Potovanja

Nekoč je bilo – spanje v Ladakhu

Nadaljujem zgodbo o kolesarjenju po Indijski Himalaji. Spanje je privilegij. Če na potovanjih dobro spiš, potem imaš veliko od dneva. Spominjam se, da sva zaradi utrujenosti od kolesarjenja včasih zaspala že ob sedmih zvečer. Jaz osebno potrebujem veliko spanja, da dobro delujem. V Indiji sva spala večinoma v dobrih sobah, sicer skromnih, a vendarle. Doživela sva tudi “naj” luknjo, kjer je bilo resnično grozno. Najlepši pa so seveda večeri in jutra v šotoru, nekje v naravi.

spanje-1

In čeprav na poti nisva preštela kolesarjev na prste ene roke, sva že prvi camp delila s “sobrcači”.

spanje-2

Ponekod so bili ob poti posejani že postavljeni šotori, ki so čakali na popotnike v jeep-ih, kar sva tudi midva s pridom izkoristila.

spanje-12

Na prostrani planoti pred najdaljšim vzponom čez najvišji prelaz na poti (5400m), sva si zavetje poiskala med porušeno, najverjetneje vojaško naselbino.

spanje-13

S kolesom se vzpenjaš razmeroma počasi, zato nama višinska bolezen ni delala nikakršnih težav.

spanje-14

Verjetno najlepši kotiček za spanje pa sva imela že globoko v dolini Zanskar, na prelepem travniku, na stiku večih ledeniških dolin. Na granitni skalni blok sva odložila robo in uživala svobodo. Mmmmmm, kako lepi spomini so to!

spanje-10

Ne morem pa mimo prijaznih domačinov v Rangdumu (Zanskar), ki so naju prijazno vzeli v njihov topel domek. Kakšno gostoljubje, prijaznost, dobrota in toplina. Tega ne moreš opisati, to moraš doživeti.

spanje-9

spanje-7

Nekoč je bilo – transport v Indiji

5 let nazaj sva z Bojano prvič odšla na kolesarsko potovanje. Izbrala sva si kar visokoleteč cilj, prekolesariti državico Ladakh na severu Indije v bližini meje s Pakistanom. Priprave so bile kar naporne, predvsem je bilo potrebno veliko logistike, ker potuješ z velikimi škatlami. Ker se torej od leta 2004 nisem lotil pisati članka o najinem potovanju, razen skromne objave na svojem blogu, bom skušal strniti vtise v parih zapisih. Današnji bo govoril o transportu na poti.

transport-1

V kolesarski trgovini sva dobila prazne škatle za transport koles. Pakiranje koles ni bilo najbolj zabavno opravilo, ampak je šlo. Bolj naju je skrbel transport z letali in kasneje z lokalnimi avtobusi. Na Brniku sem prek nekih vez celo sam spremljal natovarjanje škatel na letalo, da ne bi že v začetku prišlo do kakšnih poškodb. Z letali torej nisva imela nobenih težav, tja in nazaj. Imela sva pa drobceno težavo z uslužbenko letalske agencije na letališču v Delhiju, in sicer na poti nazaj. Zavedala sva se, da je potrebno za prtljago, težjo od 20 kg doplačati. Najina prtljaga je imela blizu 30kg. Uslužbenka je torej zahtevala kar mastno doplačilo, midva pa sva se izgovarjala na vse mogoče načine, od tega, da sva brez denarja, da sva študenta, itd. Nič, ni se premaknila. Potem sva zahtevala nadrejenega. Povabil naju je v pisrano in v petih minutah smo bili zmenjeni. Doplačala sva minimalno, najverjetneje kar njemu v lasten žep. To je Indija.  Najino potovanje se je začelo v New Delhi-ju, kjer kar naenkrat ostaneš sredi velemesta sam s temi ogromnimi škatlami, utrujen od poti in z željo po takojšnjem nadaljevanju poti na sever države. Prvi prevoz je bil z oldtimerjem v območje mesta, kjer naj bi bile agencije, ki so ponujale karte za avtobusne prevoze.

transport-21

V eni izmed agencij sva preživela prvi zanimiv dan. Najprej so naju skušali prepričati, da v Manali (mesto na severu, kjer sva načrtovala začetek kolesarskega dela poti) ne pelje noben avtobus. Raje naj bi vzela terensko vozilo. Seveda nama je bilo takoj jasno, kam pes taco moli. Po dolgem pregovarjanju sva končno dobila avtobusne karte. Opozorila sva tudi na najini veliki škatli in dobila sva odgovor: “No problem”. Do avtobusne postaje naju bo odpeljal eden izmed uslužbencev agencije. Ko se je ura avtobusnega odhoda že nevarno bližala, sva povprašala po prevozu. In kar naenkrat: “Big problem, your boxes, big boxes.” Po nekaj minutni zmedi, dviganju pritiska, sva uspela zlesti v eno čisto navadno rikšo. Prizor, v katerem sedi Bojana na zadnjem sedežu skupaj s škatlo, ki na pol gleda iz rikše in z menoj na prvem sedežu, skoraj v objemu voznika in z desno roko na škatli, ki je bila samo položena na platneno streho rikše, je bil naravnost neverjeten. Kako smo uspeli priti do avtobusne, ki sploh ni bila avtobusna, mi še danes ni jasno.

