Članki

Po koliko so hruške in po koliko jabolka?

Približno mesec dni traja medijska vojna župana Kramarja posredno tudi proti Triglavskemu narodnemu parku. Oglasil sem se, ker bi rad pojasnil nekaj stvari v zvezi z izjavami, z zavajanjem javnosti, kot državljan RS in kot uslužbenec Javnega zavoda Triglavski narodni park. Ker mi ni vseeno, da nekdo, kdorkoli, še posebej pa človek, ki mu je bila zaupana funkcija župana, dela škodo celotnemu zavarovanemu območju narodnega parka, ki mimogrede ni le v občini Bohinj, tudi v sedmih drugih občinah (Bled, Gorje, Jesenice, Kranjska Gora, Bovec, Kobarid in Tolmin). In park je slovenski in ne bohinjski. To pisanje je izključno moje mnenje in ne izraža mnenja Javnega zavoda Triglavski narodni park.

Že pomladi je na enem od delovnih sestankov med predstavniki občine Bohinj in Javnega zavoda Triglavski narodni park župan Kramar kar tako med pogovorom oznanil, da bo kmalu začel medijsko vojno. Takrat je namreč po mojem mnenju prejel odločbo inšpektorja za rušitev nelegalnega objekta na obali Bohinjskega jezera. In jo je začel, medijsko vojno namreč, tokrat v imenu vseh nelegalnih graditeljev. Lepa druščina, ni kaj. Druži jih identičen interes, ubežati rušitvi. Ta druščina zdaj tuli v rog, se predstavlja kot mučenika, kot večina Bohinjcev. Žal mi je za vse tiste Bohinjce,  ki jih poznam, s katerimi zelo dobro in redno sodelujem, saj so jih veljaki, črnograditelji brez vprašanja strpali v isti koš. Kdaj bodo imeli Bohinjci dovolj tega, da jih lastni ljudje tepejo po glavi in bodo dejali stop, dosti nečednih poslov, mi smo pošteni in pošteno delamo ter živimo. Trenutno namesto njih gledamo po televiziji ljudi in beremo v časopisih o ljudeh, ki so črnograditelji in pika. Če dajejo izjave, da niso krivi, to še ne pomeni, da res niso. Opirajo se na dolgotrajne postopke, da njihovi objekti stojijo že desetletja. Vam povem zakaj. Ker nekomu dokazati, da ima črno gradnjo v naši državi je pravi pravcati čudež. Traja leta in leta, ker se najprej vljudno investitorja prosi, da naj pridobi papirje, naj legalizira. Potem se izkaže, da trenutno ne more legalizirati, ker prostorski akti niso naklonjeni legaliziciji. Pa inšpektor vljudno počaka kakšno leto ali dve, da se to uredi. Potem dobi investitor pogoje, pa se ponovno zakomplicira, ker ima on pač že tako streho in ne tako, kot bi morala biti in, da se tako ne da, da je preveč stroškov, da je on že star, da ima mlado družino, da les ni več to, kar je bil. Ne gre. Inšpektor izda odločbo. Investitor se pritoži. V odločbi ni bila prav zapisana parcela. Ponoven postopek. Odločba, pritožba, … 10 let ni nič. Če bi vi, dragi bralci vedeli, kaj vse je potrebno pisati za obrazložitve domnevno črnih gradenj in kaj vse na nasprotni strani dokazujejo investitorji, skupaj z nekaterimi projektanti, ki so na trgu in so pripravljeni za denar narediti prav vse. Ko bi videli investitorja, ki na inšpekcijskem ogledu v svojo počitniško hišo, ki naj bi bila hlev za koze tisti dan prinese nekaj sena in pripelje dve kozi. Skozi seno pogledajo ploščice, ob zidu se sveti kamin, tam za robom je WC. In trdi, da gre za hlev. To napiše v vlogo in zagovarja in državni organ (ARSO) lahko izda soglasje le na podlagi te vloge, ki mora biti resnična, dejansko stanje ARSO ne zanima. In je celo izdano soglasje. Pa potem spet prijava na inšpekcijo, … Ne da se mi več pisati. To je kolobocija, klobasa, veriga, vse v prid investitorju.

Župan Kramar bo šel do konca, do evropskega sodišča za človekove pravice. Kdo bo to plačal? Bohinjci? Pa ja ljudje ne mislijo, da bo evropsko sodišče razsodilo v prid črnograditeljem. Tam ni Slovenija, tam so človekove pravice zaščitene, tam smo zaščiteni mi, ki gradimo v skladu s predpisi, legalno.

Vse črne gradnje, ki so predmet rušenja v Bohinju, so šle skozi dolgotrajne postopke, kjer se je dokazalo s pravnomočno odločbo, da so črne gradnje. Saj se ne ruši kar tako, ker nekomu ni nekaj všeč. Obstajajo pravila, zakoni, predpisi, obstaja pa tudi bonton, spoštovanje, morala, etika. Ne eno in drugo se ne odraža v izjavah bohinjskega župana.

