Narava

Prazna glava, polno srce

Tokrat si bom sposodil besede človeka, ki ga kljub bežnemu poznanju zelooooo spoštujem. Simon Grižon (Športno društvo jekleno telo) je pred dnevi zapisal:

Na svetu toliko vsega, informacij, idej, dojemanja, polno verskih šol, prepričanj, ideologij, konceptov, ljudje pa brezglavo hitimo iz enega ovinka v drugega. Glave bi morali praznit, namesto izobraževati z neumnostmi. Polno neuporabnega znanja, podrtih dreves ter kupi starih knjig, ki krožijo okoli resnice, a daleč od tega. Projekt prazna glava, polno srce 🙂

Ta stavek mi zdaj vsak dan odmeva v moji prepolni buči. Okrog praznikov smo zato šli glave praznit z našo mini hiško na vzhod (Šempeter pri Celju, Šmartinsko jezero, Dobrna, Podčetrtek, Olimje, Kozjansko). Brez načrtov, brez vnaprejšnjih priprav, brez pričakovanj. Le družina na potepu, družina v družbi narave, prijateljev, prijaznih ljudi in krajev. Spanje ob 20.00, vstajanje ob 6.00, čez dan pa spoznavanje narave, sebe, soljudi. Hitro je minilo, a spomini so večni.

IMG_9671

IMG_9755-2

IMG_9761

IMG_9764

IMG_9787-2

IMG_9829

IMG_9831

IMG_9911

IMG_9928

IMG_9931

IMG_9936

Posneto s Sigmo 35mm f1.4 in Canonom 85mm f1.8

Stojalo

Včeraj sem popisoval naravne vrednote v Bohinju. Čeprav poznam kar nekaj čudovitih kotičkov v teh koncih, pa jih še zdaleč ne toliko, da bi me skrbelo, da vedno znova ne bi našel kaj zanimivega. Prav spremljanje stanja naravnih vrednot me je že večkrat pripeljalo na kraje, ki so tako čudoviti, da ti zastane dih. Moral bi si večkrat vzeti čas in se za dalj čas podati v odmaknjene kotičke, kjer igrajo le pravila narave. Med drugim sem v zadnjih letih spoznal, da mi ravno fotografija pomaga, da se v teh kotičkih umirim, dalj časa zadržim in to lepoto doživim še bolj poglobljeno, kot sicer. Aparat te sili, da iščeš še posebno fotogenične (beri lepe) motive, da se skloniš, pogledaš z drugega zornega kota, se dvigneš nad in podobno. Bolj podrobno opazuješ in s predmetom fotografiranja vzpostavljaš poseben odnos.

20130918-IMG_6752

Skriti kotički v dolini Voje

20130918-IMG_6762

Mostnica

20130918-IMG_6756

20130918-IMG_6775

Mini korita

20130918-IMG_6779

20130918-IMG_6770

Po vodnih radostih na Vojah sem se odpravil še na Koprivnik. Po naključju sem se znašel še na Vodnikovem razgledniku. Po celodnevnem oblačnem vremenu, se je ravno v tistem trenutku delno zjasnilo. Ker se je bližal večer, je bila svetloba čarobna. Kar sedel bi tam in gledal, pa sem moral nazaj.

20130918-IMG_6874

Moram pa napisati še nekaj o uporabi fotografskega stojala, brez katerega je težko narediti vse zgornje posnetke. Torej, ker sem vedel, da bom delal posnetke v slabih svetlobnih pogojih, sem s seboj nesel stojalo. Drugače sva midva s stojalom skregana in ga največkrat ne nosim s seboj. Tokrat pa sem ga tovoril čez drn in strn, ga postavil, potem pa sem ugotovil, da sem doma pozabil nastavek, ki povezuje aparat in stojalo. No, pa sva bila s stojalom spet na bojni nogi. Treba se je bilo znajti in aparat je tako obiskoval vse sorte vlažna in umazana tla, zato, da je bil v času posnetka na miru.

20130918-IMG_6888

Če torej nisem imel sreče s stojalom, pa sem imel cel dan srečo s svetlobo. Za zaključek je od nekod priletela pikapolonica, pristala na bližnji cvetlici in pozirala. Makro objektiv je bil z mano (z njim se dobro razumem) in nastal je posnetek, ki ga mirno lahko vključim v arhiv fotografij z oznako “LEPE FOTKE”.

20130918-IMG_6854

Divje jezero

Prejšnji dan sem se na povabilo Geoparka Idrija udeležil delavnice na temo interpretacije geološke naravne dediščine. Predaval je John Macadam, gospod, ki se dolgo let profesionalno ukvarja s tem področjem. Predavanje je bilo zanimivo, v nasprotju z večino predavanj je bilo vključenih ogromno primerov iz prakse in veliko vključevanja poslušalcev s posameznimi nalogami. Žal se je ponovno pokazala slovenska lastnost, da ne znamo spoštovati nekoga z dolgoletnimi izkušnjami, da kompliciramo tam, kjer ni treba, da nam udarja ego, … No, naštete lastnosti je predvsem kazala gospa, ki je prijetno predavanje s svojimi vprašanji in zapletanjem ter spakedrano angleščino spremenila v dokazovanje svojih dosežkov in presežkov na tem področju. Lepo bi bilo imeti vsaj malo spoštovanja do predavatelja, če ne do njega, pa vsaj do vseh nas, ki smo prišli poslušat gospoda Macadama in ne gospe “Nebodisejetreba”, zaposlene kot PR (odnosi z javnostmi) v javnem zavodu. Na srečo je predčasno zapustila predavanje. Izjemna poteza.

20130911-ZZ8M1995

Osebno me interpretacija naravne dediščine zelo zanima. Rad bi skozi fotografijo in z nekaj besedami ali kratkimi stavki povedal bistvo naravnega fenomena. Občutek imam, da bi lahko z močno, tehnično brezhibno fotografijo v kombinaciji z inteligentno izbranim naslovom čustveno nagovoril gledalca, poslušalca, turista, obiskovalca, … tako, da bi ga zadeva začela zanimati in bi potem poskušal izvedeti več. A žal mi nekako še ne uspe najti predvsem pravih besed, pri fotografiji pa se mi zdi, da grem v pravo smer.

Na poti nazaj sem se ustavil pri Divjem jezeru, meni zelo ljubega kraja in izrednega naravnega fenomena. Ker ga ljudje predvsem radi obiskujejo takrat, ko je vreme lepo, ne vedo dobro, zakaj ima jezero tako ime. Večina jih misli, da pač zato, ker je v divjini, pa čeprav je s ceste umaknjeno le za 50m. Še zdaleč od tega. Divje je zato, ker se njegova lepa podoba drastično spremeni ob večji količini padavin. Takrat namreč iz globin skozi strm podzemni rov začne bruhati voda v jezero, ki se spremeni iz laboda v grdega račka. Obisk divjega jezera v dežju je torej tisto pravo doživetje.

20130911-ZZ8M2005

Na površini jezera se vidi, kako močno bruha voda iz podzemlja

 Obiščite kdaj ta košček Slovenije in začutite mogočnost narave.

image3812