02
2009Na Galetovec se dragi popotnik odpravi le ob jasnem vremenu in odlično vidljivostjo, kajti ta sicer komaj prepoznavni vrh na južnem robu Pokljuke je eden najimenitnejših razglednikov.
Nanj vodita iz Bohinjske Bele dve poti, medtem ko ga s Pokljuke “naskočite” s severa, najbolje kar mimo Belske planine. Pokljuški dostop je lahek, udoben, skoraj se ne boste spotili, povsem drugačna sta pristopa iz doline.
Trenutno izbirava lažje in bolj položne pristope in poti, a vseeno privlačne in zanimive. Otoplitev se pozna tudi na Pokljuki in večkrat se nama je pod nogama udrlo v južnem snegu. Pot ni povsem utrjena, le malo je bilo namreč predhodnikov, ki so se podali na Galetovec prek Belske planine. Po sledovih sodeč pa je bil eden od njih na motornih saneh. Nekateri pravijo, da bi morali take sorte rekreacije na prostem dovoljevati, ampak meni to ne bo nikoli jasno, zakaj je potrebna taka rekreacija v naravnem okolju.
Žal nama vreme ni služilo in privlekla se je tanka koprena, ki ni obetala lepih razgledov.
Mislim, da sva porabila kakšno uro do vrha Galetovca, ki pa resnično ni pravi vrh. Gre za dvignjen, z gozdom porasel pomol nad dolino Save Bohinjke, ki tvori južni rob zakrasele kraške planote Pokljuka.
Razgledni pomol je poznal že Valentin Vodnik, od včeraj pa sva si ga v spomin zapisala še midva. Ko sva stala na robu in gledala v koprenasto okolico sva si obljubila, da bova prišla ob lepem vremenu in uživala razgled, ki mu ni para daleč naokoli. Se vidimo, še enkrat, na pomolu.
02
2009Spet je ves prejšnji petek minil v izbiranju prave ture za soboto. Klici sem in tja, sms-i na vsakih nekaj minut, dogovori z Edijem, Klemnom, Luksijem, Tanjo, pregledovanje razmer na spletu, zmeraj koristni nasveti od Bojane, itd. Šele zjutraj ob šestih točno vem, kdo bo zraven, kdo ne in kam gremo. Helfer (Luksi) predlaga Košutico in že grizemo v breg, za nami (Helfer, Partizan in Aleš) pa se blešči vedno lepa Zelenica z Begunjščico in Vrtačo.
Tako kot se izmenjujejo snežne razmere, tako mi izmenično hodimo peš ali na smučeh. Ob pavzi smo vsi pametni, da letos je pa res ogromno snega.
In resnično je vse zalito. Ob naglem povišanju temperatur se zato zdi senčna stran Velikega vrha kar primerna izbira. Pred nami je cela kolonija plezalcev, ki se zaganjajo v grape.
Helfer je čist navdušen, a ne nad gužvo v grapi, ampak nad samimi grapami, ki so super narejene. Skupaj s Partizanom modrujeta in kujeta načrte. V načrtih Helfer vidi izkušenega Edija, da bi skupaj premagala kakšno od grap. Ustrašim se, da ne bodo načrti prehmalu dozoreli in bomo spet brali o kakšni nesrečni prigodi, zato ju brž poženem spet v breg.
Na Hajnževem sedlu kot vedno nesramno zapiha in pogled nam uide na sončna pobočja Košutice.
Naš cilj je privlačen in upiranje ne uspe niti Partizanu, ki je že skoraj obupal. Pred leti se mu je namreč smuk s sedla kar nekako zameril. Tokrat je vse drugače, razmere, izkušnje, volja in priganjanje Helferja so naredile svoje.
Ko smo stopili na sonce se je naše razpoloženje še okrepilo. Povsod naokoli sami vabljivi cilji. S svojo podobo in bližino pa izstopa greben Košute z Velikim vrhom.
Proti zahodu pa spet Begunjščica in Vrtača, med njima pa Triglav.
Naš cilj je bil vzhodni vrh Košutice, ki je dostopen direktno s Hajnževega sedla in ponuja izredno smuko v nekakšnem koluarju povsem v levem delu gore. Pred smuko še obvezna analiza vzpona in predlogi spusta.
Helfer tik pred spustom Partizanu prizna, da je kljub sivim lasem štiri leta mlajši od njega, ampak nisem prepričan, da mu Partizan verjame. Pri malici pa se potrdi pravilo, da kdor s seboj ne prinese nič, ta na koncu največ poje. Helfer se namreč baše s klobaso še potem, ko sva midva s Partizanom že v smukaški preži.
Smuka je bila v celoti gledano odlična. Zgoraj že močno odjenjan sneg na trdi podlagi, spodaj pa smo ves čas vijugali po odlično utrjenem snegu. Helfer nama je pokazal, kaj pomeni turnosmučarski slog. Se vidi, kdo ima kilometrino in od koga se je treba še učit.
Če potegnem črto je bila to ena od lepših “krajših” tur, ki jo bom z veseljem še kdaj ponovil. Je pa dejstvo, da je letos ogromno snega, ki ob otoplitvi čaka, da se odpelje v dolino. Treba bo previdno izbirati ture in se umikati nevarnim pobočjem.
27
2009Kavke so kralji grebenov. Ste kdaj posedeli na vrhu gore in opazovali vragolije, ki jih kavke počnejo ravno nad vrhovi gora in nad grebeni. Če niste, potem le kar, čaka vas zanimiva izkušnja.
Ravno na vrhu gora in na grebenih se izmenjujejo zračne mase, zato tam tudi največkrat piha. In ta fizikalni pojav znajo kavke izkoriščati za zganjanje neumnosti v zraku.
Za svojo velikost je njihov razpon kril kar velik, zato so pravi jadralci. Najbolj pa so mi posrečene takrat, ko misliš, da te bodo sunki vetra odnesli v dolino, kavka pa se nastavlja vetru in čisto pri miru opazuje tvoj boj z vetrom, ne naredi niti zamaha, ne trzne, enostavno lebdi. Vsaka jim čast.
Seveda pa je to njihovo početju na vrhu gora predvsem posledica naše prisotnosti, saj natančno vedo, da jih čaka hrana. Dandanes kavke jedo že iz roke, predvsem najbolj pogumne. In ko dobijo svojo dozo obroka, nenadoma izginejo in spet ostanemo sami z vetrom.




















