Aktivnosti

Bohinj

Ne vem zakaj nas vedno znova in znova vleče v Bohinj. Ko se z Bojano zjutraj odločava kam na izlet, kam plezat, plavat, v hribe, na sonce, na zrak, po energijo, vedno je Bohinj ena izmed opcij, velikokrat edina. In kolikokrat sem že napisal kaj o Bohinju in koliko fotk sem že naložil na blog, da ste me že sigurno siti. Ampak vztrajam, znova in znova se vračam/vračava/vračamo v Bohinj. Ko sva letos dobila najino prvo štručko, sem bil prepričan, da bomo več doma. Izkazalo se je, da smo še več zdoma, da se še raje potepamo, Gaji namreč svež zrak paše 100/h. Domov ne pridemo pred temo, to je kot zakleto. Pa saj pravijo, da doma že vse poznaš.

bohinj-3

bohinj-1

Tokrat smo jo peš mahnili iz Studorja po levem bregu reke Ribnice proti Stari Fužini.

bohinj-4

bohinj-7

Potem pa smo jo mahnili naravnost skozi vas čez Fužinarsko polje do obale jezera. Tam smo zganjali turizem in ni bilo slabo. Svetloba? Motivi? Barve? Brez veze. Ne grem več v Bohinj! Razen mogoče spet naslednji teden.

bohinj-8

bohinj-9

bohinj-10

bohinj-11

bohinj-12

bohinj-13

bohinj-14

bohinj-15

bohinj-18

bohinj-17

Vodnikov razglednik

Bohinj ima mnogo razglednikov. Kralj razlgednikov je Pršivec, nič manj ne zaostaja Rudnica, fenomenalen je Studor, malce sramežljiva sta Vogel in Komna. Toda Vodnikov razglednik je štorija zase. Lahko bi mu rekli kralj družinskih razgledov, saj je tako lahko dostopen, da mu bodo tudi otroci zaploskali.

vodnikov_razglednik-13

Izhodišč je več, izbereš tistega, ki ti najbolj ustreza. Mi smo izbrali Koprivnik, ker smo imeli tisti dan še druge načrte in ker je naša mala zvedavka še vedno najraje v vozičku. Od tu je najkrajša pot do razglednika. Avto pustiš kar pri cerkvi, ki je mimogrede resnično lepa in vredna ogleda, vsaj na zunaj.

vodnikov_razglednik-7

Koprivnik je stara vas, nastala iz planšarskega naselja. Zvok kravjih zvoncev tudi danes ni posebnost, temveč pravilo. Preproste oznake nas za cerkvijo usmerijo v levo proti gasilnemu domu.

vodnikov_razglednik-16

Skozi gozd se rahlo vzpnemo in nato spustimo na drugo stran, kjer se svet zopet odpre v pašnike.

vodnikov_razglednik-4

Pri zaselku hišic na levi strani že slutimo rob Pokljuke in Vodnikov razglednik. Bodimo pozorni na markacije, saj smo mi smer kljub logičnosti gladko zgrešili in se začeli spuščati proti Jereki, od koder na Vodnikov razglednik vodi daljša pot.

vodnikov_razglednik-17

Še kratek vzpon skozi gozd in že smo na razgledniku, ki mu ni para.

vodnikov_razglednik-1

Pogled je resnično nekaj posebnega, še posebno ob čistih jesenskih dneh, ko imaš občutek, da vidiš trodimenzionalno. Če si se kdaj igral z Google Earth boš vedel kaj govorim. Relief Bohinja je kot na dlani.

vodnikov_razglednik-9

Če prepustiš domišljiji svojo pot, skoraj slišiš ledenike, kako brusijo dolino.

vodnikov_razglednik-2

Na vrhu te dragi popotnik čakajo prijetne klopce, zato si privošči počitek in uživaj ob tem čudežu. Ni veliko tako dobrih panoramskih pogledov daleč naokoli.

vodnikov_razglednik-10

Ker je pot kratka, se tudi izlet hitro konča. Seveda pa se da tudi še kaj drugega početi tod okoli. Sprehodili smo se preko senožeti nazaj na Koprivnik.

vodnikov_razglednik-12

Tudi Koprivnik je vreden ogleda, zato smo se potepali po vasi, poljih in občudovali še kulturno krajino.

vodnikov_razglednik-14

vodnikov_razglednik-6

vodnikov_razglednik-15

Izlet pa se ni zaključil na Koprivniku. Seveda je bilo potrebno kot že tolikokrat obiskati Bohinj. Tokrat smo si zaželeli malce drugačnega dostopa do jezera. in smo šli. Več pa v naslednji objavi.

