Aktivnosti

Pot pod Storžičem

Nekaterim nam je bil lansko leto podarjen čas, ki ga prej v taki obliki in količini ni bilo mogoče preživljati. In če je bilo po eni strani to res nekaj, za kar sem lahko hvaležen, pa sem se obenem počutil grozno ob dejstvu, da smo za sodoben način življenja pripravljeni žrtvovati toliko časa, da ne moremo več kakovostno živeti. Lani sem namreč po dolgem času resnično imel možnost doživljati pomlad tako, kot bi si želel vsako leto. S svežimi jutri, polnimi ptičjega petja, z opazovanjem brstenja rastlin, s prebujanjem narave, … Spet sem se lahko priklopil, ponovno zaživel. In obenem dojel, da v normalnem ritmu službenih obveznosti teh občutkov enostavno ne morem doživljati. Vožnja, pisarna, hitenje, opravki, obveznosti, … Vikend odklopi ne zadoščajo. Jasno mi je, zakaj se ljudje tako močno ločujemo od bistva, tudi od narave. Pa čeprav se zdi, da veliko časa preživljamo v njej. Žal večinoma zaradi zadovoljevanja potreb po rekreaciji in ne po tem, da bi res živeli in razumeli.

Peračica

Kakšen izlet, ki ga te dni objavljam, se je zgodil že v letu 2020. Kaj pa je eno leto napram času v vesolju? Kaj pa je eno leto v kontekstu geološke zgodovine, ki se rekdo meri v tisočih let, pogosteje kar v milijonih let? V bistvu eno leto ni nič, lahko je pa vse. Eno leto namreč traja življenje hobotnice. Čas je torej relativen, tako kot tudi življenje. Vse pa je povezano. Neživa narava, živa narava, čas, življenje, misel, občutek, … Vse! In to, kar dojemamo kot sebe, je nič drugega, kot samo skupek vsega naštetega. Moje telo je nič več kot akumulator hranilnih snovi, ki jo dobim iz narave. Naše misli, naš ego, naš jaz, pa je arhiv misli, spoznanj, znanj, vedenja in izkušenj vsega, kar smo se na poti do danes naučili, vsrkali, … Osebnostne lastnosti, karakter, prirojene stvari pa so tako ali tako nekaj, na kar sploh nismo imeli vpliva in smo jih dobili bolj po sreči (dobre lastnosti) ali na žalost (slabe lastnosti). Če torej ni povsem naše niti telo niti um, kdo pa potem sem jaz? Nič prav posebnega, košček vsega živega, delček življenja. Popolnoma enak in predvsem enakovreden vsem drugim koščkom. Žal nam zaradi lažjega preživetja že kmalu po rojstvu dodelijo etikete, umetno individualnost, umeten pomen. Da smo del točno določene skupnosti, države, celine, rase, ponekod celo vere. In kar naenkrat je neko življenje več vredno od drugega.

Hotel sem nekaj povedati o Peračici, o posebni geologiji, o tem, koliko časa so na tem območju kopali vulkansko sedimentno kamnino imenovano tuf, ki je nastala z usedanjem vulkanskega pepela na dno morja in je del kamnin Smrekovškega vulkanizma, ki so vsaj 60km stran od Peračice in ki jih je na Gorenjsko prineslo premikanje ob Savskem prelomu. Hotel sem govoriti o tistem vulkanskem tufu, ki krasi toliko okenskih in vratnih okvirjev po Gorenjski, o tisti kamnini, ki je tako lepo zelena in ki žal zaradi vremenskih vplivov hitro razpada.

Hotel sem povedati, da je obisk Peračice lepo doživetje ob istoimenskem potoku, lepem slapu. Ampak to ni bistvo. Kar lahko danes doživljamo, je samo delček življenja Zemlje, ki se vseskozi spreminja. Enkrat je tukaj vulkan, drugič ocean, tretjič gorovje, četrtič reka, potem močvirje in puščava. Diverziteta vsega in v vsem.

