Aktivnosti

Dovška Baba

Končno prva letošnja turna smuka. Čeprav sem si po prvem obisku ‘najlepšega turnega smuka v Karavankah’ dejal, da sem gori pa nikoli več, so me novice o veliki količini novozapadlega snega v Zgornjesavski dolini premamili. V prekrasnem sončnem vremenu smo tik nad Dovjem uživali v pogledih na Julijske Alpe. Toda kmalu je vso severozahodno Slovenijo zajela oblačnost s sneženjem. Proti vrhu se je sneženju pridružil še močan veter in razmere so bile res neprijetne. Ker sva oba z Bojano doma pozabila smučarska očala je bila vidljivost pri spustu na vršnem pobočju nična. Sneg je bil zelo spremenljiv. Zaradi vetra se je na večih mestih že naredila skorja, ponekod se je še dal ujeti pršič. Po cesti je šlo presenetljivo dobro, le noge so pekle kot hudič. Nižje smo po senožetih uživali v krasnem pršiču, pa še vreme se je izboljšalo.

Struška

Na del Kravank od Stola proti Peči na Tromeji redko zaideva. Dvakrat sva tod naokoli vriskala s kolesi. Prvič na poti pod Golico, drugič pa sva imela bolj junaške namene osvojiti Trupejevo poldne. Poizkus se je klavrno končal v snegu na najbolj razritem kolovozu kar sem jih kdaj videl. Kot otrok sem večkrat nabiral narcise pod Golico in malo je manjkalo da bi bili ob koncu leta 2006 travniki nad Javorniškim rovtom že pobeljeni. Pa ne s snegom, z narcisami seveda. Najin tokratini cilj je bila Struška. Prek Pustega rovta sva hotela ujeti stezico in ko sva jo zagledala, je bila že daleč pod nama. Spet sva ubrala ‘tržiško’ varianto – naravnost navzgor. Zelo hitro sva se znašla na široki cesti. In takoj sem se spomnil, da je to tista zloglasna gozdna vlaka na planino Svečica pod Struško. Agrarna skupnost Javorniški rovt si je izbojevala pravico do gradnje prave avtoceste do planine, kjer samuje ena sama koča in en sam stan. Z izgovorom, da je treba upravljati s planino na bolj človeški način. Po mojem mnenju krave res ne rabijo avtoceste do svojih pašnikov. Verjetno so bili nameni gradnje precej drugačni od predstavljenih. Verjetno je odveč poudariti, da je planina Svečica res lepa in da bi bilo območje Struške vredno ohraniti pred vdorom motoriziranih vozil.
Vrh Struške je neizrazit in razpotegnjen, dosegla sva ga delno po cesti, večji del po brezpotju, delno po grebenski stezici. Zanimiva pot je bila razgledna, prav tako vrh. Navzdol je šlo hitro, kar naravnost. Lovila sva zaplate snega in gozdno zavetje, kjer je bilo snega glede na okolico kar veliko. Kar prehitro sva bila pri avtu, s pogledom nazaj pa sva obljubila Struški, da se še vidimo.

Veliki vrh v Košuti

Veliki vrh v Košuti je nekakšna stalnica na najinem potikanju po hribih. Kadar nama ni za vrh, se povzpneva vsaj do Kofce gora, drugič se malo potikava po grebenu, tretjič jo mahneva na Kladivo. V zadnjem času imava prakso, da že zgodaj zavijeva s poti, ki pelje proti Kofcam in se po strmih travnikih dvigneva na veliko ravnico južno od vrha, ki je izredno prostrana – skratka balzam za dušo. Od tu jo kar po ‘direktni’ zgrizeva na vrh. Čeprav je ime gore Veliki vrh, pa to ni najvišji vrh grebena Košute. To seveda ni ne vem kakšna novica, verjetno pa malo kdo ve kako je ta slikoviti greben nastal. Z južne strani se kaže v sicer razmeroma strmi, pa vendar travnati podobi. Če si greben ogledamo iz severne avstrijske strani (lep pogled na greben je iz vrha Ljubeljske Babe oz. Košutnice) pa nas bo kar malo zmrazilo. S stran grebena je namreč strmo prepadna in v nekaterih redkih primerih (npr. Košutnikov turn, Veliki vrh), kjer ni popolnoma krušljivo dostopna prek plezalnih poti. Nastanek je povezan z nastankom Alp, tektoniko plošč in narivanjem kamnin. Nekoč v geološki zgodovini je namreč na prostoru slovenskih Alp obstajalo globoko morje, kjer so nastajale kamnine, ki danes gradijo naš Alpski prostor (večinoma apnenec). Zaradi globalnega pojava tektonike plošč (premikanje oceanskega dna in kontinentov) je takoimenovana Afriška plošča začela pritiskati na Evropsko (v resnici na Jadransko ploščo, ki je del Evroazijske tektonske plošče). Močni pritiski so začeli dvigovati del Evropske plošče ob tektonskem stiku, morje je odteklo, začele so se dvigovati Alpe. Dvigovanje Alp je spremljalo tudi močno potresno dogajanje, ob katerem so se deli ozemlja spuščali, drugi dvigovali. Pritiski od juga proti severu so ustvarili tudi narivno zgradbo naših Alp. Narivanje je potekalo tako, da so se deli kamnin (globine tudi več 100 metrov) iz južnih predelov začenjali premikati proti severu in se narivali na severno ležeče kamnine. Tako se je lahko zgodilo, da so se kamnine iz prvotnega mesta nastanka premaknile tudi za 30 km. Košutin greben je tipičen primer narivne strukture, kjer je narivanje potekalo od juga proti severu. Tako je nastala severna strma stran grebena in južna položnejša. Ne smemo pa pozabiti še na procese erozije, ki je dodatno izoblikovala greben ter na delovanje ledenikov.