Gorništvo

Motoristi v gorah

Motoristi v hribih, zatrepih dolin, gorskih cestah mi gredo na živce, ne marah jih. V gorah nimajo kaj iskati. Ne vem, kako bi se počutili motoristi, če bi jim cel cajt z geološkim kladivom zbijal po njihovi čeladi? Ne moremo sobivati v gorah, ker so oni hrupni, mi pa smo tiho, to je neenakopravno. Da o motečem hrupu za živali sploh ne začnem razpredati.

motorji_v_naravi

Planina na Kalu

Tokratna tura je bila ena od tistih, ko se enakovredno združita čudovita pokrajina in enkratna družba. Mogoče se človeku zaradi dobre družbe zdi vse skupaj še malce lepše. V petek smo se tako z vlakom odpeljali do Mosta na Soči, v Tolminu prvič tisti dan v kafiču Paradiso popili kavo in se odpeljali do Tolminskih Raven, ene najbolj samotnih, a glede na ambient ene najlepših vasi v Julijcih. Čez pašnike, na katerih je bil sneg dobro predelan smo tihoma, vsak s svojimi mislimi oddrseli v bukov gozd.

IMG_6306

IMG_6309

Takoj, ko smo zapustili gozd, se je odprl pogled na Tolminski Migovec in Planino na Kalu. Istočasno so se razpotegnile megle in posijalo je sonce. Kot za nagrado.

IMG_6323

IMG_6327

Ko smo pridrajsali na rob Planine na Kalu, smo se lahko zazrli v dolino Tolminke in v Krnsko pogorje, nad katerim so se veselo podile meglice.

IMG_6333

IMG_6350

Prevzeti od razgledov smo kar tako malo pohajkovali po grebenu gor in dol. Svet pod Tolminskim Migovcem pa ni zanimiv in lep samo “od zunaj”, temveč predvsem “od znotraj”. Ravno lansko leto je uspelo jamarjem v večni temi brezen in jam pod Migovcem povezati sistem, ki je trenutno najdaljši jamski sistem v Sloveniji z več kot 25 km dolžine. Neverjetno, tolminskemu Migovcu bi lahko rekli “votla gora”.

IMG_6362

Kar je sledilo, verjetno ni več turnosmučarska klasika, temveč turnosmučarski prestiž. Na ležalnikih pred jamarsko bajto smo na toplem sončku uživali v gostoljubju enega od tistih, ki poznajo globine tega območja skoraj bolj kot površje. Samo nam je pripravil pašto, čaj, zelišča, kavo, tobak, … Še pred poslasticami smo si na hitro privoščili užitkarske zavoje na strmini pod kočo. Joj, kako nam je bilo težko!!

Planina na Kalu

IMG_6346

IMG_6365

Samo nam je skuhal pašto

IMG_6375

Plaža na planini, v ozadju Migovec

IMG_6386

Tanja in Samo, sodelavca

IMG_6384

Jože in Edo, bivši sodelavec in večni bratranec

IMG_6403

IMG_6395

IMG_6407

Da ne bi bilo vsega prehitro konec, smo posopihali še v breg proti Migovcu in se v pravi pomladanski smuki odpeljali v Tolminske Ravne. A konec dneva je bil še daleč, zvečer je sledilo Jožetovo predavanje o etiki obiskovanja gorskega sveta, ki me vedno znova spomni, da kljub današnjemu času romantično obiskovanje gora ni nekaj preživetega. Seveda pa smo precej časa namenili obisku tistega jutranjega kafiča Paradiso, v katerem je tudi Edo naposled kapituliral, saj je ob zadnjem obisku dejal, da zdaj pa tudi on ne bo več naročil kave. Nenavadno, ampak resnično.

IMG_6411

IMG_6417

[vimeo 61035894 nolink]

Novoletno darilo

Po nekaj letih (recimo cca. 4 letih) sva si z Bojano privoščila samostojno turco v hribe. Sama! Sej sva skočila kam za urco, dve, tokrat sva si jih vzela več. Naredila sva krog iz Gozda čez Tolsti vrh, po grebenu na Kriško goro in po pastirskih poteh nazaj v Gozd.

20121229-IMG_4408

Spremljali so naju pomlad,

20121229-IMG_4412

Triglav,

20121229-IMG_4418

Storžič,

20121229-IMG_4443

razgledi.

20121229-IMG_4450

20121229-IMG_4471

20121229-IMG_4472

Se mi zdi, da je poleg razgibanja in dihanja svežega zraka, razgled tisto, zaradi česar hodim v hribe. Ko zviška gledaš na udobje, na dom, na vsakdanje življenje. To je lep občutek.

20121229-IMG_4470

Na poti sva splanirala nekaj ciljev, upava, da nama jih uspe izvesti.

20121229-IMG_4480

Ja, včerajšnji čudovit dan je bilo pravo novoletno darilo.

20121229-IMG_4481