26
2011Obrazi narave, da ne bo pomote, čeprav so mi snidenja, prijateljevanja in srečanja s pravimi trentaji prav tako blizu. Če dobro pomislim, se v pogovoru z njimi vedno znova spomnim svojih korenin, zavem pomena narodnosti, stiska rok in besede. Zapojemo kakšno narodno, partizansko in v duši je toplo, mravljinci pa veselo plešejo po telesu.
Berti, eden od tistih pravih Trentarjev
Pred trenutno poletno vročino sem povabil Jureta na dvodnevno turo v malo obiskana območja Trente. Nekako sem čutil, da je prav, da tudi jaz enkrat povrnem Juretu za tisto, kar mi je on nevede dal. Neskromno lahko rečem, da je eden od mojih dveh fotografskih mentorjev, pa če se tega zaveda ali ne. Malo kateri fotograf je zmožen tako nesebičnega in izčrpnega podajanja nasvetov, trikov, idej, kot on. In to cenim in spoštujem, zato je bil “payback time”.
Najprej je bil čas za obisk korit, sotesk, potokov, kotičkov, ki jemljejo dih.
Sledil je obisk planšarskega razglednika, ki mu nič podobnega na svetu ne seže niti do kolen. Tu ima človek občutek, da se je nekdo že krepko delal norca iz lepote.
Večer sva preživela v zavetju grebena Lepega Špičja, ki mu je nekdo vsaj upam, dal pomotoma uradno ime Veliko Špičje. Kakšna zmota!!
Jutro ni bilo nič manj kičasto, najbolj pa sem užival na jutranjem vzponu skozi najlepši macesnov gozd na kraški podlagi, kar sem jih kdaj uspel videti.
Tako, kratko in sladko potepanje po manj znanih predelih narodnega parka je bilo poleg občudovanja in uživanja tudi čas za razmislek, čaz za polnjenje baterij, čas za navezavo stikov. Nekje daleč v sebi veš, da je vse tako preprosto, da lahko uživaš v najbolj vsakdanjih stvareh (jutra, večeri, narava, prijatelji), a si ljudje vse bolj in bolj kompliciramo življenja, ure in ure pa razmišljamo samo o tem, kako bi ga še bolj zakomplicirali, da smo lahko še bolj pametni pri reševanju teh zapletenih problemov. O tem pa kdaj drugič.
Po koncu ture sem imel ob sebi najbolj zadovoljnega odraslega otroka tistega dne. Z zahvalami ni skoparil, jaz pa nekako nisem povsem dojemal njegovih občutkov, saj sta bila to le dva dneva v moji službi. Vseeno se globoko zavedam, kaj delam. Upam, da je to tudi Jure dojel.
17
2011Toliko vtisov, pa tako malo besed. Konec koncev je to le služba. Zato bo kakšna od prihodnjih objav zopet namenjena ozaveščanju, seveda obogatena s kupom novih fotografij. Zaenkrat pa le vtisi ob spremljavi kitare.
[vimeo 27804011 nolink]
Za bolj prijazno predstavitev (oblikovno) pa kliknite na Skrivnostna Trenta.
27
2011Opuščena vas nad Trento, nad desnim bregom reke Soče, na najbolj sončni terasi v dolini smaragdne reke, to je Lemovje.
Obsežne, nekoč obdelane kmetijske površine na široki terasi preraščajo travniki, ki se že zaraščajo.
Zadnji prebivalci so vas zapustili leta 1973. Do vasi ne vodi nobena cesta, le peš pot, ki je danes planinska pot na vrh Bavškega Grintavca. Čeprav je minilo že skoraj 40 let, so nekateri objekti odlično ohranjeni, z vsemi značilnostmi boške, trentarske arhitekture.
Na odprtem prostoru travišč, pašnih površin so ponekod še dobro ohranjeni miri oz. kamniti zidovi, ki vztrajno kljubujejo času in spominjajo na dni, ko je bila vas še živa.
Danes na Lemovju uživa vsak, ki išče mir, razglede, občuduje travniške rože.
Za konec še nekaj pozno popoldanskih razgledov z razgledišča, kjer se čas ustavi.






