Koreno nad Horjulom in Sv. Lovrenc nad Podpečjo

Vsakič, ko po AC drvimo proti Primorski (pa tudi kam drugam) mi pogled uhaja na slikovit travnat greben nad Vrhniko. Slutil sem, da leži nad Horjulom, saj od tam prihajajo moje korenine, tam je bil doma moj stari oče. Zato je končno nastopil čas, da družinsko obiščemo tudi ta košček slovenskega podeželja. Poti na Koreno, kot se imenuje vas na vrhu tega nizkega grebena, je kar nekaj, zato se splača narediti krožno turo. Hoje je navzgor za kakšno uro, na vrhu pa tudi lahko strmiš na vse strani neba nič manj kot uro. Razgled je čudovit, predvsem pa za nas gorenjce bistveno drugačen. Naslednjič pa s kolesom!

Ker je izlet na Koreno bolj poldnevnega značaja, se splača izkoristiti dan in obiskati še kakšno zanimivost na Ljubljanskem barju. Podpeško jezero in okolica z nešteto hribčki s cerkvicami so pravzaprav čudoviti razgledni stolpi na Ljubljansko barje. Ker tako redko zaidemo semkaj, se je splačalo posedeti na robu barja in uživati v barjanskih razglednicah.

Jamniški gozdovi

Hit lanske sezone je bil zagotovo Jamnik, takoj za Dražgošami. Peš, s kolesom, s te strani, z druge strani, s tretje strani. Pomladi, jeseni. Na poti toliko lepega in zanimivega, da je vrh pač samo vrh. Kraj, kjer poješ malico. Bistvo je gozd, čudovit ekosistem, dom velikanov, dvorana tisočerih zvokov, pobarvanka in učilnica.

Zgodnja pomlad

Zelena pomlad

Jesen

Grmada nad Planinskim poljem in Rakov Škocjan

Kraških pojavov se žal ne da naučiti iz knjig. Videti jih moraš na lastne oči, zato da bi jih za silo znal tudi razumeti. Dopoldne smo si Planinsko polje ogledali z razgledišča Grmada nad Planino.

Če je bil prvi del izleta majsko vroč, pa je bil drugi prijetno hladen. Veličastna pokrajina Rakovega Škocjana nikogar ne pusti ravnodušnega. Majhnemu človeku je res težko doumeti, kako je lahko narava ustvarila kaj tako čudovitega, ampak je že tako, da ima narava neskončno veliko časa in neutrudljivo delovno silo (voda).

Plezalski haiku

Pozimi si vedno vzamem čas, da vsaj tu pa tam skočim na umetno plezalno stenco uničevat blazinice na prstih. Vedno mi je bilo zanimivo poslušati druge plezalce, kako se med plezanjem pogovarjajo. Če bi nekdo, ki plezanja ne pozna, slišal tak pogovor, bi misli, da je v parlamentu. Pa sem si tisti večer, potem ko sem brezvoljno obsedel z napumpanimi rokami ob robu stene vzel čas in zapisal tisto, kar so se štirje legendarni (ne pretiravam) slovenski športni plezalci smrtno resno pogovarjali med plezanjem.

Sej se ga navadiš
Zdrsne mi
Mal bolj ga naložiž
Mal morš gib not dobit
Sem se zaletu vanga
Ta je slb
Ta je hud
V žabo
Jest sem šu oporno
Samo mal bočno
Kr statika
Previsok je
Jest sm na vrh stopu
A vela?
Tm se drama začne
Taco spraviš na sivga
V blokado
Tm v špički
Tm je najbolj
Mčkn viši
Vrž se v lukno
Zadrž pa hopn
Jumpn
Ta je predeleč
Ajde
To, to
Zdaj pa zahod
Popravi z levo roko
Aaaaaaaa
Dobr ga je naredu
Maš
Sej bo
Gor morš taco dat
Uffff
Sam zffff naredl
Čist bliz je
Zašalil čist
A si še tm tace pustu
Kaj pa če peto zahaklam
Nisem povezal gibe
Od jumpa do konca

Gorniški Mcdrive

Zelenica je super udobna gorniška destinacija, skoraj kot “Mcdrive”. Pozimi parkiraš avto, s turnimi smučmi podrsaš po prvem klancu in že si objemu gorskega navdiha in prepiha. Zdaj, ko ni več za gorski svet tako nepotrebnih žičniških stebrov, je tu skoraj raj. In kakšen dan je zagotovo več turnih smučarjev in pohodnikov, kot je bilo včasih alpskih smučarjev.

