04
2009Liza je dala mamici in atiju (familija Erjavc) en dan prosto za prosto plezanje. Ni bila pa še čisto prepričana, če se je prav odločila.
In tako so Erjavčevi vstali že zelooooo zgodaj, da smo lahko pravočasno prispeli iz Kranja v Bohinj. Kmalu bo tudi za naju to pravi projekt.
Luka je še mal zmatran od poroda, pa poporodne depresije, pa premajhne količine spanja, zato je spočita Urša napadla steno, in to suvereno!
Pravi, da gre v novih plezalkah Evolv kot po ravnem. Ja vem, saj vidim.
Atija (speljanka iz očka, oči) bolj kot plezanje zanima mala navihanka. Pravi, da ji rad nagaja????
Prav fletno jih je videti vse tri Erjavce na kupu nekje v naravi. To jim najbolj leži.
Luka (o.p. Luksi, francoski alpinist, helfer, Indurain, ipd.) se je posvetil makro fotografiji dojenja.
Liza je bila tako pridna (saj ji je družbo delala Bojana), da sva lahko midva z Luksijem stiskala minimalce v smereh s precej zanimivimi imeni: Veseli Bohinjec, Spodaj brez in Zgoraj brez. So nama dale kar vetra.
Naslednjič pa … spet druga zgodba.
11
2009Rudno polje – Uskovnica – Konjščica – Mesnova glava – Konjščica – Rudno polje. Danes sem imel družbo, ki je že težko boljša. Eden najboljših poznavalcev Julijskih Alp, Jože Mihelič se mi je tokrat pridružil na terenskem ogledu. To je tako, kot bi imel s seboj enciklopedijo, toliko podatkov, zgodb in izkušenj nosi Jože s seboj. In vedno je to pripravljen deliti z drugimi.
Jože je tudi odličen fotograf. V bistvu sem se marsikaj od njega naučil. Vedno pa pravi, da je za dobro fotografijo narave treba hodit v naravo in opazovat okolico. Tako enostavno, pa vendar kar naporno. Kolikokrat je potrebno sneti težak nahrbtnik, menjati objektive, zgodaj vstati, prehoditi n kilometrov, zagristi v hribe, gore, itd.
Jože s pogledom prek Uskovnice na greben Peči.
Ko sem prvič poslušal Jožetovo predavanje ob njegovih diapozitivih, sem doživel enega najbolj ganljivih trenutkov nasploh. O hribih, ljudeh, živalih, vodi, gozdu in rožicah je govoril s tako ljubeznijo, kot bi bili vsi njegovi najbližji sorodniki.
Če žlite tudi sami doživeti podobno izkušnjo, lahko pridete poslušat Jožeta v ponedeljek, 16.3.2009 ob 18.00 v Kinoteko, kjer bo predaval v okviru Gorniškega festivala. Več tukaj, intervju z Jožetom pa tukaj.
Mesnova glava je vrh v grebenu Ablance nad planino Konjščica in je alternativa vrhovom, ki so v trenutnih razmerah bolj nevarni. Na Mesnovo glavo sicer sploh nisva imela namena pristopiti, Jože mi je namreč hotel pokazati Močile, jaso na sedlu, kjer so poleti majhni bajerji. Ker sva malce zgrešila sva se do sedla povzpela prek Mesnove glave.
Razgledi kot pravi Jože “famozni”, čeprav naju je vmes za nekaj minut dosegla tudi snežna ploha. Joj, kako je še vse zalito, kamorkoli pogledaš, res neverjetne količine snega.
Smuka? Po pršiču seveda. Kdor išče ta najde.
02
2009Na Galetovec se dragi popotnik odpravi le ob jasnem vremenu in odlično vidljivostjo, kajti ta sicer komaj prepoznavni vrh na južnem robu Pokljuke je eden najimenitnejših razglednikov.
Nanj vodita iz Bohinjske Bele dve poti, medtem ko ga s Pokljuke “naskočite” s severa, najbolje kar mimo Belske planine. Pokljuški dostop je lahek, udoben, skoraj se ne boste spotili, povsem drugačna sta pristopa iz doline.
Trenutno izbirava lažje in bolj položne pristope in poti, a vseeno privlačne in zanimive. Otoplitev se pozna tudi na Pokljuki in večkrat se nama je pod nogama udrlo v južnem snegu. Pot ni povsem utrjena, le malo je bilo namreč predhodnikov, ki so se podali na Galetovec prek Belske planine. Po sledovih sodeč pa je bil eden od njih na motornih saneh. Nekateri pravijo, da bi morali take sorte rekreacije na prostem dovoljevati, ampak meni to ne bo nikoli jasno, zakaj je potrebna taka rekreacija v naravnem okolju.
Žal nama vreme ni služilo in privlekla se je tanka koprena, ki ni obetala lepih razgledov.
Mislim, da sva porabila kakšno uro do vrha Galetovca, ki pa resnično ni pravi vrh. Gre za dvignjen, z gozdom porasel pomol nad dolino Save Bohinjke, ki tvori južni rob zakrasele kraške planote Pokljuka.
Razgledni pomol je poznal že Valentin Vodnik, od včeraj pa sva si ga v spomin zapisala še midva. Ko sva stala na robu in gledala v koprenasto okolico sva si obljubila, da bova prišla ob lepem vremenu in uživala razgled, ki mu ni para daleč naokoli. Se vidimo, še enkrat, na pomolu.





















