17
2012Fotografi imamo željo, da ujamemo na fotografijo nekaj enkratnega, nekaj izjemnega, trenutek čudovitega dogodka, trenutek čarobne se svetlobe, itd. Za to smo pripravljeni storiti marsikaj.
Vsako leto se takole ob rob zime in v začetku pomladi na fotografskih spletnih forumih pojavi množica fotografij divjih petelinov in ruševcev, včasih belk. Prekrasne fotografije ptičev. V času njihovega parjenja, v času njihovega boja za samice! Opravičujem se tistim, ki opravljajo monitoring ali pa so kako drugače službeno prisotni v ožjem območju rastišč. Vse ostale pa javno sprašujem, kje imate glavo, kje imate vsaj kanček spoštovanja do teh ptic? Podobno velja tudi za fotografe, ki “navalijo” na barjanske žabe, plavčke. Verjetno sami najbolj vedo, da je treba čakati tudi dve uri, da se potem, ko pridejo v njihovo območje, žabe umirijo in zopet pokažejo na površju. Ta podatek jasno kaže na to, kako moteči so fotografi za žabe. Če grem še dlje in povem, da se včasih na območju rastišč ruševca v času njihovega parjenja pojavi tudi 5 fotografskih šotorov naenkrat. Take ljudi bi res morali vprašati po zdravju. Ne vem, kako bi se počutili, če bi med vašim seksanjem za zavesami stali fotografi?!?
Še enkrat, če gre za znanstvene namene, za monitornig, za namene ohranitve živalskih vrst, potem je nadzorovani nemir še sprejemljiv. Vse ostalo je pornografija, turbo kapitalizem in “push-up” ega. Koliko fotografij, ki jih brez sramu in s ponosom kažete po spletu, ste taki fotografi že dali institucijam za varstvo narave, da bi jih lahko uporabili za namene izobraževanja, ozaveščanja, varovanja? Ste kdaj vprašali koga, če smete fotografirati? Ste pomislili, da delate škodo? Je bilo to le doživetje ali ste poskušali z objavo vaših fotografij vsaj opozoriti, kako ranljive so te živali? Sploh veste, kakšne so značilnosti in navade teh živali?
Čeprav se mi zdi neumno in odveč, ker je najbolj logično in normalno na svetu, da vsega zgoraj naštetega človek ne počne, moram vseeno navesti, da je po slovenski zakonodaji prepovedano vznemirjati zavarovane živalske vrste. Vse zgoraj naštete živali so zavarovane vrste v Sloveniji. In se še vedno zgodi, da ti fotograf, ki mu razložiš, da dela narobe in da naj se umakne z rastišča v “ksiht” reče, da mu itak nobeden nič ne more, da v nobenem zakonu izrecno ne piše, da je prepovedano fotografirat ruševca oz. da fotografiranje pomeni vznemirjanje. Če bi bil Chuck Norris, bi ga na gobec, še predno bi ga na gobec.
30
2012Na svojem delovnem mestu imam mnogo stikov z ljudmi, ki posegajo v prostor narodnega parka z gradnjami, z ljudmi, ki izkoriščajo naravne dobrine narodnega parka ter z ljudmi, ki ta prostor izkoriščajo za izvajanje raznovrstnih dejavnosti, predvsem športnih in rekreativnih. Zelo težko je vse naštete zmetati v isti koš, saj so njihovi vplivi zelo različni. Kar nekaj jih je, ki živijo v območju parka in izkoriščajo naravne dobrine za preživetje oz. za boljše življenje, s tem pa ustvarjajo kulturno krajino parka, ki je eden od ključnih elementov zavarovanega območja narodnega parka. Precej je takih, ki imajo kakšno nepremičnino v parku, bodisi zemljišče, bodisi počitniški objekt ali kaj podobnega. Oni upravljajo s svojim vrtičkom, večinoma kar tako malo, po svoje. Zelo težko pogledajo naokoli, da bi se prilagodili lokalnim značilnostim, predvsem glede oblikovanja objektov. Veliko je tistih, ki naravne dobrine izkoriščajo le za svojo ekonomsko dobrobit, ne živijo v parku in jim je velikokrat bolj malo mar zanj. Gre tako za velike lastnike (država, cerkev), kot tudi celo vrsto zasebnikov. V veliki meri gre za izkoriščanje gozda oz. lesnih zalog v parku. Največ pa je turistov, rekreativcev, planincev, gornikov, alpinistov, kajakašev, pohodnikov, izletnikov, nabiralcev, športnikov in podobno. Lahko bi našteval še naprej in naprej.
Kot sem zapisal, nemogoče je vso to množico različnih interesov stlačiti v isti koš. Pa vendar imajo prav vsi eno stvar skupno. Vsi po vrsti namreč z vso prepričanostjo, včasih celo s podporo odvetnikov, trdijo, da s posegi, gradnjami in dejavnostmi v ničemer ne vplivajo na naravo in kulturno krajino območja narodnega parka. Do sedaj nisem še nikogar slišal, da bi bilo obratno. V obrambo samega sebe po pravilu pokažejo na soseda.