Za turnega smučarja, pa tudi alpinističnega, so vrhovi nad Zelenico pravi poligon širokih smučišč, strmih grap, razgibanega, razmeroma lahko dostopnega sveta, v katerem se vsak lahko uči in izuči. Tudi ob najhujši gneči lahko najdeš svoj kotiček, svoj košček gorskega miru. Le malce bolj se moraš potruditi.

Kako močno je obiskana, obljudena in prehojena Zelenica in vrhovi nad njo, je mogoče lepo videti s pomočjo današnje tehnologije. Športne ure z GPS signalom omogočajo zapisovanje sledi gibanja ljudi, z objavami tras na internetu ter z možnostjo zbiranja in agregacije vseh objavljenih podatkov pa lahko analiziramo dogajanje v prostoru. Brez dvoma se brezskrbni življenjski prostor prostoživečih gorskih živali močno krči. Razvoj gorniške opreme, nesluten porast ljudi, ki zahaja v hribe ter sodobna tehnologija s socialnimi omrežji povzroča pritisk na gorski prostor v obsegu, ki si ga niti v sanjah ni bilo mogoče predstavljati.

Nihče od tistih, ki zahajamo v hribe seveda nima namena živali strašiti, poditi ali jim na kakršenkoli način škodovati. Še več, pogosto bi se radi z njimi srečali, da bi bilo naše doživetje še popolnejše. Posameznik ni problem, problem je množica in razpršenost te množice. In zimski problemi so drugačni od poletnih.

Izziv za prihodnost je verjetno v tem, da bi človek med nujno pripravo na turo poleg informacij o dolžini, težavnosti ture, o vremenski napovedi, plazovnih razmerah, … dobil in uzavestil informacije tudi o morebitnih mirnih območjih oz. o za živali ranljivih ombočjih ter kako se obnašati v njih ter zakaj se nekaterih celo izogibati. Tako, kot se morajo prostoživeče živali prilagajati na naše rekreativne dejavnosti v gorah, bi bilo verjetno fer, da bi vsaj ponekod ljudje prilagajali svojo dejavnost najpomembnejšim življenjskim prostorom živalim.

Trenutno je verjetno največja težava v podatkih o takih območjih, ker jih skorajda ni. Ekološko pomembna območja, Natura2000 območja in druga niso prilagojena rekreaciji v naravi, so preširoko zastavljena in za ta namen neuporabna. Po vsej verjetnosti bo moralo naravovarstvo najti nov način spopadanja z ohranjanjem najpomembnejših območij v gorskem svetu, z vzpostavitvijo mirnih območij, ki bi jih s primerno komunikacijo in učinkovito uporabo socialnih omrežjih znali vključiti v sodoben svet doživljanja gorskega sveta.

Trenutno pri doživljanju gorskega sveta prevladuje osebno, egoistično doživljanje. Poleg sodi tudi medčloveška odgovornost, ki jo je zelo veliko, tu pa tam malce zašepa. Odgovornosti do ostalih prebivalcev gora pa je malo, tudi zato, ker jih tako redko vidimo in živimo v prepričanju, da jih sploh ni. Razviti odgovornost do nekaj, česar sploh ne vidimo, pa je resnično težko. Skratka, izzivov ne manjka, volje pa tudi ne, kajne?

Marš v Preddvor in nazaj

Iz zaledenelih hokejskih dni na Krokodilnici se človek malo da ne naslednje jutro zbudi v pomlad. Zjutraj prezračiš spalnico in vonj po pomladi se nič kaj sramežljivo splazi v kosti. “Danes gremo peš do Preddvora in nazaj!” Družinski pohod, marš, karkoli že. Jebemtiš, tako preprosta, pa tako super ideja.

Skozi vasi, kjer navadno švigamo s kolesi, opazujemo tisto, kar nam je bilo prej skrito. Od nekod se pripelje sonce in naš izlet postane kičast.

Vsi uživamo, pritoževanja začuda ni, najmlajši se nam reži iz kolesa, ostali čvekamo, načrtujemo, sanjamo, opazujemo.

Kilometri se nabirajo, Kokra v čudoviti barvi hiti mimo nas, moje geološke razlage ne padajo na plodna tla, otroci geologijo raje vzamejo v svoje roke, Kamniške Alpe se čutijo v prodnikih in v sivih oblakih nad še vedno oddaljenim Preddvorom.

