14
201922.4.2019
Hoja je najbolj elementarno gibanje. Hoja nas definira, nam omogoča, sporoča, združuje, povezuje, zabava, utruja, predvsem pa nam odpira okno v spoznavanje sveta okrog sebe. Prek Soške poti spoznavamo Trento, njeno naravo, kulturo, spoznavamo Trentarje, spoznavamo sebe.
Od doline do višine
Letošnji april je bil prelep, topel, vabeč, bilo bi ga škoda zapraviti notri. Poleg odseka Soške poti od Loga do Malih korit smo obiskali tudi Zadnjo Trento in njene Zapotoške slapove. Pa končno smo malo pretegnili prste na balvanih pri Plajerju.
Sam, s svojimi mislimi
Ponosna. Upravičeno!
Ledeni čaj
Kekec
Vsako leto znova barvit začetek pomladi.
V prvi vrsti dolomit, zadaj apnenec. Razlika očitna.
Majhni v svetem kraju. Naša religija, naše cerkve.
Spoznaj, začuti, razvij odnos, spoštuj, varuj.
Gozdna aorta.
Utrinki s hoje. Utrinki, ki so že v spominu. Utrinki, ki so večni.
Hoja po balvanih.
Spomini še živijo.
Ekologija = naravna meditacija. Povezanost človeka z živo in neživo naravo.
Vse je zapisano v zvezdah. Vse!
09
2016Turistična kmetija Jelinčič leži v vasi Soča v dolini Soče in Trente. Poleg sob, apartmajev, odlične hrane in kampa je osnovna dejavnost ovčereja in izdelki iz ovčjega mleka. Pred leti sem si v zimskih mesecih ogledal jutranje delo na kmetiji. Najbolj zanimivo mi je bilo spremljati resnično spoštljiv odnos lastnikov do ovc. Takrat je nastala tale fotografska zgodba, ki ne potrebuje veliko besed.
07
2012Kamp Jelinčič v Soči je bil šest dni naš dom. Če se ozrem na vse letošnje dopuste, je sicer težko stehtati in presoditi, kateri je bil najlepši, ampak ta zadnji v Trenti in Soči je bil prvovrstno, edinstveno doživetje. Počutili smo se resnično po domače, sproščeno, za kar gre zasluga vsem na kmetiji Jelinčič. Redko kje doživiš tako prijazen sprejem in gostovanje, kot tu, ob malih koritih Soče.
Na kmetiji imajo odlično hrano, ovčji sir, kravje mleko, jajca. Živali vse naokrog, zjutraj te prebudijo petelini in rigajoči osel, zvečer te v kamp pospremijo ovce, otroci lahko pobožajo koze, pujse, zajce.
Večer lahko preživiš v nadvse prijetni družbi somišljenikov iz vseh koncev Evrope v skupnem prostoru okrog prijetnega ognjišča, kjer se peče domači sir ob glasbeni spremljavi kitare.
Kamp je lociran na travnati terasi dobesedno sredi kmetije, tako da lahko doživiš utrip delovnega dne v dolini Trente. Namesto trgovine zjutraj kamp obišče potujoča pekarna v obliki kombija, ki poskrbi za tisto, kar na kmetiji ne moreš dobiti. Tako ni potrebna nobena vožnja do Bovca.
V prihodnjih objavah pa še kakšna beseda in fotka z našega potepanja po okolici.
26
2011Obrazi narave, da ne bo pomote, čeprav so mi snidenja, prijateljevanja in srečanja s pravimi trentaji prav tako blizu. Če dobro pomislim, se v pogovoru z njimi vedno znova spomnim svojih korenin, zavem pomena narodnosti, stiska rok in besede. Zapojemo kakšno narodno, partizansko in v duši je toplo, mravljinci pa veselo plešejo po telesu.
Berti, eden od tistih pravih Trentarjev
Pred trenutno poletno vročino sem povabil Jureta na dvodnevno turo v malo obiskana območja Trente. Nekako sem čutil, da je prav, da tudi jaz enkrat povrnem Juretu za tisto, kar mi je on nevede dal. Neskromno lahko rečem, da je eden od mojih dveh fotografskih mentorjev, pa če se tega zaveda ali ne. Malo kateri fotograf je zmožen tako nesebičnega in izčrpnega podajanja nasvetov, trikov, idej, kot on. In to cenim in spoštujem, zato je bil “payback time”.
Najprej je bil čas za obisk korit, sotesk, potokov, kotičkov, ki jemljejo dih.
Sledil je obisk planšarskega razglednika, ki mu nič podobnega na svetu ne seže niti do kolen. Tu ima človek občutek, da se je nekdo že krepko delal norca iz lepote.
Večer sva preživela v zavetju grebena Lepega Špičja, ki mu je nekdo vsaj upam, dal pomotoma uradno ime Veliko Špičje. Kakšna zmota!!
Jutro ni bilo nič manj kičasto, najbolj pa sem užival na jutranjem vzponu skozi najlepši macesnov gozd na kraški podlagi, kar sem jih kdaj uspel videti.
Tako, kratko in sladko potepanje po manj znanih predelih narodnega parka je bilo poleg občudovanja in uživanja tudi čas za razmislek, čaz za polnjenje baterij, čas za navezavo stikov. Nekje daleč v sebi veš, da je vse tako preprosto, da lahko uživaš v najbolj vsakdanjih stvareh (jutra, večeri, narava, prijatelji), a si ljudje vse bolj in bolj kompliciramo življenja, ure in ure pa razmišljamo samo o tem, kako bi ga še bolj zakomplicirali, da smo lahko še bolj pametni pri reševanju teh zapletenih problemov. O tem pa kdaj drugič.
Po koncu ture sem imel ob sebi najbolj zadovoljnega odraslega otroka tistega dne. Z zahvalami ni skoparil, jaz pa nekako nisem povsem dojemal njegovih občutkov, saj sta bila to le dva dneva v moji službi. Vseeno se globoko zavedam, kaj delam. Upam, da je to tudi Jure dojel.
17
2011Toliko vtisov, pa tako malo besed. Konec koncev je to le služba. Zato bo kakšna od prihodnjih objav zopet namenjena ozaveščanju, seveda obogatena s kupom novih fotografij. Zaenkrat pa le vtisi ob spremljavi kitare.
[vimeo 27804011 nolink]
Za bolj prijazno predstavitev (oblikovno) pa kliknite na Skrivnostna Trenta.
27
2011Opuščena vas nad Trento, nad desnim bregom reke Soče, na najbolj sončni terasi v dolini smaragdne reke, to je Lemovje.
Obsežne, nekoč obdelane kmetijske površine na široki terasi preraščajo travniki, ki se že zaraščajo.
Zadnji prebivalci so vas zapustili leta 1973. Do vasi ne vodi nobena cesta, le peš pot, ki je danes planinska pot na vrh Bavškega Grintavca. Čeprav je minilo že skoraj 40 let, so nekateri objekti odlično ohranjeni, z vsemi značilnostmi boške, trentarske arhitekture.
Na odprtem prostoru travišč, pašnih površin so ponekod še dobro ohranjeni miri oz. kamniti zidovi, ki vztrajno kljubujejo času in spominjajo na dni, ko je bila vas še živa.
Danes na Lemovju uživa vsak, ki išče mir, razglede, občuduje travniške rože.
Za konec še nekaj pozno popoldanskih razgledov z razgledišča, kjer se čas ustavi.