Gorništvo

Kršičevec

Nekje tam za vogalom, kjer burja upogiba drevesa, kjer je kamen zvesti spremljevalec, kjer je voda le privid, kjer so krave bele, kjer tišina nima konkurence. Kjer se zdi, da je življenje še vedno življenje. Približno tam nekje je vas Juršče. Nad vasjo pa v daljavi hrib Kršičevec.

Ni čisto blizu in ni prav posebej daleč. Ni strmo, je pa neznansko lepo. Nalašč za družinski izlet. Nalašč za to, da se ti zvečer zdi življenje v mestu brez pomena, brez smisla. Samo lažje je.

Začetno navdušenje je bilo potrebno spraviti na papir. Tudi imena tistih nekaj pičlih živih prebivalcev, ki so se prav ta hip prikazali izpod snežne odddeje.

Plezanje, objemanje 14-debelne lipe, vragolije na zaplatah snega, skrivališča v opuščenih kamnitih objektih, … Pa tudi samo hoja, ki je seveda tu pa tam otrokom hudičevo dolgočasna. Na koncu se pa vedno izplača, preverjeno!

Tako preprost izlet, pa tako bogata izkušnja.

Komna

Saj vem, da se zdim marsikomu težak, ker mi ni vseeno, na kakšen način in s kom si želim doživljati gore. A vsi vemo, da človek ne more iz svoje kože, v tem primeru tudi noče 🙂

Zame je zimska Komna nekaj prav posebnega, nekaj, kar se ne da ravno primerjati s katerokoli zimsko gorsko pokrajino. Zato mi je pomembno, da jo obiščem takrat, ko je vsaj približno lepo vreme. Ker v megli pač Komne ni.

Je pa tudi res, da je letos verjetno ne bi doživel, če ne bi bil dvodnevni obisk že dolgo nazaj organiziran. Bilo nas je veliko, od tu in tam, vsi poznani, a vsak s povsem drugačnimi cilji, občutki, željami, zmožnostmi. Zabava je bila super, druženje tudi, a tisto, kar mi bo resnično ostalo v spominu je čudovita pokrajina Komne in doživljanje le-te na smučeh. Tisti, ki so šli zraven, razumejo, ostali bodo imeli popravni izpit 🙂

Prva turna smuka

Nedeljski dan mi bo za vedno ostal v spominu. Družinsko smo (razen najmlajšega) opravili prvi skupni turni smuk. Sicer prave turnosmučarske opreme za otroke nimamo, a se da z voljo tudi drugače.

Midva na turnih smučeh s psi in otroško smučarsko opremo na ramenih, otroka pa peš. Njuna motivacija je bila zaradi pričakovanja velika in zlahka smo v idiličnem vremenu in snežnih razmerah zmogli čez tistih nekaj senožeti pod Storžičem. Pretiravanje za prvič res ni prišlo v poštev.

Še pred začetkom hoje sva seveda preverila snežne razmere, da se ne bi slučajno zgodilo, da bi že prvi stik s turno smuko otroka odvrnil od te lepe dejavnosti. Izkazalo se je, da so razmere “sprejemljive”. Kakšnih 15-20cm malce bolj kompaktnega pršiča na trdi podlagi in zelo blag naklon. “Sprejemljive” zato, ker je potrebno biti pozoren na dolžino otroških smuči, ki se v takšnem snegu bistveno drugače obnašajo od odraslih, saj so zelooooo kratke in včasih komaj da pogledajo ven iz snežne odeje. Posledično je veliko težje obvladovati smuko.

S snegom obložene smreke, razgledi, sledi zajca in srne v snegu, čudovito bela pokrajina okrog nas, vse je prispevalo k res pravemu doživetju. Na vrhu senožeti pa malica in priprava na spust.

Nekaj zavojev je bilo potrebnih, da sta se otroka prilagodila povsem drugačnemu smučanju, kot na “speglanih” smučarskih progah, ki sta jih navajena. Pa je vseeno šlo, z nasmeškom na licu. In spomini bodo za vedno!

https://www.youtube.com/watch?v=lh_Tlz07hxc&t=2s