Ales Zdesar

Kamp Jelinčič v Soči

20120804-DSC_9144

Kamp Jelinčič v Soči je bil šest dni naš dom. Če se ozrem na vse letošnje dopuste, je sicer težko stehtati in presoditi, kateri je bil najlepši, ampak ta zadnji v Trenti in Soči je bil prvovrstno, edinstveno doživetje. Počutili smo se resnično po domače, sproščeno, za kar gre zasluga vsem na kmetiji Jelinčič. Redko kje doživiš tako prijazen sprejem in gostovanje, kot tu, ob malih koritih Soče.

20120803-DSC_8993

20120803-DSC_8991

Na kmetiji imajo odlično hrano, ovčji sir, kravje mleko, jajca. Živali vse naokrog, zjutraj te prebudijo petelini in rigajoči osel, zvečer te v kamp pospremijo ovce, otroci lahko pobožajo koze, pujse, zajce.

20120801-DSC_8831

20120803-DSC_8995

20120803-DSC_8996

Večer lahko preživiš v nadvse prijetni družbi somišljenikov iz vseh koncev Evrope v skupnem prostoru okrog prijetnega ognjišča, kjer se peče domači sir ob glasbeni spremljavi kitare.

<20120802-DSC_8962

Kamp je lociran na travnati terasi dobesedno sredi kmetije, tako da lahko doživiš utrip delovnega dne v dolini Trente. Namesto trgovine zjutraj kamp obišče potujoča pekarna v obliki kombija, ki poskrbi za tisto, kar na kmetiji ne moreš dobiti. Tako ni potrebna nobena vožnja do Bovca.

20120801-DSC_8788

V prihodnjih objavah pa še kakšna beseda in fotka z našega potepanja po okolici.

20120804-DSC_9147

Dolina Vrata

Pretekli teden sem bil kar trikrat v dolini Vrat, vsakič z drugačnim namenom, vsakič z lepo izkušnjo. Najbolj sem vesel, da spet z družino vandramo po naravi. Zdaj je mali Nejc že toliko velik, da gre lahko v nahrbtnik, Gaja pa je čudežno “prebolela” fazo, ko ni hotela prehoditi 100m. Tokrat smo jo peš mahnili po spodnjem delu naravoslovne učne poti Triglavske Bistrice do Peričnika in nazaj.

Prijeten hlad Bistrice nas je spremljal celotno pot.

Nekaj malega smo se na novo naučili.

Malce zagrizli v breg.

In se stuširali pod Peričnikom.

Zabreška planina

V soboto smo jo v družbi prijateljev mahnili na kratek, ampak nad pričakovanji lep planinski izlet, na Zabreško planino pod Stolom. Za mularijo je bil sprehod čista uživancija, saj je bilo družbe več kot dovolj, tako tudi ni bilo časa za razmišljanje, kako težko je hoditi in podobno.

Kratka pot čez pašnike polnih konj in dodobra ohlajen gozd pripelje na razgledniški pomol, ki se mu lahko samo klanjaš.

Žal je bila vidljivost zaradi vročega dne katastrofalna, vendar zagotovo to ni bil zadnji obisk planine, kjer lastniki zgledno skrbijo za planšarski dom in okolico.

Takole nekako zgleda vozni park najmlajših otrok na plečih staršev (denarnih in kondicijskih).

Komaj čakam ponovnega obiska v hladnejših mesecih, ko bomo uživali tudi v čistem razgledu na Julijce. Priporočam obisk planine vsaki mladi družini. Mulci na svobodi uživajo.