15
2015Čeprav težko priznam (verjetno tudi veliko drugih naravovarstvenikov), se mi pogosto pri svojem delu zdi, da veliko preveč časa namenjamo in porabimo za to, da razmišljamo in utemeljujemo, zakaj je kakšna od dejavnosti v prostoru prepovedana, predvsem pa se trudimo, kako zapisati prepoved v pravniški jezik ter jo umestiti v pravilnik, zakon, uredbo. Veliko premalo časa namenjamo ozaveščanju, izobraževanju, pogovarjanju, dogovarjanju, informiranju o tem, zakaj je del narave pomemben, zakaj je narava sama po sebi pomembna. Premalo se zavedamo pomena, da pravilno informiranje in vzgoja tistih, ki izvajajo dejavnosti v naravi lahko pripelje do tega, da bodo tudi oni razmišljali podobno kot mi in bodo sami sebi postavljali omejitve. Tako ne bomo več policaji, ampak kolegi. Veliko premalo časa namenimo spoznavanju delovanja narave, pa ne le poznavanju posameznih vrst, ampak kako deluje ekosistem, kakšna je ekologija vrst, kakšna je dinamika habitatov, kako vpliva človek na različne habitate in vrste in podobno. Brez teh znanj, predvsem pa brez pravega videnja, odnosa, čutenja do teh vsebin in problemov, ni mogoče nekaj pravilno prepovedovati ter pravilno vzgajati in informirati. Še bolje od prepovedovati, bi bilo upravljati, kar pa je bistvenooooo težje.
Priznam, pa čeprav ponovno težko, da mi je večkrat težko, velikokrat celo nimam ne znanja, ne vedenja, ne pomoči, da bi se lahko pravilno, uravnoteženo, smiselno in v dobro narave odločal o tem, katera od človekovih prostočasnih dejavnosti bolj, katera manj in katera nesprejemljivo vpliva na naravo ali dele narave, ki so iz vidika človeka bolj pomembni. Tudi to bom težko priznal, ampak verjetno imam kar prav, če trdim, da se velikokrat naravovarstveniki pri vplivih prostočasnih dejavnosti na naravo odločamo glede na lastne preference, lastne izkušnje, občutke, vedenja o dejavnostih, ali preprosto rečeno nekatere dejavnosti so nam bolj pisane na kožo in druge manj. Če skušam plastično povedati, kaj mislim, potem lahko zapišem, da če mi npr. niso všeč gorski kolesarji in imam do njih negativno mnenje ali pa slabo izkušnjo, potem se bom kar pošteno potrudil, da bom našel in zagovarjal vse negativne vplive, ki jih ta dejavnost prinaša ter jih še malo potenciral, da bi dosegel svoje. Tako, čisto po človeško. Drugače pa v prostem času, potem, ko sem izven naravovarstvene službe, zelo rad gobarim, nabiram borovnice in zelo rad hodim v hribe. Večinoma po brezpotju, ker imam tam mir in občudujem cvetje. Pozimi pa rad turno smučam. Oče je kmet, lansko leto je malo izravnal tiste grbine na travniku, ker je travnik prevelik, da bi ga kosili ročno. Travnik gnojimo, pogosto, da trava hitreje zraste. Sosed ima gozd. Žled je naredil veliko škode tudi v njegovem gozdu. Da bi počistil gozd v rokih, je zgradil več vlak, gradil je tudi v slabem vremenu, saj lepega letos ni bilo, zato so vlake globoke, erozija je močna.
Seveda je zadnja zgodba izmišljena, ampak govori o tem, kako težko je vse dejavnosti dati na isto tehtnico. Že primerjava prostočasnih dejavnosti med seboj in ugotavljanje, katera vpliva na nekatere vrste bolj, katera manj, je izredno težka in nehvaležna. Kaj šele, da bi primerjal prostočasne dejavnosti in t.i. tradicionalne dejavnosti, kot sta kmetijstvo ali gozdarstvo med seboj. Praktično nemogoče. Če gremo še dlje potem ugotovimo, da smo ljudje določili nekatere vrste in habitate za bolj pomembne od drugih. To je že prav, saj so nekatere ogrožene. Nisem pa prepričan, če so vse tudi najbolj pomembne za ekologijo drugih vrst, če so pomembne za habitat. V seznamih so tudi vrste, ki so pomembne in ogrožene npr. v neki prijateljski državi v Evropi, pri nas pa temu v naravi ni tako, v pravilnikih pač (primer ruševja). Ostali del narave, ki ni na seznamih, pa je po človeško manjvreden!?
