07
2014Naravoslovna fotografija je pogosta tema fotografov. Internet je poln bolj ali manj posrečenih posnetkov narave, bodisi živali, pokrajine, cvetja, hribov, sončnih zahodov, vzhodov, … Pogosto se sprašujem, koliko fotografov sploh ve, kaj fotografira. Ali fotografira le zaradi fotografije same, ali pozna obnašanje živali le v smislu odnosa živali do fotografa, ali ve kako narava deluje in zakaj, ali …?
Pogosto se mi zdi, da imamo fotografi naravo preprosto za fotografski objekt (kar ni nič narobe), o katerem razmišljamo le v smislu fotografske kompozicije in svetlobe. In zato se mi pogosto zgodi, da ob gledanju sicer čudovitih naravoslovnih fotografij, ostanem hladen. Razglednice z odlično svetlobo.
Prihaja čas, ko bo mnogo fotografov obiskalo barje in fotografiralo močvirske tulipane. Potem bodo sledili plavčki, v hribih bo vasoval ruševec, … Koliko fotografov ve, zakaj rastejo močvirski tulipani na barju, kakšno vlogo imajo, zakaj je barje danes tam, kjer je, kakšna je usoda barja? Koliko jih ve, zakaj so plavčki plavi, kako živijo žabe, kakšne ekosistemske storitve opravljajo, kako pomembne so v prehranjevalni verigi? Kdo od fotografov ve, koliko je še ruševcev v naših gorah, so ogroženi ali ne? Ali fotografi samo razmišljamo, kako bomo pripravili opremo in svojo glavo, da bomo ujeli najboljše fotografije? Je to za nas poklic, nujno delo ali je to izključno zabava?
Ali ni mogoče dolžnost fotografa, da ob tem, ko tako radi deli svoje čudovite (ne vse) naravoslovne fotografije z drugimi, deli tudi znanje o naravi. Ali ni to vračanje za tisto, kar nam narava omogoča, tudi fotografom? Smo lahko fotografi tudi neformalni, neromantični, objektivni naravovarstveniki in se tudi (vendar ne izključno) borimo za naravo takrat, ko je ogrožena? Mislim, da smo lahko.
Prepričan sem, da dobra naravoslovna fotografija lahko nastane le s kombinacijo odličnega fotografskega znanja in vzpostavljenega odnosa z naravo. Samo estetski odnos do narave verjetno ni dovolj, vedenje o naravi pač. Vsi nekaj vemo o naravi, ki jo fotografiramo. Delimo to z drugimi.
20
2013Brez pravih in iskrenih prijateljev bi bil ta svet pust in žalosten. Joža je eden tistih, ki je moje življenje obogatil, v srcu in duši. Včeraj smo Joža gostili v studiu Sonata Photographica. Večer prvinske naravoslovne fotografije, prežete z zgodbami, dogodivščinami, nezgodami, prigodami. Tako, kot pravijo portretni fotografi, da je za dobro portretno fotografijo ključen odnos fotografa in portretiranca, tako bo držalo za naravoslovno fotografijo. Samo pravi, prvinski, odprt odnos do narave lahko prinese fotografijo, ki je več od tistih pustih podob iz razglednic. Jaz sem ob njegovih fotografijah in pripovedovanju vedno znova očaran, vedno znova me spomni, da romantika še obstaja, da še vedno obstaja tista skromna, a vseobsegajoča ljubezen do narave, kulture in človeka.
Nekoč sem Jožu spisal pesem, pa čeprav sem v tem zanič. Pa se mi zdi to prava priložnost, da jo objavim, ker povzema tisto, kar bi rad na dolgo in široko zapisal. In morda je prav, da pokažemo spoštovanje do soljudi večkrat tudi takrat, ko so še med nami, ko so “fit” kot Joža, ki v enem dopoldnevu skoči s smučmi čez Centralno na Begunjščico, se odpravi na Palec in nazaj grede skoči še čez Šentanski plaz na drugi obisk Begunjščice.
Če poskušaš izrečene besede preštet,
vse lepote s fotografij s seboj odnesti,
je ni knjige na tem svet,
in ni spomina, ki bi znal vse to prenesti.
Če poskušaš vse hribovske ture naštet,
vseh zlatorogovih in belarjevih otrok na list papirja spisati,
je hribov premalo na tem planet,
sreče v otroških očeh pa tudi ne moreš zbrisati.
Če vidiš mladostno srce v zrelem človeku žareti,
s Svetom pod Triglavom od otroštva do danes živeti,
deliti modrost iz vsega srca,
zreti v Triglav z vseh strani neba.
Če čutiš naravo, kot dušo, kot gorski cvet,
so fotke barvite vsakič, spet in spet,
če prisluhneš življenju skromnih ljudi,
v njih se iskrica veselja zbudi.
Če v zgodbah prijatelji vedno znova blestijo,
družina ima svojo krasno poezijo,
so včasih vesele, hudomušne ter nerodne, so včasih srhljive,
a vedno znova doživete, z ljubeznijo prežete.
Kdo potemtakem je oseba, o kateri pesem nam govori,
ki na smučeh, kolesu, nogah, obdan s prijatelji in otroci po parku hiti,
okrog vratu mu vedno fotoaparat binglja, pisati čudovite zgodbe pač on zna,
preprosta oseba, ki stisne roko, tak je Joža, takega ta svet pozna.
Hvala vsem za obisk, hvala Jožu za lep večer, hvala Juretu in Anžetu, da posojata studio za izjemne dogodke, hvala Dejanu (če še niste poslušali muzike, ki jo ustvarja s svojo sopotnico Urško, potem veliko zamujate – Sonic Mystery), ki brez vprašanj postavi ozvočenje, posname zvok. Lepe praznike, januarja pa spet odpremo vrata za fotografske zgodbe.
06
2013Pred časom sem bil prvič v Medvedovi konti, mrazišču na Pokljuki. Gre za veliko vrtačo, kamor se rade volje zateče mrzel zrak, zato takim predelom pravijo mrazišča. V Medvedovi konti so zmerili temperaturo, nižjo od -41 stopinj Celzija. Že jeseni, ko lahko zlahka v “pulovrčku šetaš” po Pokljuških gmajnah, na dnu Medvedove konte, kjer gozda ni, temveč le travnik, zmrzuješ kot v hladilniku.
Posneto 18.10.2013; Canon 5D mark II, Canon EF 180mm f3,5L macro