transport-20

Da zaplet ne bi bil preveč dolgočasen, naju s škatlami niso pustili na avtobus, kljub najinima vnaprej plačanima kartama. Spet prepir, pregovarjanje in nato avtobus spelje brez naju. Takrat pa povzdignem glas in kot bi odrezal. Vse smo se zmenili v eni minuti. Škatle so romale na streho avtobusa, midva pa na ločene sedeže v avtobusu. Ne vem sicer, zakaj, ampak morala sva sedeti narazen. Pri tem pa je Bojani zavrelo in se je brez pomislekov takoj prisedla k meni.

transport-9

16 ur vožnje nisem zatisnil oči, ker je bila vožnja en sam rodeo. Gas, bremza, gas. Nonstop. In ob misli, da najini škatli nista na strehi niti privezani, me je zmrazilo. Srečno se je končalo, uf! V nadaljevanju sva se načrtno izogibala prevozom z avtobusi. Pa vendar se novim zapletom nisva mogla izogniti. Ko sva se že vračala nazaj proti New Delhiju, smo se sredi noči ustavili skupaj še z enim avtobusom, ki je celotno pot peljal za nami. Dobili smo ukaz, da se premestimo iz enega v drug avtobus. Brez razloga, pojasnila, itd. Potem se je celo izkazalo, da naš novi voznik ne zna priti v New Delhi. Peljali smo se čez polja, zaselke, vasi in končno prispeli do velemesta. Ko je že kazalo, da je vse za nami, nas avtobus ni odložil na avtobusni postaji, temveč kar nekje sredi mestne džungle. Ma, saj ne moreš verjeti. Spet sva ostala ob robu ceste, sama z najinimi “big boxes”. Ostali so takoj dobili prevoz, nama ni hotel nihče ustaviti. Na koncu se sicer vse reši, vendar nikar na tako pot s pomanjkanjem zdravih živcev in hitro jezo.

Ves ostali del najinega 6 tedenskega potovanja sva bolja ali manj prekolesarila. Bolja ali manj zato, ker sva del poti kar prepešačila. Kako? Kaj pa kolesa? Kolesa so romala na konjski hrbet. Raje peš kot z avtobusom! Bil je krasen 6 dnevni treking.

transport-10

transport-6

transport-4

transport-5

transport-7

Potres v Sečuanu

kitajska-5-large

Danes sem med prebiranjem e-pošte naletel na skoraj že pozabljen mail, ki sem ga poslal direktorju Urada za seizmologijo in geologijo na Agenciji RS za okolje g. Renatu Vidrihu potem, ko sem v reviji Gea prebral njegov članek o lanskoletnem katastrofalnem potresu v Sečuanu na Kitajskem (cca. 100.000 smrtnih žrtev). Kot geologa me te zadeve še posebej zanimajo, vendar so me pri prebiranju članka prevzemali čisto drugačni občutki, saj sva bila v dneh po potresu v Sečuanu tudi midva z Bojano. Ker se mi zdi izkušnja zanimiva, objavljam omenjeni mail tudi na blogu:

“Spoštovani g. Vidrih!
Včeraj sem prebral vaš članek z naslovom Katastrofalni potres v Sečuanu v reviji Gea. Nekako sem začutil, da je prav, da z vami delim tudi svojo zgodbo, ki sem jo doživljal v dneh po potresu v prestolnici Sečuana Chengduju. V Chengdu sva z Bojano (poročno potovanje) letela iz Benetk ravno na dan potresa, torej 12.5.2008. Zaradi “tehničnih” težav je bil let prestavljen na 13.5.2008 brez posebnih pojasnil o velikosti in obsežnosti potresa (midva sva za potres zvedela šele v Benetkah). V Chengduju (cca. 15mio prebivalcev) sva pristala v večernih urah in se takoj odpravila na železniško postajo, da bi zapustila to kaotično mesto. Brez vedenja o razsežnosti potresa sva na železniški postaji ugotovila, da večina vlakov dan po potresu ni bila operativna.

kitajska-1-large

Nepregledne množice pred železniško postajo

Tisti večer še nisva vedela, da bova en teden ostala v Chengduju in se nato vrnila v Slovenijo. Naslednje dni sva neuspešno skušala priti na vlak proti Yunnanu, ker sva prek TV poročil končno dobila prave informacije o katastrofi in se odpovedala potovanju v povsem zahodne dele Sečuana. Železniške proge so bile v večini primerov zaprte zaradi porušitev mostov, zemeljskih plazov, podorov. Da o nepreglednih množicah na avtobusnih in železniških postajah ne bi izgubljal besed, naj samo omenim, da sem prvič v življenju začutil klavstrofobijo zaradi tako številne množice ljudi.

kitajska-11-large

Staro in novo

Staro

Obtičala sva torej v Chengduju, kjer sva v hostlu zbirala informacije od drugih popotnikov, ki pa jih je bilo sila malo. Večinoma so se vračali iz različnih predelov Sečuana in Yunnana, vsi pa so poročali o kaosu, o mnogih popotresnih sunkih, pokih v daljavi in o prihajajočem slabem vremenu. Namreč velik predel Sečuana in Yunnana je za 3 tedne po potresu prekrilo nenavadno deževno vreme z veliko količino dežja, ki je sprožil dodatne nevšečnosti s sprožitvijo mnogih zemeljskih plazov. Po zbranih informacijah sva se odpovedala nadaljnjemu potovanju in si organizirala let nazaj v Evropo. V dneh do povratka sva večino časa porabila za kolesarsko potepanje po mestu in okolici.

