Gorništvo

Uskovnica-Velo polje-Dolič-Kanjavčeve police-Prehodavci

Povsem drug občutek se je v hribe podati za vsaj dva ali več dni, kot na hitro skočiti gor in dol, ob enih pa že jesti vročo župo za domačo mizo. Končno sva z Edijem uskladila najine načrte in se za dva dni podala v Julijce. V bistvu sem ga navehtal za šerpo pri mojih službenih zadevah. Ampak, saj veste, s šerpami je težko.

v.spicje-1 (Large)

Edo se je zjutraj pojavil s svojim klasičnim “allaround” mini nahrbtnikom, čeprav sem mu jasno povedal, da bova tovorila opremo za namestitev tablic slovenske geološke poti, skupaj z baterijskim vrtalnikom. Njegov nahrbtnik pa je bil že brez dodatne robe napihnjen kot slon, skoraj da je pokal po šivih. Pogledam v ta čudežni nahrbtnik, notri pa knjige, obvezne Sportske novosti v hrvaški in slovenski verziji, Ekipa, pa kumarce kar v kozarcu, gobja rižota, kilo kruha, cunje, itd.

v.spicje-5 (Large)

Od knjig se je le težko ločil, časopisov pa ni mogel pustiti v dolini za nobeno ceno. No ja, nekako sva le stlačila stvari v nahrbtnike in se odpravila proti Velem polju. Uf, teža je bila kar konkretna, zato sva počasi zastavila v breg.

v.spicje-6 (Large)

Pod Studorskim prelazom sem Ediju dejal, naj malo bolj pogleda po kamnih ob poti, da bo našel kakšne fosilne ostanke, ki jih je tam na pretek. Čez čas se mi približa in potoži, da mu bodo oči iz jamic padle, da tako “buli”, pa nič ne vidi. Sklonim se in poberem prvi večji kamen, kjer je vse polno polžev in školjk. Evo, tule so, pa tule in tukaj. Gleda in se čudi, kmalu pa nabere tri kose in jih strpa v že prepoln nahrbtnik. Svetujem mu, da vzame manjše kose, ampak vztraja, da bo te kose nosil za svojega sina, ki je vnet zbiralec in raziskovalec pri svojih reci in piši 5 letih.

v.spicje-14 (Large)

Oba sva prvič hodila po Velski dolini proti Hribaricam in Doliču in se spraševala, kje hudiča je tukaj tako dobra smuka, ko pa je vse tako položno. Skleneva, da bo treba končno izpeljati tisti legendarni turni smuk s Kanjavca v Velsko dolino.

v.spicje-18 (Large)

Sončno jutro se je spremenilo v neko čudno oblačno popoldne. Meglice so se podile čez vrhove in vsake toliko se je razjasnilo, svetloba in vidljivost pa za kakšno resnejše fotografiranje naravnost obupno. Ampak, saj ni vse v fotkanju, največ je v doživetju. Na Doliču, kjer sva nameravala prespati, sva bila kar prehitro. Pogled na kočo je žalosten, čeprav so v poletnih mesecih člani PD Gorje opravili veliko dela s popravljanjem od plazu povsem razdejanega novejšega dela planinske koče.

v.spicje-23 (Large)

Ob vročem čaju skleneva, da greva naprej proti Prehodavcem. Edo takoj po odločitvi vzame v roke zemljevid in tuhta kateri vrh bova osvojila kar tako med potjo.

v.spicje-32 (Large)

Po parih predlogih in obojestranskih razglabljanj, mu roka po zemljevidu zdrsne na pot po Kanjavčevih policah oz. pot Mire Marko Debelak. To pot je predlagal že doma, vendar je potem kar nekako potonila v pozabo, zdaj pa so se mu spet zasvetile oči. Malo sem se izmikal, kako težak nahrbtnik imam in da sem že malce utrujen, toda tudi mene je premagal adrenalin. O.K., greva. Povprašava še glede razmer in morebitnih snežišč in že se spuščava proti Zadnjici.

v.spicje-29 (Large)

Po parih serpentinah uzreva Kanjavčeve police. Ojoj, a tule čez greva? Hudo, lej kje gre steza, čist blizu prepada. Ojoj. Pogled na začetek poti je res zastrašujoč. Malce nama zastane korak, potem pa kot vedno eden od naju potegne in že sva na stezi nad “mega plastjo” (glej plasovitost kamnine, kjer izstopa debela siva plast nad tankimi plastmi), nad dolino Zadnjice nekje sredi severne stene Kanjavca.

v.spicje-35 (Large)

Takoj ko stopiva na pot se občutek drastično spremeni, saj je pot sicer drzno speljana, vendar dobro uhojena. Ostane samo tisti cmok, ko veš, da ne smeš narediti napake, sicer zletiš direktno do melišč pod steno, brez vmesnih postankov.

v.spicje-36 (Large)

Moram priznati, da so bili začetni koraki kot po jajcih (več o tem bodo povedale Edijeve fotografije), kasneje pa sem se sprostil in užival ob vratolomnih pogledih in res izvrstno speljani poti. Sicer pa pot ni neka bližnjica do Prehodavcev, saj traja vsaj 2 uri in več. Na Prehodavce sva prilomastila ob začetku vačera in se naužila lepih razgledov izvrstne okolice Prvega oz. zadnjega jezera v Dolini Triglavskih jezer.