Na koncu se nabere 20km, vsi veseli, vsi srečni. Da smo skupaj, da nas bolijo noge, da se brez slabe vesti zleknemo na popoldanski kavč. Vse je tako preprosto, preprosto kot hoja!

Gravel ni samo modna muha

Namesto uvoda

Če se jaz navdušujem nad gravel kolesarjenjem, potem to ne more biti modna muha. Vozim namreč 20 let star kombi, ki nima centralnega zaklepanja. Zdaj je verjetno vse jasno.

Ta zapis je zato samo preprosta kolesarska izkušnja, ki jo delim zaradi iskrenega navdušenja. Nad gravel kolesarjenjem.

Opredelitev problema

Pa še malo o iskrenosti. Jaz nisem kolesar, kot ga je moč danes razumeti v kontekstu povprečnega rekreativnega kolesarja v SLO. Kolesarim toliko, kot kolesarji zadnjih nekaj petkov v Ljubljani. Veliko več ne. Zadnjih deset let je bilo kolo bolj kot ne zaprašena slika v garaži. In medtem, ko sem se pred dvema letoma odločil, da si po 25 letih zaslužim, v teh letih pa celo privoščim novo kolo, se je v kolesarstvu zgodilo marsikaj. Roglič je nehal skakati in se je usedel na kolo, razvilo pa se je tudi t.i. gravel kolesarjenje. Ampak jaz tudi pred dvema letoma, ko sem kupoval novo kolo, nisem vedel za to čudno ime. Mene je pač prijelo, da bi spet malo potoval s kolesom. Da bo kolo vsestransko, da bom z njim vozil po cestah in po makedamih. Želje po vožnji po planinskih poteh, trailih, … pa nimam. In da bo kolo doma spet naslednjih 20 let.

Rešitev problema

Zato sem se odločil za potovalno, popolnoma jekleno kolo. Kupil sem Fuji touring kolo in tako s potovalnim kolesom spoznal čare gravel kolesarjenja. Življenje pa je dobilo nov smisel. Lahko se bere tudi tako, da sem dobil novo igračo. Kakorkoli že. Uporabljam tudi Fuji fotografsko opremo. Zdaj pa si naj vsak misli, kar hoče. Na tem mestu se moram zahvaliti še Marku Duriniju (duridostudio) za prepotrebne nasvete pred nakupom.

Občutki za feeling

V zadnjih dveh letih sem naredil toliko kilometrov, kot verjetno prej v celem življenju. Pa je teh kilometrov vseeno bistveno manj, kot jih ima npr. najbolj len rekreativni kolesar ekipe lokala Trenča iz Stražišča. Sem pa naredil veliko lepih kilometrov, ki so prijali moji duši. S tem kolesom sem namreč ponovno občutil vso lepoto kolesarjenja. Tisti veter v laseh, pokrajino, ki v ravno pravšnji hitrosti beži mimo tebe, utrip srca na strmem klancu, doživljanje kulturne krajine, gozdov, hribov, dolin, …

S prejšnjim prastarim hardtail gorskim kolesom sem se po asfaltnih cestah do makedamskih izhodišč vedno neizmerno matral (najbolj psihično), zdaj uživam. Z novim kolesom sem prevozil bolj ali manj vse tiste gorsko kolesarske ture, ki sem jih nekoč s pravim gorskim kolesom. Le da zdaj uživam na celotni turi in ne samo na majhnem delu. Tehnično je sicer sedaj težje speljati kakšen slabši strm razbit odsek, se pač malo bolj potrudim. In pilim tehniko vožnje. Od vsega je najbolj zahtevna vožnja nazaj v dolino. Tu je razlika med gravel in MTB kolesom najbolj očitna. Hvala bogu nisem nikoli užival v vožnji navzdol, nikoli nisem čutil potrebe po lovljenju flowa, polaganju ovinkov, … Zato sem ta minus vzel kot sprejemljiv kompromis. Ki pa se več kot izniči na ravnih odsekih, ali pa na lepih strmih makedamih, seveda na asfaltu. Tukaj gravel kolo zasije. Še nikoli se nisem tako udobno, lagodno in uživaško počutil na nobenem kolesu. Pa sem kolesaril (končno se bom pohvalil) tudi po poteh, kjer marsikdo tudi sanja ne. Po Himalaji. Ampak pustimo to. Gravel me je na nek način zasvojil. Iščem poljske poti, gozdne ceste, pa tudi ožje utrjene stezice, boljše in slabše makedame, odmaknjene asfaltne poti po odročnih krajih. Na Jamnik grem npr. po stari cesti, ali pa po cesti, vendar ne zavijem potem domov, pač pa grem še na Mohor in se nato spustim v Besnico. Poezija. Ni mi potrebno z avtom do izhodišča (pogosto vidim lastnike fulijev pod hribi, kjer so traili), ker bi mi bilo mučno voziti po cesti, ampak se doma usedem na kolo in grem. Huda okoljska zavest! Nenačrtovana seveda.

