Aktivnosti

Škabrijel

23/05/2020

Z nesmisli prve svetovne vojne zaznamovan vrh nad Novo Gorico je prijazna družinska izletniška točka.

Kolesarjenje skozi dolino Radovne

07/05/2020

Pustite avto nekje izven narodnega parka in se na potep po Radovni odpravite s kolesom. Luštno je.

Jezero Kreda – ustvarjeno in imenovano po ledeniški kredi, ki so jo kopali za potrebe kemične industrije

Reka Radovna je razdelila Pokljuko in Mežaklo

Proti Gogalovemu lipovcu

Mimo številnih, za silo še živih rovtov

Plitka, a ekstremno mrzla Radovna je čudovito naravno ohranjen alpski vodotok

Kalužnice

Ličinke mladoletnic (vrsta žuželk) si zgradijo hišice iz majhnih kamenčkov. Njihova prisotnost dokazuje čistost in neoporočnost vodne. 

Pokljuška soteska

03/05/2020

Križna gora

Lansko leto smo bili sploh prvič družinsko na Križni gori. Ujeli smo prekrasen pomladni dan.

Bičkova skala

Na dan lanskega upora proti okupatorju je bil pravi trenutek za povezavo zgodovine z današnjim časom in z dražgoškimi družinskimi koreninami.

Pod Kriško goro

Veliko prostega časa preživimo na poteh pod Kriško goro. Tako blizu, pa tako lep in odmaknjen svet je to. Po vrhu pa še barvit, slikovit, raznovrsten in prvovrsten.

Aprilske barvice

Junijske pobarvanke

Pot pod Storžičem

Nekaterim nam je bil lansko leto podarjen čas, ki ga prej v taki obliki in količini ni bilo mogoče preživljati. In če je bilo po eni strani to res nekaj, za kar sem lahko hvaležen, pa sem se obenem počutil grozno ob dejstvu, da smo za sodoben način življenja pripravljeni žrtvovati toliko časa, da ne moremo več kakovostno živeti. Lani sem namreč po dolgem času resnično imel možnost doživljati pomlad tako, kot bi si želel vsako leto. S svežimi jutri, polnimi ptičjega petja, z opazovanjem brstenja rastlin, s prebujanjem narave, … Spet sem se lahko priklopil, ponovno zaživel. In obenem dojel, da v normalnem ritmu službenih obveznosti teh občutkov enostavno ne morem doživljati. Vožnja, pisarna, hitenje, opravki, obveznosti, … Vikend odklopi ne zadoščajo. Jasno mi je, zakaj se ljudje tako močno ločujemo od bistva, tudi od narave. Pa čeprav se zdi, da veliko časa preživljamo v njej. Žal večinoma zaradi zadovoljevanja potreb po rekreaciji in ne po tem, da bi res živeli in razumeli.

Peračica

Kakšen izlet, ki ga te dni objavljam, se je zgodil že v letu 2020. Kaj pa je eno leto napram času v vesolju? Kaj pa je eno leto v kontekstu geološke zgodovine, ki se rekdo meri v tisočih let, pogosteje kar v milijonih let? V bistvu eno leto ni nič, lahko je pa vse. Eno leto namreč traja življenje hobotnice. Čas je torej relativen, tako kot tudi življenje. Vse pa je povezano. Neživa narava, živa narava, čas, življenje, misel, občutek, … Vse! In to, kar dojemamo kot sebe, je nič drugega, kot samo skupek vsega naštetega. Moje telo je nič več kot akumulator hranilnih snovi, ki jo dobim iz narave. Naše misli, naš ego, naš jaz, pa je arhiv misli, spoznanj, znanj, vedenja in izkušenj vsega, kar smo se na poti do danes naučili, vsrkali, … Osebnostne lastnosti, karakter, prirojene stvari pa so tako ali tako nekaj, na kar sploh nismo imeli vpliva in smo jih dobili bolj po sreči (dobre lastnosti) ali na žalost (slabe lastnosti). Če torej ni povsem naše niti telo niti um, kdo pa potem sem jaz? Nič prav posebnega, košček vsega živega, delček življenja. Popolnoma enak in predvsem enakovreden vsem drugim koščkom. Žal nam zaradi lažjega preživetja že kmalu po rojstvu dodelijo etikete, umetno individualnost, umeten pomen. Da smo del točno določene skupnosti, države, celine, rase, ponekod celo vere. In kar naenkrat je neko življenje več vredno od drugega.

Hotel sem nekaj povedati o Peračici, o posebni geologiji, o tem, koliko časa so na tem območju kopali vulkansko sedimentno kamnino imenovano tuf, ki je nastala z usedanjem vulkanskega pepela na dno morja in je del kamnin Smrekovškega vulkanizma, ki so vsaj 60km stran od Peračice in ki jih je na Gorenjsko prineslo premikanje ob Savskem prelomu. Hotel sem govoriti o tistem vulkanskem tufu, ki krasi toliko okenskih in vratnih okvirjev po Gorenjski, o tisti kamnini, ki je tako lepo zelena in ki žal zaradi vremenskih vplivov hitro razpada.

Hotel sem povedati, da je obisk Peračice lepo doživetje ob istoimenskem potoku, lepem slapu. Ampak to ni bistvo. Kar lahko danes doživljamo, je samo delček življenja Zemlje, ki se vseskozi spreminja. Enkrat je tukaj vulkan, drugič ocean, tretjič gorovje, četrtič reka, potem močvirje in puščava. Diverziteta vsega in v vsem.

Koreno nad Horjulom in Sv. Lovrenc nad Podpečjo

Vsakič, ko po AC drvimo proti Primorski (pa tudi kam drugam) mi pogled uhaja na slikovit travnat greben nad Vrhniko. Slutil sem, da leži nad Horjulom, saj od tam prihajajo moje korenine, tam je bil doma moj stari oče. Zato je končno nastopil čas, da družinsko obiščemo tudi ta košček slovenskega podeželja. Poti na Koreno, kot se imenuje vas na vrhu tega nizkega grebena, je kar nekaj, zato se splača narediti krožno turo. Hoje je navzgor za kakšno uro, na vrhu pa tudi lahko strmiš na vse strani neba nič manj kot uro. Razgled je čudovit, predvsem pa za nas gorenjce bistveno drugačen. Naslednjič pa s kolesom!

Ker je izlet na Koreno bolj poldnevnega značaja, se splača izkoristiti dan in obiskati še kakšno zanimivost na Ljubljanskem barju. Podpeško jezero in okolica z nešteto hribčki s cerkvicami so pravzaprav čudoviti razgledni stolpi na Ljubljansko barje. Ker tako redko zaidemo semkaj, se je splačalo posedeti na robu barja in uživati v barjanskih razglednicah.

Jamniški gozdovi

Hit lanske sezone je bil zagotovo Jamnik, takoj za Dražgošami. Peš, s kolesom, s te strani, z druge strani, s tretje strani. Pomladi, jeseni. Na poti toliko lepega in zanimivega, da je vrh pač samo vrh. Kraj, kjer poješ malico. Bistvo je gozd, čudovit ekosistem, dom velikanov, dvorana tisočerih zvokov, pobarvanka in učilnica.

Zgodnja pomlad

Zelena pomlad

Jesen