29
2009Aljažev dom s Triglavsko steno v ozadju
Protestiram proti željam predstavnikov PZS za prenos originalnega Aljaževega stolpa z vrha Triglava v nastajajoči Planinski muzej v Mojstrani. V času Aljaža je šlo za narodnostni boj, šlo se je za ubranitev slovenstva, zato je Aljažev stolp pomemben simbol. Če je res v tako slabem stanju in če je njegova današnja oblika res že tako daleč od originala (na vse to nam bo odgovorila strokovna ocena Zavoda za varstvo kulturne dediščine Slovenije), potem se s prenosom s cmokom v grlu strinjam. Ampak gospodje, replika ne pride v poštev. Ali original ali pa nič, ne skrunite vrha Slovenije z neko poceni repliko. In kakšna naj bi ta replika bila? Posnetek današnjega stanja, posnetek originala, posnetek rdeče obarvanega stopla z zvezdo? Kdo bo o tem odločal? Tudi repliko bo potrebno vzdržavati in mislim, da se bo prej našel denar in volja za vzdrževanje originala, kot replike. Ojej, to bo še vesela zgodba.
28
2009Pogled s široke struge Suhega potoka v dolini Zadnje Trente proti Bavškemu Gintavcu je veličasten. Čeprav stojiš v popolnoma suhi strugi, se zavedaš, da ob močnem deževju tod naokoli kraljuje voda. Tiha, spokojna dolina postane divja, neukrotljiva. Če bi imel živalski sluh, bi lahko slišal vodo pod nogami, podtalnico, izgubljeno v prodnatem zasipu.
Življenja pravih Trentarjev ni več, ostala so njihova domovanja, prestaje, ki nas ne pustijo ravnodušne, kažejo namreč na neverjeten čut do oblikovanja. Spoštovanje!
Danes se odpravljamo na ogled slapov potoka Suhe. Z rokami v žepu stopamo po strugi, na levi strani nas spremlja kamniti zid Plešivca, Trentskega Pelca in Srebrnjaka.
Kmalu se v daljavi zasliši prvi šum potoka, ki nas potem spremlja celotno pot. Vstopamo v razdrapani in krušljivi dolomitni svet, kjer je vodna erozija izoblikovala čudovito sotesko.
Na poti nas pozdravljajo navdušeni gledalci, odeti v raznobarvna oblačila. Tale zgoraj je rušnata zvončica.
Nedaleč stran, prek zanimivh prehodov ob strugi, nas pozdravi prvi od številnih slapov. Žal so tudi tod adrenalinski odvisniki našli kotiček za svojo drogo, na vhodu v slapišče je namreč sidrišče za spust (canyonig). Nespoštovanje!
Po ogledu prvega slapu se je potrebno vrniti nekaj sto metrov nazaj, prečiti strugo in nadaljevati po levem bregu Suhega potoka. Tokrat nas pozdravi zborček Zoisovih zvončic.
Po bukovem gozdu se dvigamo nad slapišči in jih opazujemo s ptičje perspektive. Vsake toliko pa se spet spustimo do struge in se čudimo delu narave.
V gozdu nas pozdravijo velikanski balvani, ki nas opozarjajo, da narava še zdaleč ni neživa, še kako živa je.
Kratke slapotvorne stopnje so v vznožjih izoblikovale majhne tolmune, kamor bi človek namočil svoje pregrete ude, toda brrrrrr, voda je mrzla, toda kakšne barve!
Višje nas struga zapelje v pravo pravcato sotesko, pravi visokogorski svet, nad nami pa buči najvišji od vseh tukajšnjih slapov.
Raziskovanja je kar prehitro konec, človek bi rad pogledal še za naslednji vogal. Toda dovolj, tam zadaj je svet, kjer človek nima kaj iskati. Je že dosti tacal naokoli in napravil dosti svinjarije.
Tokrat nalašč nisem “težil” z opisovanji dostopa, števila slapov, višine, itd., ker objava ni mišljena kot reklama za obisk, temveč kot reklama za tisto, kar smo podedovali od narave in kar je smiselno ohraniti.
18
2009Pred časom sem že pisal o nastanku Pokljuške soteske. Tokrat bolj ali manj foto sprehod po tej enkratni znamenitosti. Toda pozor! Pot še ni odprta, čeprav so obnovitvena dela tik pred zaključkom.
Obisk soteske je idealen ob vročih dnevih, takšnih kot si bili v sredini tega tedna. Že kmalu po vstopu se začuti hlad, ki je vzrok za pojavljanje rastlinskih vrst, ki jih drugače najdemo le v visokogorju ali v mraziščih.
Vedno znova me presenetijo ogromne skalne stene, ki se dvigujejo med bukvami visoko v nebo. Saj res, hodim po dnu soteske. Vode na površju ni, zato je Pokljuška soteska res enkratno doživetje.
Na prvi večji jasi sredi kamnitega gozda, se odcepi kratka pot do Pokljuške luknje – jamskega prostora z okni, ki so ostanki jamskih rovov.
S Pokljuške luknje lahko prek izredno razgledne poti nadaljuješ pot proti Stari Pokljuki. Mogoče bom to pot ubral drugič, tokrat nadaljujem proti najožjim delom soteske.
Skozi strma in ozka korita že ugledam obnovljene galerije, ki jih je pred dvemi leti poškodovalo podrto drevje.
Galerije so sicer kratke glede na Vintgarske, so pa toliko bolj adrenalinske.
Uf, visoko, visoko!
Skozi najožji prehod pod naravnim mostom je potrebno še nekaj manjših popravkov na poti, potem pa bo obisk spet možen. Hitro stopim iz teme na sončno jaso polno kopriv.
Še kratek sprehod po slikovitem gozdu nad sotesko.
Potem pa spust nazaj prek strme in zračne poti.
Obisk Pokljuške soteske je lahko kratek in jedernat, lahko pa si vzameš čas in jo pobliže spoznaš, skriva namreč mnogo lepot.






