Prehodavci-Veliko Špičje-Dvojno jezero-Črno jezero-Komarča-Savica

Zbudila sva se v jutro brez oblačka. Jaz se v bistvu nisem zbudil, ker skorajda nisem zatisnil oči preko noči. Nimam pojma zakaj, enostavno nisem mogel spati. Edo pa se je zbudil z razbolelimi prsti. Takoj mi je dal vedeti, da ga Veliko Špičje ne zanima.

Prvi vrh v grebenu Velikega Špičja

Šel bo kar naravnost po Triglavski dolini navzdol in me počakal pri koči. Jaz pa sem snedel besedo prejšnjega dne, ko sem dejal, da če on ne bo šel, potem tudi jaz ne bom silil. Enostavno sem že predolgo čakal na ta prekrasen greben nad jezerskimi očesi na eni in Trento na drugi strani.

v.spicje-50 (Large)

Spomnim se na torbico prve pomoči, ki jo vedno nosim s seboj in predlagam Ediju, da si povije prste. Takrat še nisem slutil, da bom konec dneva ostal s prazno torbico. Ampak, se je splačalo. V trenutku, ko naj bi se najini poti ločili, je Edo kar naenkrat nadaljeval v moji smeri. Vedno me preseneti takrat, ko to najmanj pričakujem.

v.spicje-100 (Large)

Čez zakrasele pode, polne nenavadnih oblik, ki jih je v apnencu izoblikovala voda, se začneva vzpenjati na greben, ki ima kar precej vrhov. Nekako me je spominjal na greben Košute, malce bolj skalnat in krajši.

v.spicje-79 (Large)

Razgledi so bili tokrat res navdušujoči, vendar le za kratek čas. Že kmalu dopoldan pa so se privlekle meglice in nekakšna kofuzna svetloba, ki je zopet onemogočala fotografsko še bolj polno popotovanje. Saj je bilo čisto vseeno, na grebenu sem namreč užival kot že dolgo ne.

v.spicje-81 (Large)

Po grebenu se hodi kar konkretno gor in dol, pot je speljana večinoma po južni strani, seveda pa se spogleduje tudi z bolj resno, trentarsko stranjo.

v.spicje-82 (Large)

v.spicje-86 (Large)

v.spicje-88 (Large)

v.spicje-93 (Large)

Z vrha sva se spustila proti Dvojnemu jezeru. Kmalu po začetku spusta je Edo obsedel v topli travi in bil povsem brez motivacije za naprej. Prsti so se začeli močneje oglašati. Ocenil sem, da mu ne morem kaj prida pomagati, pa tudi vem, da on ne bi pustil, da bi ga pomiloval ali kaj podobnega, zato sem odbrzel v dolino. Nižje sem ga parkrat poklical, pa nič. Potem pa najprej prileti lep kamen čez skalni previs, za njim pa se zasliši Edijev glas.

v.spicje-97 (Large)

v.spicje-98 (Large)

Še parkrat bolj podrobno prisluhnem, ker se mi dozdeva, da nekdo poje. Potem se petje spet poleže in čez čas spet močneje pojavi. Pogledam nazaj in vidim Edija, ki dobesedno leti po poti in si zraven pripeva neke “ta spodne” komade. Ker ima v ušesih slušalke, sebe ne sliši in nima pojma, kako na glas prepeva. No, njegovemu petju komaj lahko rečem petje, ker je posluh pozabil v prejšnjem življenju. Takoj pa sem vedel, za kaj gre. Prepeval si je namreč za motivacijo, da je lažje premagoval bolečino. In uspelo mu je, saj je kar poletel do Koče pri Triglavskih jezerih.

v.spicje-99 (Large)

Nekaj počitka na prijetnem sončku in že sva hitela mimo Črnega jezera proti poti čez Komarčo, ki je bila strma bolj, kot bi si želel. Na koncu obvezna kava in Cocacola v Savici. Kakor se je vlekla pot čez Komarčo, toliko bolj hitro sta odbrzela dneva, preživeta v idiličnem okolju. Že naslednji dan me Edo mori z imeni vrhov, za katere pravi, da bi jih morala na poti osvojiti, pa da mu nisem povedal zanje. Nikoli mu ni zadosti, kljub vsem njegovim poškodbam je en velik otrok z včasih prevelikimi načrti. Prav zato mi je v njegovi družbi zmeraj lepo.

v.spicje-103 (Large)