki prav neverjetno nasprotje z njihovim načinom življenja in njihovo porabo in rabo naravnih surovin. Kot v mnogočem, so tudi v tem neverjetne skrajnosti. Izjemna, predvsem geodiverziteta in edinstveni naravni pojavi, stroga pravila, režimi in visoke kazni na eni strani in Las Vegas na drugi.
NAČINI ZAVAROVANJA
Poleg raznolikosti narodnih parkov, je zelo različen tudi način njihovega zavarovanja. Ko so v Severni Ameriki delili zemljo prebivalcem, se je država za nekatere predele te gromozanske države odločila, da jih bo namenila za obiskovanje, občudovanje in rekreacijo. Lastnik zemlje znotraj parka je država, znotraj meja pa ni veliko oz. skoraj nič naselij. Če pogledamo samo čez mejo, v Avstrijo, lahko ugotovimo, da so meje narodnih parkov zelo premišljeno zarisane. Vsa smučišča, vsa naselja, vsa pomembna infrastruktura je izven meja parkov, meje pa so zarisane kar precej visoko. To jim omogoča relief, saj so njihove Alpe v primerjavi z našimi v povprečju precej višje. Na ta način so se izognili marsikaterim problemom. Zelo podobno je v Nemčiji, pa tudi v Švici, ki ima podobno kot Slovenija le en narodni park v Alpah, a neprimerno več Alp znotraj meja svoje države. V Franciji so ubrali podoben sistem, kot ga imamo v Triglavskem narodnem parku. V t.i. zunanjem, robnem območju parka so tudi smučišča, naselja, v ožjem območju pa je vse namenjeno ohranjanju narave. A tudi v Franciji so Alpe neprimerno višje, zato je tudi pritiskov in interesov neprimerno manj.
UPRAVLJANJE PARKOV
V prejšnjem poglavju sem omenil primere, ko je večinski lastnik zemlje v parku država, kar močno olajša upravljanje narodnega parka. V primeru Triglavskega narodnega parka je velika večina zemlje znotraj parka privatna lastnina. Načini upravljanja narodnih parkov so po svetu različni, praviloma pa jih lahko razdelimo na dva najbolj pogosta načina. Neposredno in posredno upravljanje. Anglosaški sistem ima neposredno upravljanje parkov, pri čemer uprava narodnega parka deluje kot upravna enota in je narodni park v bistvu država v državi. V primerjavi z našim sistemom, ki mu lahko rečemo tudi posredno upravljanje, je to bistvena razlika, saj imamo v Sloveniji znotraj parka več upravnih enot, več občin in drugih upravnih subjektov, ki ima vsak svoje pristojnosti. Tak sistem je včasih preveč nerazumljiv, za državljane prekompliciran, zahteva pa tudi mnogo več sodelovanja, dogovarjanja, kompromisov.
TURIZEM
Poleg ohranjanja, bodisi narave ali kulturne krajine znotraj meja parkov, je eden temeljnih namenov parkov tudi obiskovanje z namenom doživljanja in izobraževanja. Tudi v tem pogledu se parki med seboj močno razlikujejo. Nekateri parki so že zaradi svoje odmaknjenosti in nedostopnosti manj privlačni za obiskovalce oz. turiste. Nekateri morajo obiskovanje strogo nadzorovati in omejevati, da ne bi le-to povzročalo prekomernega obremenjevanja naravnega okolja. Pogosto imajo narodni parki obiskovanje urejeno z vstopninami. Pri tem gre za parke, ki praviloma znotraj meja nimajo naselij, ki so dostopni prek omejene in kontrolirane infrastrukture, ki se lahko obiskujejo le prek uradnih vodnikov ali podobno. Veliko parkov pa je, podobno kot v Sloveniji, dostopno za vse, brezplačno. Tak sistem imajo tudi v Veliki Britaniji, v Franciji in še kje. No, tudi v Triglavskem narodnem parku je za ogled nekaterih naravnih znamenitosti potrebno plačati vstopnino (Blejski Vintgar, Tolminska korita, slap Savica, …).
REŽIMI
Prepovedi oz. varstveni režimi se prav tako razlikujejo od parka do parka, čeprav neke splošne omejitve veljajo povsod (odpadki, hrup, vznemirjenje živali in podobno). Varstveni režimi so predvsem odvisni od naravnih danosti in s tem povezanih človekovih interesov po rabi naravnega okolja. Če bolj plastično povem: če obstajajo lepi, izjemni, relativno dostopni in za soteskanje primerni vodotoki, potem je interes po opravljanju te dejavnosti na eni strani in ohranjanje narave na drugi. Če sotesk v narodnem parku ni oz. so nedostopne, teh problemov pač ni. Podobno je z jadralnim padalstvom. Južni rob našega narodnega parka je naravnost ustvarjen za jadralno padalstvo, zato je tam ta dejavnost prisotna in jo je težko omejevati. Če sem še bolj direkten, kjer je divjad, tam je interes za lov. Kjer je visoka, kompaktna, strma stena, tam je interes za alpinizem. Takih primerov je še in še.
