03
2009Povsem drug občutek se je v hribe podati za vsaj dva ali več dni, kot na hitro skočiti gor in dol, ob enih pa že jesti vročo župo za domačo mizo. Končno sva z Edijem uskladila najine načrte in se za dva dni podala v Julijce. V bistvu sem ga navehtal za šerpo pri mojih službenih zadevah. Ampak, saj veste, s šerpami je težko.
Edo se je zjutraj pojavil s svojim klasičnim “allaround” mini nahrbtnikom, čeprav sem mu jasno povedal, da bova tovorila opremo za namestitev tablic slovenske geološke poti, skupaj z baterijskim vrtalnikom. Njegov nahrbtnik pa je bil že brez dodatne robe napihnjen kot slon, skoraj da je pokal po šivih. Pogledam v ta čudežni nahrbtnik, notri pa knjige, obvezne Sportske novosti v hrvaški in slovenski verziji, Ekipa, pa kumarce kar v kozarcu, gobja rižota, kilo kruha, cunje, itd.
Od knjig se je le težko ločil, časopisov pa ni mogel pustiti v dolini za nobeno ceno. No ja, nekako sva le stlačila stvari v nahrbtnike in se odpravila proti Velem polju. Uf, teža je bila kar konkretna, zato sva počasi zastavila v breg.
Pod Studorskim prelazom sem Ediju dejal, naj malo bolj pogleda po kamnih ob poti, da bo našel kakšne fosilne ostanke, ki jih je tam na pretek. Čez čas se mi približa in potoži, da mu bodo oči iz jamic padle, da tako “buli”, pa nič ne vidi. Sklonim se in poberem prvi večji kamen, kjer je vse polno polžev in školjk. Evo, tule so, pa tule in tukaj. Gleda in se čudi, kmalu pa nabere tri kose in jih strpa v že prepoln nahrbtnik. Svetujem mu, da vzame manjše kose, ampak vztraja, da bo te kose nosil za svojega sina, ki je vnet zbiralec in raziskovalec pri svojih reci in piši 5 letih.
Oba sva prvič hodila po Velski dolini proti Hribaricam in Doliču in se spraševala, kje hudiča je tukaj tako dobra smuka, ko pa je vse tako položno. Skleneva, da bo treba končno izpeljati tisti legendarni turni smuk s Kanjavca v Velsko dolino.
Sončno jutro se je spremenilo v neko čudno oblačno popoldne. Meglice so se podile čez vrhove in vsake toliko se je razjasnilo, svetloba in vidljivost pa za kakšno resnejše fotografiranje naravnost obupno. Ampak, saj ni vse v fotkanju, največ je v doživetju. Na Doliču, kjer sva nameravala prespati, sva bila kar prehitro. Pogled na kočo je žalosten, čeprav so v poletnih mesecih člani PD Gorje opravili veliko dela s popravljanjem od plazu povsem razdejanega novejšega dela planinske koče.
Ob vročem čaju skleneva, da greva naprej proti Prehodavcem. Edo takoj po odločitvi vzame v roke zemljevid in tuhta kateri vrh bova osvojila kar tako med potjo.
Po parih predlogih in obojestranskih razglabljanj, mu roka po zemljevidu zdrsne na pot po Kanjavčevih policah oz. pot Mire Marko Debelak. To pot je predlagal že doma, vendar je potem kar nekako potonila v pozabo, zdaj pa so se mu spet zasvetile oči. Malo sem se izmikal, kako težak nahrbtnik imam in da sem že malce utrujen, toda tudi mene je premagal adrenalin. O.K., greva. Povprašava še glede razmer in morebitnih snežišč in že se spuščava proti Zadnjici.
Po parih serpentinah uzreva Kanjavčeve police. Ojoj, a tule čez greva? Hudo, lej kje gre steza, čist blizu prepada. Ojoj. Pogled na začetek poti je res zastrašujoč. Malce nama zastane korak, potem pa kot vedno eden od naju potegne in že sva na stezi nad “mega plastjo” (glej plasovitost kamnine, kjer izstopa debela siva plast nad tankimi plastmi), nad dolino Zadnjice nekje sredi severne stene Kanjavca.
Takoj ko stopiva na pot se občutek drastično spremeni, saj je pot sicer drzno speljana, vendar dobro uhojena. Ostane samo tisti cmok, ko veš, da ne smeš narediti napake, sicer zletiš direktno do melišč pod steno, brez vmesnih postankov.