Naravovarstveniki imamo nalogo, da ohranimo čim več naravnega okolja, da ohranjamo čim več pomembnih življenjskih okolij. Večina misli, da s tem delamo dobro le za rastlinske in živalske vrste ter ljudem onemogočamo razvoj. To seveda ni res, saj je ohranjena narava v prvi vrsti pomembna za ljudi. Za vse ljudi in ne samo za tistega lastnika zemljišča z lastnim interesom. Temu se drugače reče tudi ekološka funkcija lastnine in je ustavna kategorija (zapisano v ustavi RS), vendar v praksi nikdar ne zaživi, razen v primeru prijave soseda inšpekcijski službi.
Naravovarstveniki imamo še eno, zelo neprijetno in večkrat težko ali nemogoče izvedljivo nalogo. Za vse posege, gradnje in dejavnosti, za njihove vrste, podvrste in zvrsti (vsako leto je kakšna nova dejavnost) moramo imeti izdelane študije, analize, popise, monitoringe, … o vplivih teh posegov, gradenj in dejavnosti na naravo. Le s podatki in argumenti namreč lahko karkoli preprečimo. Še več, država nas sili, da bi morali imeti vse v zakonih, pravilnikih, uredbah, odlokih, … Torej naravo bi morali spraviti na papir, v pravniški jezik. Za moje razumevanje je to popoln nesmisel in mlin na veter investitorjem in drugim izvajalcem dejavnosti. S strani investitorja ali izvajalca dejavnosti pa le v redkih primerih (npr. ko je poseg gromozanski, mora izdelati poročilo o vplivih na okolje) dobimo kakšen dokument, ki dokazuje, da njegov poseg, gradnja ali dejavnost ne bo preveč (kaj je to preveč??) vplivala na naravo. Glede analiz, poročil in študij pa je vedno tako, da je odvisno kdo jih pripravlja in s kakšnim ciljem. Vedno sta lahko za isto stvar dve popolnoma različni analizi. Še en dokaz, da narave ne moreš spraviti na papir.
Dovolj razpredanja. Za konec naj samo poudarim, da je Triglavski narodni park gorski park. Da so razmere za življenje rastlinskih in živalskih vrst v takem okolju težke. Da imajo rastline in živali v tem okolju dovolj zunanjih sovražnikov (veter, dež, sneg, led, nevihte, potresi, plazovi, podori, suše, poplave, …), dovolj konkurentov za življenjske prostore že znotraj svojega življenjskega okolja (plenilci, tujerodne vrste, …). Vsak dodatni človeški poseg ali samo dejavnost lahko torej močno poseže v krhko ravnovesje, zato je nujno potreben premislek o vsakem posegu in o vsaki dejavnosti, o smotrnosti, o nujnosti, o vplivih. A žal še vedno dojemamo naravo le kot objekt, kot poligon za sproščanje adrenalina in doživetja ter za izkoriščanje dobrin v prid lastnim materialnim potrebam.
20
2012Strunjanski klif je odprta knjiga, priročnik o tem, kako vrsta kamnine vpliva na obliko pokrajine. Klifi so namreč grajeni iz fliša, mešanice kamnin, ki so izrazito nagnjene k preperevanju. Od spodaj jih napada morje in povzroča njihovo krušenje, od zgoraj pa preti dež, ki spira in erodira. Tako nastajajo oblike, ki so bolj ali manj povezane z gravitacijo.
Od daleč se lepo vidi, kako deluje padavinska voda in tvori majhne kanjone in vmesne stebre, podobno kot v Triglavski severni steni (Čopov steber, Gorenjski steber, …), le da so tam nastajali precej dalj časa 🙂
Ko stopi človek pobliže pohlevni klifi pokažejo malce resnejši obraz. Včasih si je treba skoraj zlomiti vrat, saj je do vrha klifov tudi 80m. Hodimo pa po kosih apnenčevih skladov, ki so ostanek nekoč “debelejšega” klifa, ki ga vsako leto eozija oži in oži.
Preperevanje in erozija ter menjavanje debelejšihin različno odpornih plasti povzroča značilen lom vmesnih debelejših apnenčevih plasti, v trikotni obliki.
Da je šlo za hitro menjavanje zrnatosti odloženega materiala in za hitre, nenadne procese (fliš namreč nastane z odlaganjem podvodnih zemeljskih plazov), dokazujejo naslednje fotografije menjavanja plasti apnencev, laporjev in peščenjakov.
In kot vedno v sedimentnih kamninah najdemo fosilne ostanke, tokrat sledove lazenja po morskem dnu.
In na drugi strani novo življenje.
Še par detajlov.
Tako, to je le par besed in predvsem fotografij o čudovitem koščku slovenske obale, vrednem obiska in uživanja. In ker gre za obalo in morje, brez sončnih zahodov ne gre.

























