28
2016Poleg ostalih 142 razlogov, zakaj ljudje hodimo v hribe (po gorenjsko “gorvn”), je eden boljših tudi ta, da je tu pa tam priporočljivo pogledati na svet z drugačne perspektive. Pa ne govorim le o fizičnem dojemanju sveta, ki ga v primeru osvojitve enega od nešteto vrhov lahko doživimo. Predvsem gre za nekakšen psihološki efekt, pri čemer se ti le nekaj ur oddaljen svet, v katerim preživiš večino časa, kar na lepem zdi takooooo odmaknjen, tuj in butast. Kaj za vraga počnem tam doli, večno pehanje za nekim družbeno sprejemljivim uspehom, opranim avtomobilom, polnim hladilnikom, zapolnjenim tedenskim koledarjem dogodkov, obveznosti in dolžnosti. Predvsem pa navad in razvad. Tam gori, na hribu, mi je vse veliko bolj jasno, kaj je smiselno, kako bi bilo prav, bolje in kako bi moralo moje življenje izgledati.
Na eni strani torej neka refleksija, analiza in rahli pesimizem tvoje/moje osebnosti v povezavi z družbo, ki je dandanes navzven sicer prijazna, a zeloooo zahtevna. Po drugi strani pa cele prikolice optimizma, energije, ki ti pomagajo dojeti, da je v bistvu vse čisto kul. Da živimo v krasni državi (naravne danosti in kulturna krajina) in da je naše življenje v primerjavi s tistim, ki ga živijo onkraj najdaljše točke tvojega razgleda z gore, ki si jo ravnokar “naskočil”, neverjetno svobodno, mirno in srečno. In če sem premagal to silno strmino na vrh gore, potem bom zlahka tudi vse tiste probleme (ki to velikokrat sploh niso) v dolini.
No, drugače pa so letošnji decembrski dnevi taki, da sploh ni važno, na katerem hribu, gori ali vzpetini si stal, važno, da si stal. Ker je božansko.
10
2016Včasih greš v hribe, pa se že na poti tja toliko lepega in zanimivega zgodi, da tisto hribovsko pričakovanje kar malo zgubi na čaru. Pred dnevi sem se namreč potikal nad Bavšico, pod Briceljkom in Morežem, sem in tja, cel dan. Pa je bila tako slaba svetloba in tako vroče, da nisem naredil čisto nobenega panoramskega posnetka. Nobenega. Je bil pa predhodni večer čudovit, nekaj detajlov na omenjeni vroči dan pa tudi. In bil je odličen dan za razmišljanje.
Že večkrat sem v glavi premleval, da moram napisati vsaj dva ali tri stavke o … O fotografiji, o smislu, o odnosu. Internet je preplavljen s čudovitimi posnetki narave. Tako, kot je videti, imajo pokrajinski fotografi in tisti, ki fotografirajo naravo, njene procese, … pravi odnos do narave. Pa je res tako? Hodimo fotografi v naravo le zato, da naredimo lep posnetek, s katerim se radi pohvalimo, ali pa nam je res mar do narave? Verjetno bo vsak odgovoril, da zaradi obojega. No ja. Smo pripravljeni vrniti kaj naravi za te lepe prizore, motive, estetiko, sezonske barve, različne obraze, … ? Smo pripravljeni sodelovati v civilni iniciativi proti gradnji plinovoda čez neokrnjeno naravo? Smo pripravljeni glasno reči ne onesnaževanju, nekontroliranemu izkoriščanju naravnih dobrin, …? Se samo pohvalimo, ali kaj storimo? Ali samo fotografiramo? Smo dovolj zreli, da s fotografijo skušamo sporočati kaj več od tega: Poglejte mojo fotografijo, kako lepa je! Ali znamo samo jemati ali kaj dati? Smo podporniki zavarovanih območij narave ali le izkoriščano ta prostor za to, da tam lahko naredimo lepo fotografijo, saj so zavarovana območja zagotovilo, da je narava ohranjena in lepa? Cel kup vprašanj, pa nikjer pravih odgovorov.
08
2016So kraji, kamor se velikokrat vračaš in kjer se počutiš bolj doma, kot doma.
Planina ima vse, kar nam je ljubo. Hribe, gozdove, travnike, pašnike, razglede, planšarijo, ljudi, gorski zrak. Predvsem pa je prostrana in zato kar čutiš, kako dobro se tukaj počuti drugače marsikje zapostavljena svobodna duša.
Skal za skoke je na pretek, grbinasti travniki so raj za skrivalnice, visokogorski smrekovi sestoji so polni mravljišč, jagod, nenavadnih palic, škratovih skrivališč. Vsi doživljajski, pustolovski in blablabla parki na tem svetu ne premorejo toliko raznolikosti, takšnega ambienta, gibalnih preizkušenj, živalskih in rastlinskih prijateljstev, skrivnosti neživega sveta in medčloveških odnosov. In tudi proti plačilu ne premorejo bistvene stvari. Pristne izkušnje.
Težko je po takem dnevu odpujsati nazaj v dolino, vedno znova. Zato odhajamo med zadnjimi, tudi vedno znova. Večeri v hribih so krasni, nobena obveznost sodobnega sveta jim ne seže niti do kolen. Spomnijo te, kako je življenje lahko preprosto. A kaj, ko te že pospravljanje vse krame v avto prebudi iz sanj v realnost, polno nepotrebne navlake in komplikacij.




