Problem varstvenih režimov je predvsem v tem, da se je potrebno na strokovni ravni odločiti, katere dejavnosti omejevati, saj njihova prisotnost lahko pomembno vpliva na lastnosti narodnih parkov. Dejavnosti pa je izjemno težko dati na skupno tehtnico. Če pogledamo npr. naš narodni park, potem lahko ugotovimo, da sta imela v preteklosti kmetijstvo in gozdarstvo precej večji vpliv na naravo območja današnjega parka, danes pa imajo velik vpliv predvsem turizem s prometom, obiskovanjem, rekreacijo in spremljajočo infrastrukturo. Če bi pogledali letalske posnetke območja narodnega parka izpred le 50 let, veliko ljudi sploh ne bi moglo prepoznati tega območja. Izsekanih in popašenih je bilo neprimerno več površin, kot danes. Da ne omenjam, kako je izgledala skozi zgodovino Pokljuka. Danes je naravnega območja znotraj meja parka bistveno več, kot ga je bilo nekdaj, lahko trdim, da z vsakim letom več.
Nekateri varstveni režimi niso namenjeni le ohranjanju narave. Opredeljeni so zato, da omejujejo eno človeško dejavnost na račun druge. Tako se npr. v Yosemitih in povsod v ZDA parki borijo proti base-jumperjem, a ne zato, ker bi bili “nevarni” za naravo, ampak čisto iz človeških vzgibov. Tudi pri gorskih kolesarjih je velikokrat podobno. Pa še bi se našla kakšna podobna omejitev.
Večkrat tudi slišim primerjave, kako so režimi v npr. avstrijskih ali švicarskih parkih blažji in kako le v Sloveniji kompliciramo. Ko kritike povprašam po lokaciji, ugotovim, da sploh niso bili znotraj njihovih narodnih parkov. Ti dve deželi imata namreč neprimerno več alpskega sveta, kot Slovenija, zato se zlahka znajdeš izven njihovih narodnih parkov. Za primerjavo naj samo povem, da v Švicarskem narodnem parku tudi psa ne smeš peljati vanj, bognedaj, da bi stopil izven kakšne poti, saj je hoja po brezpotjih strogo prepovedana. Da kakšnih adrenalinskih športov sploh ne omenjam, ker so vsi po vrsti znotraj parka prepovedani. Švicarska prednost je v tem, da imajo izven meja narodnega parka še mnogo gorskega sveta, kjer pa se marsikaj da in tudi marsikaj počne. Pri nas imamo le ene Julijske Alpe, žal.
NAŠ PARK
Triglavski narodni park je naš, slovenski. In ne moj, tvoj ali od uprave narodnega parka. Naš narodni park je nastal na neverjetno lepem delu tega sveta, na povsem skrajnem vzhodnem robu Alp, kjer so geološke, geografske, podnebne in kulturne značilnosti tako posebne in edinstvene, da jih je nemogoče primerjati z ostalimi območji v Alpah. Slovenija je majhna država, zelo majhen je tudi delež Alp, ki sega v Slovenijo. A tisto največje in najlepše gorovje, ki je znotraj Slovenije, torej Julijske Alpe, je skoraj v celoti zavarovano kot narodni park. Območje, kjer je bilo v preteklosti intenzivno kmetijstvo (visokogorsko pašništvo), kjer je bilo relativno intenzivno gozdarstvo, kjer je izjemna tradicija planinstva in alpinizma, kjer je (če se ne motim) najobsežnejša (najgostejša) mreža planinskih poti na tako majhnem območju, kjer so številne planinske koče, kjer je dolga in zakoreninjena zgodovina lova, v katerem so skoraj vse doline naseljene, kjer je izjemna kulturna krajina, kjer so bile nekoč vojne, kjer so bila nekoč bogata nahajališča železove rude. In kjer je danes za Slovence, ki smo zaprisežen gorniški, pohodniški, nabiralniški, turistični narod, poleg Kamniško – Savinjskih Alp in Karavank, edini prostor za uživanje gorske narave. Kjer so lastniki domačini, agrarne skupnosti, občine, nadškofija in drugi. Kjer ni omejevanja dostopa z vstopninami, v katerem je osem občin s svojimi pristojnostmi, željami, ambicijami, … In potem v to območje pride ideja o narodnem parku. Ki omejuje, predpisuje in obljublja, pa tudi skuša ohranjati v prvobitnosti. A če človek še enkrat prebere prebere ta zadnji odstavek v celoti, potem je jasno, da je idejo narodnega parka na tem prostoru težko uveljaviti. Da je cel kup problemov. Da ni čudežne formule. Da je vse odvisno od nas, od ljudi.
Upam, da bodo tisti, ki bodo prebrali ta zapis, lažje razumeli problematiko in raznolikost narodnih parkov po svetu in lažje objektivno primerjali naš park z ostalimi.
