Izleti

Jamnik, Lovrenc in sorodniki

Lepi in topli dnevi so nas zvabili na krajše ture v okolico Kranja. Z Bojano spoznavava tisto, kar sva brez male Gaje v lovu za višjimi cilji spregledala.

Jamnik iz Nemilj je bil prvovrstno presenečenje, saj je grebenska pot enostavno čudovita. Sprehod po mehki podlagi bukovega gozda nas je prepričal, da se bomo sem še vračali.

Travniki na pomolu Jamnika pa so tako ali tako zgodba zase. Tam bi se človek lahko pasel kot kravca, cel dan.

Zdaj ko sem sam z nahrbtnikom in Gajo bolj fotogeničen, je fotoaparat v roke končno dobila tudi Bojana, ki je zadnja leta večkrat potožila, da sem jo prikrajšal za fotografske užitke, saj fotoaparata res nisem rad delil. Zdaj se izmenjavava in dopolnjujeva.

Včeraj smo tudi prvič skočili še na Lovrenca nad Bašljem. Če bi bil vzpon vsaj 20 minut daljši, bi bila lokacije še bolj interesantna kot je sicer.

Ne morem pa mimo izredne lokacije cerkve na južnem robu pomola pod Storžičem.

Poti na Lovrenc je kar nekaj, tako da smo imeli nekaj težav pri izbiri. Časa je bilo pa več kot dovolj, zato je sledil še postanek v Gamsovem raju.

Tam smo uživali v večernem soncu,

Gaja pa je raziskovala bele vijolice.

Morda ima kdo od vas še kakšno idejo za popoldanski izlet v okolici Kranja (Jošt, Šmarjetna in Jakob odpadejo)?

Švica – Danilo Re

Trofeja Danilo Re je zimsko tekmovanje med zavarovanimi območji v Alpah. Vsako leto je tekmovanje organizirano v drugem kraju, nastalo pa je v spomin tragično preminulemu italijanskemu naravovarstvenemu nadzorniku. Letošnje tekmovanje je potekalo v kraju Scoul v švicarski pokrajini Engadin, v predverju edinega švicarskega narodnega parka.

Tako kot tekmovanje je tudi vsakoletna otvoritev vedno znova navdušujoča. Predvsem zaradi tako imenovanega “alpskega bifeja”. Vsi sodelujoči parki namreč prinesejo s seboj domače specialitete, ki po uradni otvoritvi najdejo pot v lačne želodčke.

Otvoritveni prostor diši po sirih, domamčih salamah, namazih, sladicah iz najrazličnejših koncev Alp. Res pravo doživetje.

Drugi dan je bil namenjen spoznavanju tekmovalnih prizorišč ter seminarju o plazovih. Del dneva pa smo uživali tudi na bližnjem smučišču, ki je ponujal prelepe razglede in odlično smučanje tako na progah kot izven njih.

Z Jožetom sva kar pošteno preorala s pršičem posuta pobočja, smejalo se nama je do ušes.

Najina fotoaparata sta tudi vriskala, da je kaj. Vse naokoli sami tritisočaki in markantni vrhovi.

Odlične transportne povezave so nam omogočile skok do Zerneza, kjer smo se udeležili omenjenega seminarja in si ogledali informacijski center narodnega parka.

Idilična in odlično ohranjena arhitektura alpskih vasic je lahko vzor tudi nam.

Nisem pa prepričan, da se odgovorni v švicarskem narodnem parku zavedajo, kakšno polomijo so naredili z oblikovanjem njihovega info centra, saj je navadno betonsko strašilo sredi prelepe vasice. Res škoda.

Tekmovalni dan se je začel z močnim sneženjem in prvo disciplino. Turno smučarski vzpon je tudi daleč najbolj zahtevna preizkušnja, saj je bila višinska razlika kar preko 900m. Vse čestitke našim borcem za vzpon in odlične rezultate.

Sledil je veleslalom, kjer smo imeli vse štiri tekmovalce med prvih deset. Pa naj kdo še reče, da nismo smučarski narod.

Najmočnejšega predstavnika smo imeli v smučarskih tekih, zaostal je le za nekdanjim biatloncem, a tudi ostali so pokazali, da znajo dobro drseti.

Pred zadnjo disciplino je ena od naših štirih ekip trdno vodila v skupni razvrstitvi. Potrebno je bilo le še dobro zadeti v tarčo in zmaga je bila potrjena.

Prvič se je zgodilo, da je zmaga pristala v Sloveniji in to ob ravno pravem času, saj bo drugo leto tekmovanje ravno pri nas. Zaključna prireditev je bila zaradi zmage še prijetnejša, ob zvokih starih rockerskih komadov pa je trajala tudi dolgo v noč.

V zavetju Snežnika

Jure mi je danes zbudil spomine na prvo srečanje z Volovjo rebrijo. Bilo je leta 2003. Tisto leto sva z Bojano kolesarila po Sloveniji, v veliko pomoč pa nama je bil Maherjev Veliki Kolesarski vodnik. Šele letos sem izvedel, da je bil pisec (Igor Maher) tega izrednega vodnika paraplegik. Žal je letos umrl. Torej, Igor je v omenjenem vodniku pod turo na Volovjo reber zapisal, da je to edina tura v vodniku, za katero je moral večkrat premisliti o njeni objavi. Pa ne zaradi lepote kolesarjenja, težavnosti ali kaj podobnega. Ker je bil biolog je vedel, kakšen zaklad odkriva širši množici ljudi. Po drugi strani pa ni mogel tega zadržati samo zase.

Tako sva prikolesarila na Veliko Milanjo in se dobesedno čudila lepoti pokrajine. Res, takrat sva se oba strinjala, da česa tako lepega še nisva doživela na kolesu. Potem sva se leta 2006 še enkrat vrnila, takrat še z dvema prijateljema. Kasneje sva na Volovjo reber kar malo pozabila, preveč je bilo medijske pozornosti glede vetrnih elektrarn in iskala sva podobne cilje v okolici (in jih tudi našla). A danes sem ponovno začutil, kako močno si želim tja dol. Spomladi gremo zagotovo.

V zadnjem času pogosto Volovjo reber doživljam kar prek domačega računalnika. Kliknem na odlično predstavitveno spletno stran Volovje rebri, na kateri boste takoj prepoznali fotografije Aleša Jagodnika, ki ima tudi svoj spletni dnevnik. Krasne fotografije, kratki, jedrnati zapisi. Če čutiš vsaj malo pripadnosti naravi, boš ob fotografijah ostal brez besed.

Ob gledanju njegove spletne strani se človek zave, kako močno vlogo imajo lahko fotografi pri naravovarstvu. Zakaj? S fotografijo lahko približaš živalski in rastlinski ter tudi neživi svet ljudem, ki tega preprosto ne vidijo ali ne želijo videti. Da tam, kjer bi nekdo le zaradi profita postavil elektrarno, živi cela paleta enkratnih živih bitij. Da nihče nima pravice v pisarnah, na sestankih, prek zakonov, energetskih načrtov ali kako drugače odločati o usodi množici ujed, medvedov, srnjadi, kač, ptic pevk, jazbecev, … To je njihov dom in naj tako ostane. Kaj pa če bi vam podrli hišo zaradi postavitve “okolju” prijazne vetrne elektrarne?