Kratek izlet v novembrsko Vojvodino je bil izredno zanimiv. Predvsem zato, ker smo doživeli nekaj mestnega in nekaj kmečkega utripa. Sam sem bil sploh prvič v Srbiji. Če celo življenje živiš med hribi in če ti še kaj več pomenijo, potem je pogled na ravninoooooooo Vojvodine lahko zelo nenavaden. Kmetijska krajina z njivami in tu pa tam kakšno drevo, to je vse, kar vidiš daleč, daleč tja proti horizontu. No, Fruška gora je zato ne samo edini večji grič naokoli, temveč tudi območje, kjer imaš redek stik z gozdom. Resnično nenavadni občutki.

Novi Sad pa je vredno doživeti zaradi krasnega utripa v ulici Laze Telečkog, kjer so večeri polni nostalgije in modernih zvokov YU scene. In kjer razvajena pljuča komaj zajemajo z dimom prepolni zrak prepolnega lokala. Neprecenljivo.

Pod Fruško goro smo v vasi Grgurevci preživeli lep dan in mrzlo noč ob prijetnem pogovoru z domačini, izjemni kulinariki in spoznanju, kako drugačno življenje živijo prebivalci revnih vasi na podeželju. Kako je nam veliko danega, veliko samoumevnega, kljub nenehnemu jamranju.

Razlog za obisk pa je bil tisto, kar ljudi kljub takšni drugačnosti tako močno združuje. Ljubezen. Držimo pesti, da zraste v večno.