Ales Zdesar

Nenavadna fantovščina

Bratranec Jure je imel prejšnji dan fantovščino. Ne običajno, posebno. Povabil nas je namreč v Robanov kot, na raziskovanje fosilov. In smo šli. Šest moških, vsi bolj ali manj povezani z geologijo, predvsem pa s strastjo do nežive narave.

Jure je sicer mislil, da bo šlo vse gladko, a zataknilo se je že na poti čez Kranjski Rak. Pred bogom je moral narisati svojo bodočo ženo, ji nekaj lepega napisati in umetnino ves dan nositi okrog vratu.

Sledila je bistveno težja preizkušnja, in sicer prodaja kamenja in fosilov mimoidočim. Zaslužiti je namreč moral, da smo si mi lahko odžejali. Po sprva nerodnih korakih, mu je začuda na koncu šlo kot arabcu. Še več, gostilničar mu je potem, ko ni imel več kaj prodati, kar tako stisnil 5EUR v denarnico. Jure zna prodajati tudi meglo.

V Robanov kot je moral nositi kar konkretno težak križ, med potjo pa je moral zbirati cvetje za herbarij. Izkazalo se je, da je ta sicer velik strokovnjak za fosili, popolnoma neuk glede žive narave. Kot furmanski konj, vidi samo kamne, nič drugega. Ne pozna nobenega planinskega cvetja, zato je naloga prišla kot naročena.

Sledilo je še nekaj zanimivih nalog, ob katerih so se mimoidoči z veseljem nasmejali, potem pa smo malce zagrizli v breg. Neverjetno, v kako čudovitih ambientih so nahajališča, kjer raziskujeta Jure in Tomaž.

V krušljivem svetu, kjer so ploščasti apnenci ravno prav nagnjeni po pobočju za zdrs, se je treba naučiti varno hoditi.

Po ureditvi baznega tabora, se delo prične. Mi veselo iščemo fosilne ribe, Jure pa določa cvetje, ki ga je spotoma nabral.

Končno dobi tudi Jure malo popusta in takoj se zažene v skale.

Parkrat udari s kladivom in že je tu prvovrstna najdba. Triasna riba, stara več kot 240 milijonov let.

Raziskovanje traja celo popoldne, preiščemo širšo okolico nahajališča.

Privoščimo si še pravi pravcati piknik in zvečer, že v mraku odhlačamo polni lepih vtisov domov.

Po koliko so hruške in po koliko jabolka?

Približno mesec dni traja medijska vojna župana Kramarja posredno tudi proti Triglavskemu narodnemu parku. Oglasil sem se, ker bi rad pojasnil nekaj stvari v zvezi z izjavami, z zavajanjem javnosti, kot državljan RS in kot uslužbenec Javnega zavoda Triglavski narodni park. Ker mi ni vseeno, da nekdo, kdorkoli, še posebej pa človek, ki mu je bila zaupana funkcija župana, dela škodo celotnemu zavarovanemu območju narodnega parka, ki mimogrede ni le v občini Bohinj, tudi v sedmih drugih občinah (Bled, Gorje, Jesenice, Kranjska Gora, Bovec, Kobarid in Tolmin). In park je slovenski in ne bohinjski. To pisanje je izključno moje mnenje in ne izraža mnenja Javnega zavoda Triglavski narodni park.

Že pomladi je na enem od delovnih sestankov med predstavniki občine Bohinj in Javnega zavoda Triglavski narodni park župan Kramar kar tako med pogovorom oznanil, da bo kmalu začel medijsko vojno. Takrat je namreč po mojem mnenju prejel odločbo inšpektorja za rušitev nelegalnega objekta na obali Bohinjskega jezera. In jo je začel, medijsko vojno namreč, tokrat v imenu vseh nelegalnih graditeljev. Lepa druščina, ni kaj. Druži jih identičen interes, ubežati rušitvi. Ta druščina zdaj tuli v rog, se predstavlja kot mučenika, kot večina Bohinjcev. Žal mi je za vse tiste Bohinjce,  ki jih poznam, s katerimi zelo dobro in redno sodelujem, saj so jih veljaki, črnograditelji brez vprašanja strpali v isti koš. Kdaj bodo imeli Bohinjci dovolj tega, da jih lastni ljudje tepejo po glavi in bodo dejali stop, dosti nečednih poslov, mi smo pošteni in pošteno delamo ter živimo. Trenutno namesto njih gledamo po televiziji ljudi in beremo v časopisih o ljudeh, ki so črnograditelji in pika. Če dajejo izjave, da niso krivi, to še ne pomeni, da res niso. Opirajo se na dolgotrajne postopke, da njihovi objekti stojijo že desetletja. Vam povem zakaj. Ker nekomu dokazati, da ima črno gradnjo v naši državi je pravi pravcati čudež. Traja leta in leta, ker se najprej vljudno investitorja prosi, da naj pridobi papirje, naj legalizira. Potem se izkaže, da trenutno ne more legalizirati, ker prostorski akti niso naklonjeni legaliziciji. Pa inšpektor vljudno počaka kakšno leto ali dve, da se to uredi. Potem dobi investitor pogoje, pa se ponovno zakomplicira, ker ima on pač že tako streho in ne tako, kot bi morala biti in, da se tako ne da, da je preveč stroškov, da je on že star, da ima mlado družino, da les ni več to, kar je bil. Ne gre. Inšpektor izda odločbo. Investitor se pritoži. V odločbi ni bila prav zapisana parcela. Ponoven postopek. Odločba, pritožba, … 10 let ni nič. Če bi vi, dragi bralci vedeli, kaj vse je potrebno pisati za obrazložitve domnevno črnih gradenj in kaj vse na nasprotni strani dokazujejo investitorji, skupaj z nekaterimi projektanti, ki so na trgu in so pripravljeni za denar narediti prav vse. Ko bi videli investitorja, ki na inšpekcijskem ogledu v svojo počitniško hišo, ki naj bi bila hlev za koze tisti dan prinese nekaj sena in pripelje dve kozi. Skozi seno pogledajo ploščice, ob zidu se sveti kamin, tam za robom je WC. In trdi, da gre za hlev. To napiše v vlogo in zagovarja in državni organ (ARSO) lahko izda soglasje le na podlagi te vloge, ki mora biti resnična, dejansko stanje ARSO ne zanima. In je celo izdano soglasje. Pa potem spet prijava na inšpekcijo, … Ne da se mi več pisati. To je kolobocija, klobasa, veriga, vse v prid investitorju.