Katera dejavnost torej bolj vpliva na naravo, dele narave, na vrste: gorski kolesar, ki vozi po poti ali nabiralec gob in borovnic, ki hodi izključno po brezpotju, čez drn in strn. Pri tem je število obremenitev vsaj 10:1 v prid nabiralcem. Ali bolj vpliva planinec, gornik, pohodnik, ki hodi po brezpotjih, mimo planinskih poti, potem pa to svojo pot objavi in je v očeh večine ljudi “legenda”, občudovanja vreden “dec”. Je to turni smučar? Je to planinec, ki preživi noč v planinski koči, poje večerjo in zajtrk, kupi plastenko vode, za kar mora nad gorskim območjem pogosto leteti helikopter? Je to padalec, ki uporablja namesto nafte le vzgonski veter in straši ptiče? Je to lovec, ki odvzame življenje zreli odrasli živali? Ne vem. Oziroma vem. Vsi. Vsak po svoje in vsak po malem. Največkrat se naravovarstveniki, pa čeprav spet težko priznam, ukvarjamo s tistimi posamezniki ali skupinami, ki jih je lažje obvladati, jih je manj, so slabše organizirani in ki jih je povzela zakonodaja in pravilniki. S tistimi, ki je veliko (npr. planinci, alpinisti, turni smučarji, nabiralci, pa še kdo) se je težje spopasti. Imajo ogromno zaslug v preteklosti, imajo ogromno argumentov, imajo veliko glav, ki veliko vedo, zato je z njimi težje.
Verjetno je ključ v izobraževanju, da bomo vsi, ki karkoli počnemo v območjih, ki so naravovarstveno posebna in pomembna, vedeli in se zavedali, kaj je približno prav in kaj ne, kaj se sme in kaj se resnično ne sme in ne spodobi. Brez vedenja, zavedanja in odnosa se mi zdi veliko truda odveč, veliko energije odteče in veliko nasmehov izgine. In ne vem, če je to dobro za naravo. Saj res, v celem sestavku se nisem niti enkrat vprašal, kaj je pa je sploh dobro za naravo? Kaj si ona želi? Sploh vemo? Približno, le približno.
02
2014Po dolgem času spet ena lepa hribovska tura. Iz Vrat čez Sovatno do Pogačnikovega doma in nazaj. Letos je začetek poletja v gorah zelo zanimiv, saj je povsod v visokogorju še veliko snega in prečenju snežnih jezikov se ne da izogniti.
Hoja uživaška, saj so bile razmere idealne, nič vroče, nič soparno in zelo samotno. Do trenutka, ko so pot zasedli kozorogi, ki so se leno poigravali na travah. Čudoviti prizori teh elegantnih živali.
Ob opazovanju sem pomislil na skorajda krut konec kozorogov v Alpah, zaradi lova so bili na robu preživetja. Manjšo skupino so zaščitili v Gran Paradisu, od koder so jih potem naselili nazaj po ostalih delih Alp. Torej pomislil sem, kako neokusen je bil lov na kozoroga, saj to sploh ni lov, ker ga lahko skoraj pobožaš.
Danes sem si vzel čas in veliko opazoval okrog. Julijske Alpe so res nekaj posebnega. Vsaka gora je skorajda kot svetišče, doline so domovanja najlepših rek daleč naokoli, apnenčevi skladi pa so čudovita simfonija najrazličnejših oblik. Tu ni prostora za množice, tudi ne za izbrance. Tu je prostor za vse, ki jim te gore nekaj pomenijo, ki jim poleg aktivnosti ponujajo pustolovščin, skrivnosti in lepot polnega duha. Tu ni prostora za zabave, za hrupne prireditve, za kričeče skupine ljudi. Tu je prostor za tišino, mir, prijazno besedo in navihan klepet. Za spomine, za ideje, za izzive in podvige. Če znaš prisluhniti glasbi gora, šelestenju bukovih listov, žuborenju presihajočih potokov in poskakajočih rek, odmevu vetrnih sunkov izza prepadnih sten, žvižgom svizcev, piskom gamsov in kozorogov, potem boš vedel natanko, kako se obnašati v gorah.
