Tisto, kar mene žene vsak dan je želja po spoznavanju novega, nabiranju novih izkušenj, znanj, želja po razumevanju že znanega. Ko človek nebogljeno stoji v Pokljuškem gozdu, se mu niti približno ne sanja, kako obsežen je ta kraški, s smreko porasli plato. In če si vzameš čas, da večji del Pokljuke objameš s pogledom, potem se lahko zgodi, da boš še dolgo v večer pobiral čeljust s tal 🙂