v.spicje-54 (Large)

v.spicje-45 (Large)

v.spicje-49 (Large)

v.spicje-57 (Large)

Prav zaradi večerov v gorah se splača preživeti noč v visokogorju. Naredil se je namreč čudovit, sicer mrzel večer v eni izmed najbolj prijetnih koč v Julijcih. Večer je kot že ničkolikokrat rahlo pokvaril pogled na Edijeve prste na nogah, ki izgledajo kot prsti nekoga, ki se vrača s kakšnega osemtisočaka. Ne vem, od kod zbere toliko volje, da hodi naokoli s tako neprijetnimi bolečinami. Saj pravijo, kjer je volja, tam je moč ali pot ali karkoli že. Tako željena tura čez greben Velikega Špičja se zdi tisti večer izgubljena, toda pri Ediju nikoli ne veš. Za konec prvega dne še nekaj večernih pogledov, naprej pa v drugi objavi.

v.spicje-66 (Large)

v.spicje-65 (Large)

v.spicje-63 (Large)

v.spicje-61 (Large)

v.spicje-77 (Large)

SUV

Tokrat precej drugačna tema objave, malo stresanja jeze. Za popestritev pa nekaj fotografij z domačega vrta in julijskega botaničnega sprehoda po Komni.

metulj_na_sivki

SUV je oznaka za Sport utility vehicle, nekakšen športni terenec. Takšni avtomobili so “in”, so prodajni “hit”, so varni, udobni, zmogljivi, … Dejansko jih je veliko na naših cestah, vsak dan več. Ko vidim te slone, gorile na cesti, me vedno zmrazi od jeze. Zakaj? Prvič me jezi dejstvo, da 99% teh avtomobilov ne bo videlo terena, za katerega so bili mišljeni, pa čeprav so se najnovejši SUV-i spremenili iz prašnih terencev v asfaltne spake.

pogacice

Terenci so namenjeni terenu (glej ime), kjer ni veliko prometa. Tam naredijo škodo le na cesti in posredno tudi naravi, na asfaltnih cestah, v mestih pa joj prejoj. Poraba goriva, emisije C02, poraba energije za gradnjo teh orjakov, itd. Za kaj že? Zato, da se “in”, da si prepoznaven med ljudmi. Prav, naj bo.

kranjska-lilija

Druga stvar, ki pa me jezi, je povezana z varnostjo. Zadnjič sem prebral zapis novopečenega lastnika SUV avtomobila, ki je zapisal, da je eden od razlogov nabave tudi varnost, ki jo mora zagotoviti za svojega otroka. Ga popolnoma razumem. Njegova družina bo varna, družina tistega, ki se prevaža v cliu (SUV avtomobila si ne more privoščiti) pa bo ob morebitnem trku z njegovim SUV-om precej na slabšem. Pa kaj, važno, da sem jaz na varnem.

murka

Nauk zgodbe bi bil verjetno ta, da se pred nakupom avtomobila vprašamo, kaj potrebujemo. Je to res SUV? Ne, sem prepričan, da ga v resnici nihče ne potrebuje!

Gorski-glavinec

encijan

Galetovec

Na Galetovec se dragi popotnik odpravi le ob jasnem vremenu in odlično vidljivostjo, kajti ta sicer komaj prepoznavni vrh na južnem robu Pokljuke je eden najimenitnejših razglednikov.

galetovec-4-large

Nanj vodita iz Bohinjske Bele dve poti, medtem ko ga s Pokljuke “naskočite” s severa, najbolje kar mimo Belske planine. Pokljuški dostop je lahek, udoben, skoraj se ne boste spotili, povsem drugačna sta pristopa iz doline.

galetovec-6-large

Trenutno izbirava lažje in bolj položne pristope in poti, a vseeno privlačne in zanimive. Otoplitev se pozna tudi na Pokljuki in večkrat se nama je pod nogama udrlo v južnem snegu. Pot ni povsem utrjena, le malo je bilo namreč predhodnikov, ki so se podali na Galetovec prek Belske planine. Po sledovih sodeč pa je bil eden od njih na motornih saneh. Nekateri pravijo, da bi morali take sorte rekreacije na prostem dovoljevati, ampak meni to ne bo nikoli jasno, zakaj je potrebna taka rekreacija v naravnem okolju.

galetovec-8-large

Žal nama vreme ni služilo in privlekla se je tanka koprena, ki ni obetala lepih razgledov.

galetovec-13-large

Mislim, da sva porabila kakšno uro do vrha Galetovca, ki pa resnično ni pravi vrh. Gre za dvignjen, z gozdom porasel pomol nad dolino Save Bohinjke, ki tvori južni rob zakrasele kraške planote Pokljuka.

galetovec-14-large

Razgledni pomol je poznal že Valentin Vodnik, od včeraj pa sva si ga v spomin zapisala še midva. Ko sva stala na robu in gledala v koprenasto okolico sva si obljubila, da bova prišla ob lepem vremenu in uživala razgled, ki mu ni para daleč naokoli. Se vidimo, še enkrat, na pomolu.