15
2009Tisto, kar je ustvaril človek v naravni krajini, imenujemo kulturna krajina. Kulturna krajina je lahko umazano rudarsko mesto ali pa idilična kraška vasica Štanjel. Podobno je s senožetnimi planinami oz. planinami nasploh, povsod tam, kjer je človek s svojo dejavnostjo ustvaril kulturno krajino. Ponekod se je kmetijska dejavnost (pašništvo, krma, mlekarstvo) še ohranila, tam je tudi kulturna krajina ponavadi enkratna, čudovita, svojstvena, praktična in v sozvočju z naravo. Povsod tam, kjer prvotne kmetijske dejavnosti ni več, tam so kmetijski objekti postali vikend hišice s številnimi “lepimi” okraski – terase, blakoni, oporni zidovi, pripomočki za žar, nadstreški, lope, tlakovci, ograje. O uporabljenih materialih ne bi izgubljal besed (vse kar obstaja na tržišču), ponavadi pa so vsi tujki v prostoru.
Tokrat predstavljam primer ohranjene kulturne krajine na Koprivniku. Hlev s senikom je grajen iz lesa in kamna. Preprosto, brez lesnih premazov, betona in ostale navlake.
Prislonjeni kozolec še vedno služi za sušenje trave.
Vodnjak z lično oblikovanim lesenim pokrovom.
Celotna stavba je uravnotežena, razmerja so jasna, materiali naravni.
Objekt krasijo nevsiljivi lepotni dodatki in …
… preproste linije.
13
2009Kranjčani in okolišani se radi podamo na Sv. Jošt, hrib nad Kranjem, kamor je včasih za prvomajsko proslavo hodil tudi predsednik SFRJ, tovariš Tito. Spominjam se dneva, ko sem prvič sopihal s kolesom po asfaltni cesti iz Stražišča proti Čepuljam in naprej proti Javorniku. Že prvi klanci so nesramno strmi, ko pa zaviješ iz vasi Javornik na desno proti vrhu Jošta, pa se cesta postavi dobesedno pokonci. Noge so pekle, pljuča so hlastala za zrakom. Končno sem premagal klanec in vrh sem imel že na dosegu roke, potem pa… Potem pa zadnji klanec do vrha, ki je nesramno žleht. Na zadnjem ovinku je vedno tudi nekaj hinavskega peska, kjer ti kolesa ob nepazljivosti hitro zdrsnejo v prazno. Na vrh sem prišel totalno izžet, uničen. Tak je tipičen kolesarski Jošt. Obstajajo pa seveda makedamske alternative.
Ena izmed njih je vzpon s severne strani, torej s strani Besnice. Za vzpon je obvezna uporaba gorskega kolesa, saj je pot v večini makedamska, v krajšem delu sledi gozdni vlaki, vršnji del pa poteka po klasičnem asfaltnem pristopu. Besnico zapustiš pri smerokazu za ribogojnico, potem pa ves čas slediš odlično utrjeni makedamski cesti. Na vseh odcepih greš naravnost. Kmalu se pot začne dvigovati in če ti breg tisti hip še ne ustreza, se lahko zapodiš med borovnice, ki jih je tod okoli na tone.
Nadaljuješ zložno vzpenjanje do izravnave, kjer na levi zagledaš svoj cilj – cerkev Sv. Jošta.
Cesta se izravna in naredi dolg ovinek na levo. Po dobrem kilometru vožnje po ravnem se desno odcepi strma gozdna vlaka, kjer prvič na turi zagrizeš strmo v breg.
Vlaka se večkrat izravna in spet postavi pokonci. Na strmejših delih je vlaka kar zoprna, ker je polno debelih skal, ki otežujejo vožnjo. Kratek in sladek vzpon pripelje do vodnega zajetja nad vasico Javornik, kjer se priključiš asfaltni cesti. Sledi konkreten vzpon do vrha Jošta z vsemi že prej opisanimi klanci in mukami.
Če imaš torej rad mir, razgibane makedamske poti, razglede in gorsko kolesarstvo, potem je opisana tura lep večerni zaključek dneva.

