Spoštljivo in doumljivo, pa tudi veselo in nasmejano, še najraje v družbi, kjer svoja doživetja lahko deliš.
13
2014Prejšnji teden sem se v večernih urah odločil, da skočim na Veliko Poljano nad Povljami. Že ob vožnji na izhodišče nad vasjo Povlje sem bil prvič šokiran. Velika območja, kjer je gozd posekan v frato, so popolnoma spremenila izgled pokrajine, kamor redno zahajamo. Sprva mi ni bilo kaj veliko jasno. Ko sem se zapodil v breg, se je planinska pot izgubila po nekaj deset metrih. Vse naokrog je ležalo morje drevja, sprva smrek, kasneje bukve. Pomislil sem na lanskoletni vetrolom in na letošnji žledolom. Narava je neusmiljena. Ampak to je vse naravni krog, na pogled sicer grozljivo, a nič posebno nenavadno, če gledamo na daljši rok.
Potem pa so se mi v glavi začela vrteti vprašanja. V hrib sem se zagnal kot kak teliček, za hiter trening. Pa sem se ustavil in si dejal, da tega si pa ne bom vzel, doživljanja hribov. Če hitim in bezljam, nič ne doživljam. Ni mi treba tekmovati, ne s sabo, ne z drugimi. Važen je čas in kraj, in hribi so prelepi, da bi samo hitel.
Kmalu se je planinska pot povsem izgubila, moral sem uporabiti na novo zgrajene vlake, ki so šle naravnost navzgor. Grdo. Potem sem zavil nazaj s poti v gozd in iskal prehode. Kar nekaj novih obvoznic in potk se je od predhodnikov že naredilo. Pa sem pomislil na vse planince, ki leta in leta, vztrajno nastopajo proti gorskim kolesarjem. Ti večinoma uporabljajo obstoječe poti, pa jih nenehno obtožujejo spodbujanja erozijskih procesov in motenja naravnega ravnovesja. In zakaj je potem planincem dovoljeno, da delajo/delamo nove poti, obvoznice, bližnjice, da se brezpotno potepamo? Tu ni naravovarstvenega problema, tu ni erozije? Kako zmotno!
Ob razmišljanju in iskanju poti sem gladko zgrešil pravo smer in namesto na Veliko Poljano prišel na Planino Javornik. Nič zato, tu je tudi lepo.
Še preden sem prisopihal na planino, sem preplašil muflona. To vrsto živali smo ljudje označili za tujerodno vrsto. Kako grda oznaka za sicer lepo žival, ovco z velikim, zakrivljenim rogovjem. Saj ni sam kriv, da je tujerodna vrsta, ki se jo hočemo znebiti. Kdo pa ga je pripeljal sem? Domorodci? Najprej sem imel slabo vest, ker sem preplašil žival, ki ima tukaj dom, jaz pa se samo zabavam tod okoli. Potem pa sem pomislil, da je tujerodna vrsta, ki je ne maramo, pa mi je bilo lažje pri srcu. Kakšni bebci smo!
Na poti v dolino sem si bolj podrobno ogledal kar zajetno število novih vlak na tem območju. Roki za odpravo posledic škode v gozdu je država postavila zelo na kratko, kar bo verjetno povzročilo več škode, kot koristi. Razumem lastnike in potrebo po ekonomski upravičenosti gospodarjenja z gozdom in potrebo po odpravi posledic naravnih ujm zaradi potencialne dodatne škode, ki grozi zaradi lubadarja in zaradi vsakodnevnega zmanjševanja vrednosti lesa, ki leži na tleh. A enostavno nikoli ne bo mogoče v isto enačbo stlačiti procese narave in ekonomijo. Na novo nastale vlake lepo kažejo na neprimerno hitrost, nepremišljene trase, neprimeren čas izvajanja del in podobne stvari. Presodite sami.
Oh ja, pa samo malo sem se hotel naužiti gorskega zraka.

























