08
2013Motoristi v hribih, zatrepih dolin, gorskih cestah mi gredo na živce, ne marah jih. V gorah nimajo kaj iskati. Ne vem, kako bi se počutili motoristi, če bi jim cel cajt z geološkim kladivom zbijal po njihovi čeladi? Ne moremo sobivati v gorah, ker so oni hrupni, mi pa smo tiho, to je neenakopravno. Da o motečem hrupu za živali sploh ne začnem razpredati.
04
2013Tokratna tura je bila ena od tistih, ko se enakovredno združita čudovita pokrajina in enkratna družba. Mogoče se človeku zaradi dobre družbe zdi vse skupaj še malce lepše. V petek smo se tako z vlakom odpeljali do Mosta na Soči, v Tolminu prvič tisti dan v kafiču Paradiso popili kavo in se odpeljali do Tolminskih Raven, ene najbolj samotnih, a glede na ambient ene najlepših vasi v Julijcih. Čez pašnike, na katerih je bil sneg dobro predelan smo tihoma, vsak s svojimi mislimi oddrseli v bukov gozd.
Takoj, ko smo zapustili gozd, se je odprl pogled na Tolminski Migovec in Planino na Kalu. Istočasno so se razpotegnile megle in posijalo je sonce. Kot za nagrado.
Ko smo pridrajsali na rob Planine na Kalu, smo se lahko zazrli v dolino Tolminke in v Krnsko pogorje, nad katerim so se veselo podile meglice.
Prevzeti od razgledov smo kar tako malo pohajkovali po grebenu gor in dol. Svet pod Tolminskim Migovcem pa ni zanimiv in lep samo “od zunaj”, temveč predvsem “od znotraj”. Ravno lansko leto je uspelo jamarjem v večni temi brezen in jam pod Migovcem povezati sistem, ki je trenutno najdaljši jamski sistem v Sloveniji z več kot 25 km dolžine. Neverjetno, tolminskemu Migovcu bi lahko rekli “votla gora”.
Kar je sledilo, verjetno ni več turnosmučarska klasika, temveč turnosmučarski prestiž. Na ležalnikih pred jamarsko bajto smo na toplem sončku uživali v gostoljubju enega od tistih, ki poznajo globine tega območja skoraj bolj kot površje. Samo nam je pripravil pašto, čaj, zelišča, kavo, tobak, … Še pred poslasticami smo si na hitro privoščili užitkarske zavoje na strmini pod kočo. Joj, kako nam je bilo težko!!
Planina na Kalu
Samo nam je skuhal pašto
Plaža na planini, v ozadju Migovec
Tanja in Samo, sodelavca
Jože in Edo, bivši sodelavec in večni bratranec
Da ne bi bilo vsega prehitro konec, smo posopihali še v breg proti Migovcu in se v pravi pomladanski smuki odpeljali v Tolminske Ravne. A konec dneva je bil še daleč, zvečer je sledilo Jožetovo predavanje o etiki obiskovanja gorskega sveta, ki me vedno znova spomni, da kljub današnjemu času romantično obiskovanje gora ni nekaj preživetega. Seveda pa smo precej časa namenili obisku tistega jutranjega kafiča Paradiso, v katerem je tudi Edo naposled kapituliral, saj je ob zadnjem obisku dejal, da zdaj pa tudi on ne bo več naročil kave. Nenavadno, ampak resnično.
[vimeo 61035894 nolink]
30
2012Po nekaj letih (recimo cca. 4 letih) sva si z Bojano privoščila samostojno turco v hribe. Sama! Sej sva skočila kam za urco, dve, tokrat sva si jih vzela več. Naredila sva krog iz Gozda čez Tolsti vrh, po grebenu na Kriško goro in po pastirskih poteh nazaj v Gozd.
Spremljali so naju pomlad,
Triglav,
Storžič,
razgledi.
Se mi zdi, da je poleg razgibanja in dihanja svežega zraka, razgled tisto, zaradi česar hodim v hribe. Ko zviška gledaš na udobje, na dom, na vsakdanje življenje. To je lep občutek.
Na poti sva splanirala nekaj ciljev, upava, da nama jih uspe izvesti.
Ja, včerajšnji čudovit dan je bilo pravo novoletno darilo.



