Še nekaj besed o vlogi Javnega zavoda Triglavski narodni park. Zakon o Triglavskem narodnem parku je sprejel državni zbor RS. Javni zavod triglavski narodni park je izvajalec tega zakona. V bistvu imamo pooblastilo vseh državljanov in državljank RS, da upravljamo z narodnim parkom. Verjetno se boste strinjali, da bi želeli, da ga upravljamo in ščitimo dobro, v skladu z zakonodajo. V parku so mnogi posegi dovoljeni, mnogi tudi ne, odvisno kje, odvisno v katerem območju znotraj parka in odvisno na kakšen način. Naj omenim, da mnogi posegi tudi izven TNP niso dovoljeni, sploh pa ne brez dovoljenj, soglasij. Tiste nedovoljene Javni zavod Triglavski narodni park nadzira in prijavlja inšpekcijski službi, ki deluje samostojno. V postopku pridobivanja soglasij za gradnje je Javni zavod Triglavski narodni park le izdajatelj mnenja, pogoji in soglasja (torej upravne odločbe) so v rokah ARSO (Agencije RS z okolje) in Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije. Pred mnogimi leti smo le za eno leto bili soglasodajalci, pa mnogim ni bilo po godu in nam je bila ta moč odvzeta. Naša mnenja, ki so izčrpna, podprta s terenskimi ogledi, so večkrat le delno ali pa tudi ne povzeta v pogoje in soglasje. Žal, tudi tu ima večkrat investitor prednost.

Iz vse te kolobocije naj naredim kakšen pameten zaključek? Rad bi povedal, da je želja Javnega zavoda Triglavski narodni park, da imamo ohranjen park z ohranjeno naravo in da omogočimo tistim ljudem, ki živijo v parku oz. opravljajo dejavnosti v parku enakovredne ali celo boljše pogoje kot izven njega. Mnogi ljudje, ki imajo čiste, poštene namene lahko potrdijo, da nikoli ni bilo problemov s pomočjo, nasveti, ažurnostjo, kompromisi in še čem. Nepoštenim, pa kljub mnogim odpustkom očitno še ni dovolj in namenoma zavajajo javnost. Ta pa lačna rumenih poročil vzame vse za resnično in sveto. Narobe svet. V taki medijski gonji se človek, ki opravlja delo povezano s temi čudnimi izjavami, počuti izdanega, prevaranega, nekoristnega. Ne boste verjeli, ta teden sem očitno z razlogom zajadral na spletne strani prostih delovnim mest na Novi Zelandiji, očitno z nekim razlogom.

Logarska dolina

Peto leto zapored preživljamo nekaj dni v Logarski dolini in okolici. Vedno znova je ta kratek dopust eden izmed najlepših v letu. Miru, narave, kulinarike, sprehodov, planinstva, kolesarjenja, čofotanja, gobarjenja in še kaj je vedno na pretek. Naravna kulisa treh alpskih dolin, poleg Logarske še Robanovega in Matkovega kota je izjemna, a zadnje čase ugotavljam, da to ni edini in glavni čar teh krajev.

Ker razmeroma dobro poznam Triglavski narodni park, lahko na vsakem koraku iščem primerjave, v naravi, kulturni krajini, ljudeh, upravljanju z zavarovanim območjem, pa čeprav gre v tem primeru za krajinski park. Žal ugotavljam, da prave primerjave ni. Da je upravljanje s krajinskim parkom Logarska dolina daleč pred upravljanjem našega edinega narodnega parka. Zakaj?

Lahko bi bil vzrok lastništvo zemljišč, lahko sistem upravljanja, ki je tu v Logarski dolini v rokah domačinov, lahko bi bil vzrok v pobiranju vstopnine v krajinski park, lahko bi bil vzrok v tem, da v Logarski dolini, Robanovem in Matkovem kotu ni vikendov, ki jih mrgoli v TNP, lahko bi bil vzrok v odmaknjenosti Logarske doline, Solčavskega konca, lahko bi bil vzrok v pritiskih vseh sort dejavnosti in interesov, ki jih je v TNP pretirano veliko, v Logarski dolini pa jih ni slutiti, lahko bi bil vzrok v velikosti TNP ali pa v tem, da je v TNP Triglav in drugi visoki borci.

Osebno mislim, da je razlika v ljudeh. V  njihovem dojemanju prostora in okolja v katerem živijo, o odnosu do narave, s katero in zaradi katere živijo v ne najbolj prijaznih razmerah. Razlika je v ljudeh, ki so tu prijeli za delo, se povezali in ustvarili zgodbo, ustvarili pogoje za solidno življenje. Povezani s skupnim ciljem bolje živeti v neokrnjeni naravi in izjemni kulturni krajini. Kako preprosto, a kaj ko je tako težko ponekod drugje v Sloveniji umiriti svoj ego za skupni cilj.

V Logarski dolini, Robanovem in Matkovem kotu, na Solčavski panoramski cesti oz. ob njej kmetije živijo, gostilne so polne, kmečki turizem se razvija. Nobenega kiča, nobenih počitnikarjev s svojimi ambicioznimi interesi, nobene smučarske zveze z njihovimi visokoletečimi cilji, nobenih egoističnih planinskih društev, nobenih novodobnih zaslužkarjev, nobenih eko bio hotelirjev in podobnega sranja. Le domačini s svojo pametjo in pridno roko.