Vroča Strava

Tako kot sem nenačrtovano padel v gravel sceno, sem vzporedno nenadejano spoznal tudi Stravo. Vroča gospodična globalna Strava (Strava Global Heatmap) mi je omogočila strastno odkrivanje novih poti. Seveda sem na Stravi dobil tudi “uničujočo” primerjavo mojih zmogljivosti z ostalimi kolegi iz lokala Trenča. Ok, ker oni še ne razumejo dobro, kaj je to gravel, jih lahko zavajam s širino plaščev in posledično manjši povprečni hitrosti. Ker pa sem na Stravi spoznal tudi Mateja Zalarja, sem končno brez zadržkov sprejel dejstvo, da sem slab. A kaj, ko tako neizmerno uživam.

Spoznanje in spraševanje

Ker sem informacije o gravel kolesarjenju in gravel kolesih začel zares dojemati šele potem, ko sem si kupil kolo, sem se začel spraševati, če sem si sploh kupil pravo kolo. Olje na ogenj priliva še drugi Matej (Mejovšek), ki vedno, ko se srečava, servira informacije o nekih hudih Trek gravel kolesih. Govori pa s tako strastjo, da zasvojenost kar gori iz njegovih oči. Jaz pa imam “težkega” jeklenega potovalnega konjička, s katerim sem ne glede na vse te informacije super zadovoljen. Pravilno odločitev sem letos potrdil dvakrat.

Prvič na Hvaru, ko sem na dopustu prevozil vse tisto, kar se vrednega in lepega z gravel kolesom na Hvaru lahko prevozi. Kolo se je namreč obneslo neverjetno dobro. Nisem imel niti ene najmanjše težavice, jeklen okvir se na zahtevnih makedamskih poteh odlično obnese, absorbira tresljaje, … Udobna geometrija potovalnega kolesa me je reševala pred problemi v hrbtu, užival sem v “potovalnih” razgledih, oprema na kolesu je delovala bp. Nobene počene zračnice, prerezanih plaščev, … Bilo je sanjsko. Drugo potrditev sem dobil med vzponom na Jakob. Naključno jutranje srečanje na križišču pred Preddvorom s prav tako gravel navdušencem Žanom Kuraltom se je izkazalo za priložnost preizkusiti pravo gravel kolo. Malo pred vrhom Jakoba sva z Žanom zamenjala kolesi. Njegovo kolo je sicer precej lažje, tehnično boljše opremljeno, ampak mi je delovalo togo, neudobno. Seveda so to pavšalne ocene, pa vendarle.

Za koga je gravel?

Najprej za Klemna (Marklja), Edota (Lukazoja) in Jureta (Freliha). Pa mogoče še za koga.

Sam vidim mnogo kolesarjev, ki se mučijo po asfaltu s hardail MTB kolesi. Taisti gredo potem še na kakšen hrib, tu pa tam na kakšen makedam, zelo redko na kakšno stezico. In potem razmišljajo o nakupu novega MTB kolesa!? Rad bi jim sporočil, da naj vsaj poskusijo gravel kolo, lahko tudi potovalno. Prepričan sem, da bodo nehali razmišljati o novem MTB kolesu. Potem je tu cela falanga cestnih kolesarjev, ki nimajo radi prometnih stisk na cestah in bi se radi umaknili na stranske ceste, ki bi radi spoznali neke nove kraje, osvojili kakšen nov hrib, …

Ja, vsak dan več nas bo, s tem pa tudi vse več gužve na stran poteh 🙂

Kladivo

Redki so trenutki, ko si privoščiva kakšno samostojno turo. Tokrat sva po službi skočila na prepih grebena Košute. Poleti se ti lahko zgodi, da si ob večernih urah na sicer obljudenih poteh povsem sam. Sam v dvoje!