Moram priznati, da so bili začetni koraki kot po jajcih (več o tem bodo povedale Edijeve fotografije), kasneje pa sem se sprostil in užival ob vratolomnih pogledih in res izvrstno speljani poti. Sicer pa pot ni neka bližnjica do Prehodavcev, saj traja vsaj 2 uri in več. Na Prehodavce sva prilomastila ob začetku vačera in se naužila lepih razgledov izvrstne okolice Prvega oz. zadnjega jezera v Dolini Triglavskih jezer.
Prav zaradi večerov v gorah se splača preživeti noč v visokogorju. Naredil se je namreč čudovit, sicer mrzel večer v eni izmed najbolj prijetnih koč v Julijcih. Večer je kot že ničkolikokrat rahlo pokvaril pogled na Edijeve prste na nogah, ki izgledajo kot prsti nekoga, ki se vrača s kakšnega osemtisočaka. Ne vem, od kod zbere toliko volje, da hodi naokoli s tako neprijetnimi bolečinami. Saj pravijo, kjer je volja, tam je moč ali pot ali karkoli že. Tako željena tura čez greben Velikega Špičja se zdi tisti večer izgubljena, toda pri Ediju nikoli ne veš. Za konec prvega dne še nekaj večernih pogledov, naprej pa v drugi objavi.
24
2009Letos sem pred opisano avanturo plezal natanko trikrat – v Rovinju, Bohinju in Dovžanki. Kondicijo sem nabiral na sprehodih in lažjih vrhovih. Torej odlično fizično in psihično pripravljen ter odlično vplezan, sem se tistega lepega večera dogovoril z Luksijem, da greva plezat v hribe. V Novo centralno smer v Veliki Babi nad Jezerskim. Smer sem pred dolgimi leti že preplezal z Edijem, vedel sem, da gre za lepo plezarijo v gorskem ambinetu, pa tudi za zelo dolgo plezanje z neštetimi štanti.
V torek popoldne pokličem Luksija, da preverim, če vse velja tako, kot sva dogovorjena. “A imaš kladivo?” vpraša. “Sej ne rabiš kladiva, smer je navrtana.” odgovorim. “Zihr bo treba kej zabit, bom jaz vzel še enega.” vztraja. “Prov, jest ga takrat, ko sem plezal to smer nism rabu.” mu dopovedujem. “A si že plezu to smer? A nisi reku, da Grintovčevega stebra še nisi lezu?” se čudi. “Grintovčev steber? A se nisva zmenla za Novo centralno smer?” se začudim tudi sam. Tako nekako je potekala debata o tem, kam sploh greva naslednji dan. Zvečer se končno odločim, da kljub odlični pripravljenosti ne reskiram plezanja v nepoznani smeri, torej greva v Veliko Babo.
Če se česa ne morem navadit, je to Luksijevo zamujanje. Prav počasi si zjutraj pripravljam zajtrk in obvezno imam v bližini telefon, ker vem, da bom dobil SMS. In res, Luksi sporoči, da bo 10 min prepozen. Po 15 minutah grem na avtobusno, se usedem in čakam. Še v mraku. Luksi sporoči, da je že na poti (od doma do mene ima 2 km). Mine še kakšnih 15 min, delavski avtobusi švigajo mimo, dan je že vstal in potem pride Luksi.
Pri tovorni žičnici pod Ledinami si pripraviva opremo in jo hitro odrineva proti vstopu v smer. Pristop je na koncu kar malo zoprn. Sam izberem lomastenje prek ruševja, Luksi krušljivo grapo. Oprema z nahrbtnika roma na plezalni pas, čelada na glavo in že sopihava prek prvega raztežaja. Ob osmih vstopiva v neverjetno soparen plezalni dan. Tik za nama je naveza dveh žensk, pred nama dveh avstrijcev. Sendvič plezanja je konec že po prvem raztežaju, ostanemo samo tujci, saj so smer opremili naši severni sosedi.
Vstop v smer je prelomnica, od tu naprej so misli usmerjene v plezanje, varovanje, v uspeh naveze.
Kar se plezanja tiče je smer lahka in ne preseže ocene IV+. In kakšna skala, za prste obliznit, kompaktne plate si sledijo ena za drugo.
