Aktivnosti

Z gorskim kolesom na Jošta

jost09-2 (Large)

Kranjčani in okolišani se radi podamo na Sv. Jošt, hrib nad Kranjem, kamor je včasih za prvomajsko proslavo hodil tudi predsednik SFRJ, tovariš Tito. Spominjam se dneva, ko sem prvič sopihal s kolesom po asfaltni cesti iz Stražišča proti Čepuljam in naprej proti Javorniku. Že prvi klanci so nesramno strmi, ko pa zaviješ iz vasi Javornik na desno proti vrhu Jošta, pa se cesta postavi dobesedno pokonci. Noge so pekle, pljuča so hlastala za zrakom. Končno sem premagal klanec in vrh sem imel že na dosegu roke, potem pa… Potem pa zadnji klanec do vrha, ki je nesramno žleht. Na zadnjem ovinku je vedno tudi nekaj hinavskega peska, kjer ti kolesa ob nepazljivosti hitro zdrsnejo v prazno. Na vrh sem prišel totalno izžet, uničen. Tak je tipičen kolesarski Jošt. Obstajajo pa seveda makedamske alternative.

jost09-3 (Large)

Ena izmed njih je vzpon s severne strani, torej s strani Besnice. Za vzpon je obvezna uporaba gorskega kolesa, saj je pot v večini makedamska, v krajšem delu sledi gozdni vlaki, vršnji del pa poteka po klasičnem asfaltnem pristopu. Besnico zapustiš pri smerokazu za ribogojnico, potem pa ves čas slediš odlično utrjeni makedamski cesti. Na vseh odcepih greš naravnost. Kmalu se pot začne dvigovati in če ti breg tisti hip še ne ustreza, se lahko zapodiš med borovnice, ki jih je tod okoli na tone.

jost09-5 (Large)

Nadaljuješ zložno vzpenjanje do izravnave, kjer na levi zagledaš svoj cilj – cerkev Sv. Jošta.

jost09-6 (Large)

Cesta se izravna in naredi dolg ovinek na levo. Po dobrem kilometru vožnje po ravnem se desno odcepi strma gozdna vlaka, kjer prvič na turi zagrizeš strmo v breg.

jost09-7 (Large)

Vlaka se večkrat izravna in spet postavi pokonci. Na strmejših delih je vlaka kar zoprna, ker je polno debelih skal, ki otežujejo vožnjo. Kratek in sladek vzpon pripelje do vodnega zajetja nad vasico Javornik, kjer se priključiš asfaltni cesti. Sledi konkreten vzpon do vrha Jošta z vsemi že prej opisanimi klanci in mukami.

jost09-12 (Large)

Če imaš torej rad mir, razgibane makedamske poti, razglede in gorsko kolesarstvo, potem je opisana tura lep večerni zaključek dneva.

jost09-19 (Large)

jost09-22 (Large)

jost09-23 (Large)

jost09-24 (Large)

SUV

Tokrat precej drugačna tema objave, malo stresanja jeze. Za popestritev pa nekaj fotografij z domačega vrta in julijskega botaničnega sprehoda po Komni.

metulj_na_sivki

SUV je oznaka za Sport utility vehicle, nekakšen športni terenec. Takšni avtomobili so “in”, so prodajni “hit”, so varni, udobni, zmogljivi, … Dejansko jih je veliko na naših cestah, vsak dan več. Ko vidim te slone, gorile na cesti, me vedno zmrazi od jeze. Zakaj? Prvič me jezi dejstvo, da 99% teh avtomobilov ne bo videlo terena, za katerega so bili mišljeni, pa čeprav so se najnovejši SUV-i spremenili iz prašnih terencev v asfaltne spake.

pogacice

Terenci so namenjeni terenu (glej ime), kjer ni veliko prometa. Tam naredijo škodo le na cesti in posredno tudi naravi, na asfaltnih cestah, v mestih pa joj prejoj. Poraba goriva, emisije C02, poraba energije za gradnjo teh orjakov, itd. Za kaj že? Zato, da se “in”, da si prepoznaven med ljudmi. Prav, naj bo.

kranjska-lilija

Druga stvar, ki pa me jezi, je povezana z varnostjo. Zadnjič sem prebral zapis novopečenega lastnika SUV avtomobila, ki je zapisal, da je eden od razlogov nabave tudi varnost, ki jo mora zagotoviti za svojega otroka. Ga popolnoma razumem. Njegova družina bo varna, družina tistega, ki se prevaža v cliu (SUV avtomobila si ne more privoščiti) pa bo ob morebitnem trku z njegovim SUV-om precej na slabšem. Pa kaj, važno, da sem jaz na varnem.

murka

Nauk zgodbe bi bil verjetno ta, da se pred nakupom avtomobila vprašamo, kaj potrebujemo. Je to res SUV? Ne, sem prepričan, da ga v resnici nihče ne potrebuje!

Gorski-glavinec

encijan

Rodica je kraljica!

Ko me je Luka ob 4-ih zjutraj poklical in mi dejal, da se mi ne bo pridružil na smuki, nisem bil prav nič razočaran. Po psihično napornem tednu, mi je tudi družba s samim sabo v hribih kar dobro dela. Smer Rodica.

Sonce me je ujelo tik pod planino Suha. Joj, kako pogrešam jutra v hribih. Ptiči so žvrgoleli, da le malokdaj tako. Na Rodico me zadnje čase kar pogosto zanese. Enostavno mi je tukaj lepo za znoret.

Sneg je sicer umazan in ga hitro pobira, toda je dobro predelan in že na planini sem vedel, da bo smuka odlična.

Takoj nad kratkim skokom nad planino že ugledam Malo Rodico. Na nebu pa ovčke. Izredni pogledi.

Nikjer naokoli žive duše, začuda, Rodica je namreč eden bolj obleganih turnosmučarskih ciljev.

Za vogalom že ugledam vrh. Za 9. maj je še vedno precej zalito. In za zgodnjo uro niti najmanj trdo, temveč ravno prav odjenjano.

Tik pod vrhom sem ugledal še dva souživača, ki pa sta se že začela spuščati. Pogled na njune zavoje mi privabi nasmešek na usta. Razmere izgledajo odlične.

Tik pod vrhom me zajame močan jugozahodnik, vendar mraza od nikoder. Zjutraj pri avtu je bilo 10 stopinj.

Na vrhu naredim par fotk, pojem jabolko …

… in tik preden se sonce skrije za oblake, odsmučam v dolino. Zavoji lepi, škoda ker nisem mogel te fantazije deliti še z nekom na licu mesta. Pa drugič.

Zgornja slika pove vse o pomladanski turni smuki, spodnja pa, da hitrost ni vse, tud počasi se daleč pride.