10
2012Včeraj smo štartali v turnosmučarsko sezono. Za začetek si vedno rad privoščim Javornik (Ženiklovec). Zato, ker je blizu, ker so čudoviti razgledi, ker hodiš pod s snegom obteženimi smrekami, ker je tišina, mir, …
Tokratna ekipa je bila usmiljenja vredna. Z nami je bil novinec, ki je z motivacijo zaključil po prvem klancu in človek, ki dobi tudi na Javorniku višinsko bolezen. Vzrok za oboje je pomanjkanje jutranje kave, čeprav se mi dozdeva, da sem ju zjutraj videl s kozarčkoma “coffee to go” v roki.
Na Tržiškem koncu zadnjo serijo ni padlo veliko snega, pa vendar smo celo pot gazili kot zmešani. Udiralo se je pošteno, ne pomnim kdaj nazadnje tako. A kaj, ko spodaj ni nobene podlage, pršič pa vrhunski.
Sam sem užival v prekrasnem dnevu in potihoma upal tudi na dobro smuko, ki je na koncu ni bilo, razen par kratkih odsekov.
Za začetek več kot dobro in če se po takem začetku pozna celotna sezona, potem bo juhuhu.
02
2012Nekaj resnično čudovitega je tistega dne, ko zapade prvi sneg v letu. Občutek veselja, pomešanega z neko mirnostjo, toplino, pričakovanjem. Ne vem, ne znam dobro razložiti. Ni isto, kot če pogledaš skozi okno in pada dež, to je nekaj vsakdanjega. Če pada sneg, potem vsi eden drugemu govorijo: “Lej, sneg pada.” In vsi so veseli. Danes so se nad toplim radiatorjem v kopalnici vsi trije moji crkljivci nalepili na šipo in gledali, kako pada sneg. Kakšen prizor!!
18
2012Pa smo šli tudi mi, v Otlico in na ogled Otliškega okna, naravne vrednote, ki ni le zanimiva geološka in geomorfološka posebnost, ampak je lepa na pogled, v mislih pa spodbuja domišljijo.
Otlica je majhna, razložena vasica, skrita za kraškim robom. Tu so doma kraji, kjer je tudi burja našla svoj dom. Kraški rob je v bistvu geološko čudo, strma pregrada med zakraselo Trnovsko – Nanoško planoto in spodaj ležečo flišno vinorodno Vipavsko dolino. S severa so zaradi nastajanja Alp in širjenja prostora pritiski narinili pakete apnenčevih kamnin na južneje ležeče flišne kamnine. Nastal je kraški rob, brez katerega ne bi bilo burje in klenih ljudi v dolini vetra.
Kraški rob ne zaznamuje teh krajev le po obliki pokrajine, naravnih danosti, temveč je tukaj prava vremenska mineštra. Mešanje zraka z notranjosti Slovenije in toplih morskih sapic ter mogočne skalne stopnje kraškega roba ustvarja burjo, ki nabere hitrost na strmini in se zaganja po dolini. Ko pa zapiha blagi jugozahodnik, takrat je več ljudi v zraku, kot na tleh. Tudi včeraj, tudi včeraj!
Otliško okno s kraške strani sramežljivo mižika skozi bukve. Draž tega naravnega okna je predvsem v njegovi imenitni lokaciji in dejstvu, da se lahko sprehodiš skozenj. Večina naravnih oken, tudi Otliško, nastane ob prelomih, razpokah, kjer zaradi zdrobljenosti kamnin narava tisto manj odporno vzame, tisto bolj odporno pa pusti, da le počasi prepereva.
Kamorkoli pogledaš naokrog, kamen, bukve, par smrek, pa spet kamen, bukve in poredko travnik, pašnik. Tu moraš imeti presneto rad kamen.
Bil je lep, kratek izlet, primeren za vsakogar, leta niso važna, važna je volja in motiv za doživetja.


