Osrednji del je z nekaj lepimi detajli prav tako čudovit, le midva z Luksijem sva počasna, da je kaj. Včasih malce nelogično štantava, zato pa si toliko bolj varno urejava varovališča. Pri tem je Luksi dosleden kot le malokdo. Ženska naveza nama je vseskozi za petami in včasih si morata nenadejano privoščiti pavzo.
Ker je smer dolga (700m), so iz raztežaja v raztežaj moji prsti na nogi bolj in bolj boleči. Poleg tega mi začne popuščati koncentracija in želim si čimprejšnjega izhoda iz smeri. Ravno zato se mi pripeti neumnost, ko Luksi zapleza v predzadnji raztežaj. Takrat se mi zazdi, da ni ubral prave smeri in ga prepričam, da pride nazaj na štant. Poskusi bolj levo, tam, kjer ga jaz prepričujem, da je smer prava. Zmota. Luksi ostane miren, pregleda svet nad štantom in najde pravo smer. Pridem do njega na štant in ga vljudno prosim, če lahko on vodi naslednji raztežaj, čeprav sem bil na vrsti jaz. Preplezava še zadnji, edini malce krušljiv raztežaj in smeri je konec. Stisk rok z žensko navezo in opravičilo za nenehno čakanje, ki pa po njunih besedah ni bilo potrebno, saj kot trdita, je družba na štantu včasih koristna, če ne potrebna.
Sledila je sproščena analiza plezanja, ki se je zaključilo po 6-ih urah in pol. Zaradi tropske vročine smo imeli jezike do tal, koča na Ledinah pa je bila še svetlobna leta daleč.
Spodaj je vrisana linija smeri (z rdečo) in smer dostopa do vrha Velike Babe (rumena).
Sestopili smo prek sedla pod Babo in Jezerskega sedla na Ledine in po Slovenski poti v dolino. Najtežji so tisti sestopi, ko je potrebno ponovno v klanec. Vzpon na Jezersko sedlo je bil nepotreben, a po tako lepi plezariji se da tudi to vzeti v zakup.
Drugič bom šel na tako turo malo slabše fizično pripravljen in malo manj vplezan, da ne bom toliko užival. Luksiju pa hvala za potrpežlivost, alpinistične nasvete in družbo. Tud njemu ni bilo tolk slabo, saj je imel odličnega vodnika za tuja gorstva, kot Kamniškim Alpam pravi Luksi.
18
2009Pred časom sem že pisal o nastanku Pokljuške soteske. Tokrat bolj ali manj foto sprehod po tej enkratni znamenitosti. Toda pozor! Pot še ni odprta, čeprav so obnovitvena dela tik pred zaključkom.
Obisk soteske je idealen ob vročih dnevih, takšnih kot si bili v sredini tega tedna. Že kmalu po vstopu se začuti hlad, ki je vzrok za pojavljanje rastlinskih vrst, ki jih drugače najdemo le v visokogorju ali v mraziščih.
Vedno znova me presenetijo ogromne skalne stene, ki se dvigujejo med bukvami visoko v nebo. Saj res, hodim po dnu soteske. Vode na površju ni, zato je Pokljuška soteska res enkratno doživetje.
Na prvi večji jasi sredi kamnitega gozda, se odcepi kratka pot do Pokljuške luknje – jamskega prostora z okni, ki so ostanki jamskih rovov.
S Pokljuške luknje lahko prek izredno razgledne poti nadaljuješ pot proti Stari Pokljuki. Mogoče bom to pot ubral drugič, tokrat nadaljujem proti najožjim delom soteske.
Skozi strma in ozka korita že ugledam obnovljene galerije, ki jih je pred dvemi leti poškodovalo podrto drevje.
Galerije so sicer kratke glede na Vintgarske, so pa toliko bolj adrenalinske.
Uf, visoko, visoko!
Skozi najožji prehod pod naravnim mostom je potrebno še nekaj manjših popravkov na poti, potem pa bo obisk spet možen. Hitro stopim iz teme na sončno jaso polno kopriv.
Še kratek sprehod po slikovitem gozdu nad sotesko.
Potem pa spust nazaj prek strme in zračne poti.
Obisk Pokljuške soteske je lahko kratek in jedernat, lahko pa si vzameš čas in jo pobliže spoznaš, skriva namreč mnogo lepot.










