Kamor se obrneš prijazna beseda, nasmeh, malce zadržan pogled, ustrežljiva roka. Ko vidiš kmetije na strmih bregovih, daleč celo od Solčave, kaj šele kakšnega večjega kraja, se čudiš, kako vendar? Ko vidiš, na kakšnih strminah opravljajo košnjo, se vprašaš, kje so domačini vzeli pogum? In zato toliko bolj spoštuješ te kraje in ljudi.

Pogled na domačije razkrije pravo bogastvo stavbne dediščine in uporabe lesa pri gradnji. Večina domačij ima velikanske površine streh krite s skodlami oz. deskami. Ko to vidim, se vprašam, zakaj v tem prostoru s tem nimajo težav, medtem ko v TNP skoraj vsak investitor, še posebej če je kakšen vikendaš, trdi, da je to predrago, da se to ne da, da les ni dober, da lesena kritina hitro začne puščati in še 200 drugih izgovorov. Kaj je drugačnega na liniji 50km, je les v Logarski bolj nepropusten kot v TNP, je les tu cenejši, je krovstvo tu cenejše? Spet smo pri odnosu. Vse naokrog v Logarski je gozd in les, tu znajo to cenit in spoštovat. Noben predpis ne zapoveduje uporabo lesene kritine, toda tukaj jo uporabljajo. In izgled objektov je zato poseben, prvinski, domač, stkan z naravo.

Rad se vračam v kraje, kjer čutim in vidim, da ljudje še vedno živijo svoje prvinsko kmečko življenje, vpeto v sodobne trende turizma. V teh krajih ni nobene potrebe po promoviranju eko, bio in trajnostnih produktov in načina življenja, saj je tukaj tako življenje samo po sebi. Tukaj nisem samo gost, temveč tudi prijatelj domačinov, ki se trudijo živeti preprosto in povezano z naravnimi danostmi, ki jih nudi ta del Slovenije. V Logarski dolini ti je takoj jasno, kako kratko življenjsko dobo ima kvazi naravi prijazen turizem z le ekonomsko računico, megalomanski infrastrukturni, smučarski, adrenalinski projekti in podobne štorije, ki v kraje prinašajo le “good look”, malo pa naredijo za tistega pravega, pristnega domačina.

 

Kaj pa mi? Kaj smo počeli?

Raziskovali,

se tuširali,

piknikarili,

hodili, planinarili, kulinarili (zelo okusno početje). Predvsem pa uživali v prijetnem hladu, v jutranjem in večernem pogledu iz koče na najlepši travnik v Logarski dolini, na katerem se je le 20m stran pasla srna, travnik z najmogočnejšo lipo in s kuliso, kjer kraljuje Ojstrica. Večkrat se vprašam, kaj vse ljudje potrebujemo, da zadostimo svojim potrebam, da nam ni dolgčas, pa vedno znova se vsega naveličamo, a takih osnovnih stvari, kot je veličasten jutranji pogled na travnike, doline, gore, gozdove, na sončni zahod, takih stvari se človek ne more naveličati, lahko bi jih doživljal vsak dan, vedno znova.

“Ati, zakaj mormo nazaj v Kranj?” me vpraša Gaja ob odhodu. Natvezim ji vse neumnosti o tem, kako moram v službo, a v mislih si mislim, da samo zato, da bomo lahko drugo leto spet prišli nazaj v ta raj.

Evropski dan parkov in predavanje

V sredo, 23.05.2012, bom imel ob dnevu evropskih parkov na Bledu predavanje o nastanku in razvoju Alpskega gorovja. Po predavanju bo premierno predvajana nova multivizija o vseh zavarovanih območjih v Alpah. Vabljeni! Več o dogodku: http://www.tnp.si/prireditve/termin/1245

Alpe so veličastno gorovje, naravna meja med severno in južno Evropo. So odprta knjiga geološke zgodovine, ki pripoveduje tudi o zgodovini celotne Zemlje, o oceanih in celinah, ki jih danes ni več, o živalih in rastlinah, ki so bodisi izumrle ali pa so se z evolucijo spremenile in prilagodile novim pogojem življenja. Alpe so nenehno spreminjajoča se pokrajina, ki jemlje dih, buri duhove in rojeva izzive. So dom številnim rastlinskim in živalskim vrstam, dom in kraj doživljanja mnogih ljudi. Nenazadnje so vir življenja, saj se na njihovem površju in podzemlju pretaka in zadržuje voda, osnovna življenjska dobrina in ena od pomembnih gonilnih sil razvoja.

Mont Blanc

Predavanje bo osvetlilo proces nastajanja gorovja in njegovega spreminjanja skozi pestro geološko zgodovino, obrazložilo fenomen procesa tektonike plošč ter na primeru Julijskih Alp prikazalo raznolikost površja Alpskega prostora in bogato geološko dediščino.

Triglav