Župan Kramar bo šel do konca, do evropskega sodišča za človekove pravice. Kdo bo to plačal? Bohinjci? Pa ja ljudje ne mislijo, da bo evropsko sodišče razsodilo v prid črnograditeljem. Tam ni Slovenija, tam so človekove pravice zaščitene, tam smo zaščiteni mi, ki gradimo v skladu s predpisi, legalno.

Vse črne gradnje, ki so predmet rušenja v Bohinju, so šle skozi dolgotrajne postopke, kjer se je dokazalo s pravnomočno odločbo, da so črne gradnje. Saj se ne ruši kar tako, ker nekomu ni nekaj všeč. Obstajajo pravila, zakoni, predpisi, obstaja pa tudi bonton, spoštovanje, morala, etika. Ne eno in drugo se ne odraža v izjavah bohinjskega župana.

Še nekaj besed o vlogi Javnega zavoda Triglavski narodni park. Zakon o Triglavskem narodnem parku je sprejel državni zbor RS. Javni zavod triglavski narodni park je izvajalec tega zakona. V bistvu imamo pooblastilo vseh državljanov in državljank RS, da upravljamo z narodnim parkom. Verjetno se boste strinjali, da bi želeli, da ga upravljamo in ščitimo dobro, v skladu z zakonodajo. V parku so mnogi posegi dovoljeni, mnogi tudi ne, odvisno kje, odvisno v katerem območju znotraj parka in odvisno na kakšen način. Naj omenim, da mnogi posegi tudi izven TNP niso dovoljeni, sploh pa ne brez dovoljenj, soglasij. Tiste nedovoljene Javni zavod Triglavski narodni park nadzira in prijavlja inšpekcijski službi, ki deluje samostojno. V postopku pridobivanja soglasij za gradnje je Javni zavod Triglavski narodni park le izdajatelj mnenja, pogoji in soglasja (torej upravne odločbe) so v rokah ARSO (Agencije RS z okolje) in Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Pred mnogimi leti smo le za eno leto bili soglasodajalci, pa mnogim ni bilo po godu in nam je bila ta moč odvzeta. Naša mnenja, ki so izčrpna, podprta s terenskimi ogledi, so večkrat le delno ali pa tudi ne povzeta v pogoje in soglasje. Žal, tudi tu ima večkrat investitor prednost.

Iz vse te kolobocije naj naredim kakšen pameten zaključek? Rad bi povedal, da je želja Javnega zavoda Triglavski narodni park, da imamo ohranjen park z ohranjeno naravo in da omogočimo tistim ljudem, ki živijo v parku oz. opravljajo dejavnosti v parku enakovredne ali celo boljše pogoje kot izven njega. Mnogi ljudje, ki imajo čiste, poštene namene lahko potrdijo, da nikoli ni bilo problemov s pomočjo, nasveti, ažurnostjo, kompromisi in še čem. Nepoštenim, pa kljub mnogim odpustkom očitno še ni dovolj in namenoma zavajajo javnost. Ta pa lačna rumenih poročil vzame vse za resnično in sveto. Narobe svet. V taki medijski gonji se človek, ki opravlja delo povezano s temi čudnimi izjavami, počuti izdanega, prevaranega, nekoristnega. Ne boste verjeli, ta teden sem očitno z razlogom zajadral na spletne strani prostih delovnim mest na Novi Zelandiji, očitno z nekim razlogom.

Nekje nad Bavšico

Se mi zdi, da gredo lepe fotografije skupaj z lepo glasbo, zato kakšno doživetje združim na omenjen način. Hip hop glasbe in rap-a ne poslušam, sem ter tja pa mi je kakšno besedilo všeč, kakšen ritem zanimiv. Zlatko in Tina Marinšek sta zapela Mi je žal. V delu besedila Zlatko pravi: Generacije ta stare so znale češnje robutat, dons gledam ta male, brez neta ne znajo lulat.