Kaj bova pa danes jedla?

Bo tole dobro?

Ali bi raje kaj takega?

Sedaj pa nekaj opažanj, ki jih v medijih ni bilo zaslediti:
– lokalni prebivalci so trdili, da skoraj vedno po močnih potresih območje prizadane še slabo vreme s padavinami, v mnogih primerih tudi nevihte. Jaz si tega ne morem razložiti s svojim vedenjem , lahko pa povem iz svojih izkušenj, da se je vsaj dvakrat med najinim bivanjem v Chengduju zgodilo, da sva ponoči ob popotresnem sunku zbežala na ulico, nakar se je razbesnela nevihta;
– Chengdu na zunanji videz ni bil prizadet zaradi potresa, v večini stavb, v katerih sem bil, pa so bile vidne manjše in večje razpoke na stenah
– od številnih ljudi sem dobil informacije o trajanju potresnega sunka. Večina jih je dejala, da je glavni sunek trajal vsaj 3 minute. Zanimiva pa se mi je zdela tudi trditev nekega hrvata na začasnem delu v Chengduju, ki je trdil, da je sunek trajal kar 7 minut (delo je opravljal v 16. nadstropju)
– vsa gradbena dela v mestu so se vsaj za en teden popolnoma zaustavila (vedeti je treba, da je velik del Chengduja podvržen gradbenim posegom – novogradnje ogromnih kompleksov)
– številni prebivalci mesta so spali na ulicah, v parkih, kupovali so šotore, ponjave, …
– vsak dan je bil vsaj en popotresni sunek (sunek, ki se je občutil; drugače jih je bilo nešteto), ki je trajal od nekaj do 10 sekund
– vsi turistično zanimivi objekti so bili zastraženi, turistov (mimogrede, turistov skorajda ni bilo videti) niso spuščali vanje

Ostala sva bosa, morala sva se vrniti

Vozni pas za kolesarje je tako širok kot pri nas za avtomobile

Kaos, sploh ne! Vse teče tako dobro, da komaj dojameš!

Še nakaj o medijski in vladni propagandi na Kitajskem. Vsak dan je vseh devet kitajskih programov (CCTV1-9) 24 ur predvajalo posnetke reševanj na prizadetih območjih, posnetke vladnih predstavnikov in njihovih nagovorov o uspešnosti reševanja, žal pa tudi o naraščanju števila smrtnih žrtev. Moram reči, da je iz videnega izgledalo, da je reševanje steklo zelo hitro po potresu, vendar je bilo opaziti neorganiziranost enot, nepripravljenost, slabo logistiko, neustrezno opremo, … Kar pa je še posebej presenetilo, je bilo število porušenih šol, državnih ustanov. Spominjam se posnetkov porušenih šol, v neposredni bližini pa množica objektov, ki je še vedno stala brez največjih poškodb.

Mao-va trda roka se še vedno čuti

Višek arhitekture, hotel "ladja" na kopnem

Za konec naj omenim še enega od najbolj nenavadnih dogodkov med tedenskim bivanjem v Chengduju. Zadnji dan pred najinim odhodom je namreč državna televizija okrog desete ure zvečer na vseh svojih programih ustavila program in sporočila, da se bo v naslednjih 12 urah zgodil še en hud potres. V tistem trenutku je zavladala panika v skoraj 15 milijonskem mestu. Sam sem se sicer prepričeval, da napovedovanje potresov seveda ni mogoče, sploh pa ne časovno v okviru ur, dnevov ali minut, pa sem vseeno preživel noč na prostem, kot večina prebivalcev Chengduja. Opisati kaos na ulicah, pa čeprav sem ga doživel le v bližini hostla, v katerem sva z Bojano preživljala dneve v Chengduju je skorajda nemogoče oz. epsko. Po tem dogodku, ko sva srečno v jutranjih urah prišla do letališča in po dolgih urah muke čakanja v avionu že sredi letaliških stez končno poletela proti Evropi, mi je vedno bolj postalo jasno, zakaj so objavili novico po televizijskih sprejemnikih. Čeprav obstaja možnost, da se je država zares zbala za svoje prebivalce in jih skušala zaščititi, pa sem vse bolj prepričan, da je bila to le ena izmed mnogih potez vlade, namenjene ustrahovanju in manipualciji.”

Mmmmm, spet hrana

Če ne drugega, sva se dobro najedla!!