zaprikraj

Dnevi v hribih, kot je bil zadnji nekaj dni nazaj, mi veliko pomenijo. Predvsem zato, da se ponovno in še enkrat več zavem, kakšno neizmerno svobodo imamo trenutno in kako lepo življenje nam je namenjeno. A kaj, ko ni povsod in za vse tako, čeprav si to neizmerno želim.

Z Gorazdom sva dan začela s kavo pri Mirku Kurinčiču v Drežnici. Mirko odlično pozna zgodovino prve svetovne vojne, doma ima čudovito zbirko in muzej. Tokrat naju je odpeljal na kraj, kjer se je pred 98 leti odvijala prava drama. Kraj, kjer sta si naproti stali italijanska in avstrijska vojska le 50m narazen. Kraj, kjer so avstrijske sile 24.10.1917 v podzemnem rovu prižgali razstrelivo in vrgli v zrak italijansko utrdbo na vrhu Vršiča (vrh na koncu grebena Kal – Vršič nad planino Zaprikraj). Mirko nama je živo opisoval dogodke in nama razkazal objekte, ki so še ostali po skoraj 100 letih. Danes je tod okoli narodni park, še nedolgo nazaj so tod kosile stotine granat, bogve koliko bojnih plinov, … In narava se opomore, slej ko prej. Duša človeka tudi, a počasi, zelo počasi. Trenutek, ko smo v avstrijskih rovih prižgali svečo ob še vedno prisotnih kosteh in zobeh neimenovanih vojakov, mi bo ostal za vedno v spominu. Ljudje smo res kruti. Dandanes naokrog hodijo zbiralci, nabiralci in preprodajalci predmetov te krute vojne, v dolino nosijo železje, težke granate, … A ne zmorejo toliko dostojanstva, da bi znosili tudi ostanke vojakov in jih dostojno pokopali.

Tako, spet je bila to šola, ki mi bo pomagala dojemati čas, v katerem živimo. Poleg vsega je bil tudi prekrasen dan v hribih, v navdušujoči družbi. Hvaležen!!