29
2010Turizem so ljudje. Slogan, ki resnično drži.
Do pred kratkim sva z Bojano vedno potovala in počitnikovala tako, da sva verjela ljudem na besedo, ko smo se dogovarjali za prenočevanje, storitve in podobno. Pač verjameva, da so ljudje dobri in nikoli nisva imela res slabe izkušnje, bodisi v tujini ali doma, tudi na Hrvaškem. Seveda je tudi res, da večinoma kampirava, najameva sobo, apartma. V hotelu sva bila edino po sili razmer, ko je bil najin let odpovedan in sva noč preživela luksuzno.
Sredi letošnjega aprila pa sva si zaželela preživeti družinski vikend ob slovenski obali. Prvič sva tako uporabila možnost rezervacije prek agencije, in sicer Mercatorjeve MHolidays. Našla sva razmeroma ugodno varianto za najem apartmaja v okviru hotela Salinera v Strunjanu. Pokličeva na agencijo, kjer nama posredujejo informacijo o zasedenosti vseh apartmajev do konca aprila. Kaj? Vse zasedeno? A je tak naval? O.k. Malo razočarana skušava dobiti še kakšno podobno lokacijo in ponudbo, vendar nama kljub nekaj dodatnim telefonskim klicem to ne uspe.
Skupaj z Gajo se tako odpravimo na enodnevni izlet v Strunjan in Piran. Sprehajajoč se ob strunjanskih solinah, nam pogled uide na apartmaje, ki naj bi bili polno zasedeni do konca aprila. Mrtvilo! Zaprta polkna, nobenih avtomobilov pod apartmaji. Firbec nam ni dal, da ne bi v hotelu povprašali za kakšen prosti termin v teh apartmajih. In glej ga zlomka, v hotelu nama povedo, da je vse prosto. Ni problema, lahko nama celo razkažejo te njihove vrhunske apartmaje. Preveč sva bila šokirana, da bi v hotelski avli začela zganjati kakšen hrup, zato sva popokala Gajo in odšla na obalo.
To je to. Konec naše zgodbe z agencijami, s hoteli in podobno. Nazaj k preizkušeni varianti zasebnih apartmajev, kampov, sob, nazaj k dogovarjanju za ceno prek stiska rok in ne podpisovanja predpogodb in pogodb, nazaj k prijazni besedi domačinov, ki živijo s krajem in turizmom in ne z agencijami in hotelskimi kompleksi, ki jim bi jim družina željna aprilskega dopusta hodila le v napoto in ne v korist.
In res smo potem skočili na Lošinj in preživeli čudovit teden ob morju, pri dveh prijaznih starejših mamah, v prostornem apartmaju, brez predhodne rezervacije. Nič kolikokrat sem že slišal pritožbe na račun gostoljubja do Slovencev na Hrvaškem. Midva sva ga bila vedno deležna v izobilju.
11
2010Prejšnji teden je bil res pravi balzam za premrzle ude. Greli smo jih na popoldanskem soncu. Tokrat smo obiskali Možjanco v bližini Preddvora.
Potem, ko sem kot otrok na Možjanci poznal skoraj vsak kostanj, se dobrih dvajset let nisem peš odpravil na to razgledno vzpetino. Ponovno srečanje je bilo prijetno.
Nasploh ugotavljam, da so kraji pod vrhovi Kriške gore, Storžiča, Zaplate in Javorjevega vrha prave oaze miru, razgledov in še ohranjenega spleta kulturne in naravne krajine.
Če kdo zrihta eno prijetno hišico, bi se takoj preselili tja. Za zdaj pa samo vzdihujemo in sanjamo, kako lepo bi bilo, če bi bilo možno.
Za konec pa še dve fotografiji za bratranca Edija, ki kar ne more dojeti, kaj za vraga vidimo na teh kolovozih.
Vidimo lepo pokrajino, in kolovoz velikokrat pripelje do kakšne lepe jase, lepega razgleda, vetrovnega vrha. To je to, nobene filozofije.
08
2010Lepi in topli dnevi so nas zvabili na krajše ture v okolico Kranja. Z Bojano spoznavava tisto, kar sva brez male Gaje v lovu za višjimi cilji spregledala.
Jamnik iz Nemilj je bil prvovrstno presenečenje, saj je grebenska pot enostavno čudovita. Sprehod po mehki podlagi bukovega gozda nas je prepričal, da se bomo sem še vračali.
Travniki na pomolu Jamnika pa so tako ali tako zgodba zase. Tam bi se človek lahko pasel kot kravca, cel dan.
Zdaj ko sem sam z nahrbtnikom in Gajo bolj fotogeničen, je fotoaparat v roke končno dobila tudi Bojana, ki je zadnja leta večkrat potožila, da sem jo prikrajšal za fotografske užitke, saj fotoaparata res nisem rad delil. Zdaj se izmenjavava in dopolnjujeva.
Včeraj smo tudi prvič skočili še na Lovrenca nad Bašljem. Če bi bil vzpon vsaj 20 minut daljši, bi bila lokacije še bolj interesantna kot je sicer.
Ne morem pa mimo izredne lokacije cerkve na južnem robu pomola pod Storžičem.
Poti na Lovrenc je kar nekaj, tako da smo imeli nekaj težav pri izbiri. Časa je bilo pa več kot dovolj, zato je sledil še postanek v Gamsovem raju.
Tam smo uživali v večernem soncu,
Gaja pa je raziskovala bele vijolice.
Morda ima kdo od vas še kakšno idejo za popoldanski izlet v okolici Kranja (Jošt, Šmarjetna in Jakob odpadejo)?


















