Narava

Pasti naravovarstva

Medtem, ko se horda naravovarstvenikov v Sloveniji (nekaj čez 200 nas je zaposlenih na tem področju v Sloveniji – za primerjavo jih je samo v narodnem parku Bavarski gozd približno toliko) z neskončnimi finančnimi proračunskimi sredstvi (pred krizo je bilo tega denarja 0,001% celotnega slovenskega proračuna, v krizi pa zmanjka ničel) ukvarjamo s tem, kako bi zaščitili in upravljali s posameznimi ogroženimi vrstami, kako upravljati z zavarovanimi območji in območji Natura 2000 ter z ostalimi vse bolj in bolj birokratskimi zadevami, se zunaj zaščitenih in varovanih območij iz leta v leto vidno spreminja narava, dobesedno in zelo očitno. Dogaja se monokulturni kmetijski genocid. Ni vam potrebno biti nikakršen specialist, strokovnjak na področju botanike, hidrologije, ekologije ali kaj podobnega. Sprehodite se po kulturni, kmetijski krajini v bližini vašega kraja.

Nekoč raznovrstni, barviti, dišeči travniki so danes kombinacija trave in regrata. Še predno karkoli zacveti, že prihrumi traktor in pokosi travnike. Pred tem pred vsako kolikor toliko deževno vremensko napovedjo, strese gnojnico na celotno površino vseh travnikov, do kamor seže pogled. Večino travnikov, ki jih tisti hip vidite, upravlja le en kmet, mogoče dva, saj se le tako splača. Travniki so oddani v najem, ker ni smotrno obdelovati le 1ha travnika. Kruta kmetijska politika. In ne samo kruta, tudi zelo ubijalska. Včasih si se kot otrok lahko v vsakem od potočkov, ki tečejo čez in ob travnikih igral, opazoval ribe, našel potočnega raka, poslušal ptice na obrežjih. Danes so to nepredstavljivo smrdeče in popolnoma mrtve struge tekoče vode, brez življenja. Na kamnih plapolajo preproge gnojnice, obrežja so obložena z nerazpadlimi organskimi snovmi. Ogabno. Medtem trava že drugič požene. Spet prihrumi traktor in pokosi še predno priletijo čebele. In tako še nekajkrat v letu. Dokler konec leta travnike ne naselijo silažne bale. Skisano travo iz silažnih bal uživajo krave, ki komajda še kdaj vidijo sončno svetlobo. Te iste krave se nam smejijo s plakatov na mlekomatih, kjer kupujemo eko, bio, naravno pridelano polnovredno mleko, ki nam je postreženo ob spremljajočem glasu radijskega voditelja Jureta Šešoka.

Ker sem omenil monokulturni kmetijski genocid, naj nadaljujem zgodbo. Med travniki so tudi njive. Včasih raznovrstne, danes vidim (okolica Kranja) skorajdo izključno le koruzo, ponekod še nekaj repe, kakšno pšenico, morda krompir. Ampak v večini koruzo. Za silažo. Ker je, samo ugibam, verjento ta subvencionirana ali pa se kakorkoli drugače izplača. Ne bom razpredal o tem, zakaj je monokulurnost slaba, naj omenim le bolezni, ki izvirajo iz te lastnosti, zmanjšano raznolikost drugih vrst, vezanih na druge kulture, …  Kot bi vsi ljudje razmišljali kot američani, imeli iste navade, isto “kulturo”, torej monokulturo. Saj veste, v tem primeru nas ne bi več bilo. Podobno je z naravo. Monokulturnost ubija.

Zapis je moreč, težak in negativen. A zadnjič mi je bilo na sprehodu v Letencah ob pogledu na številne popolnoma mrtve potočke resnično slabo. Kaj nam bo varstvo narave v nekih rezervatih, če pa se povsod drugje odvija genocid? In ne govorim le o naravi in njenem varstvu, govorim o človeku in njegovem varstvu. O varstvu mojih in tvojih otrok, o naslednjih generacijah. Ko sem gledal hčerko ob tistem nesramno usranem potoku, sem pomislil na vodo, ki jo pije vsak dan, o mleku, ki ga pije vsako jutro, o hrani, ki jo uživa za kosilo. Dobil sem cmok v grlu.

Voda in TNP

Še nekaj dejstev in misli o vodi narodnega parka.

Vodo, ki jo pijemo danes, so pili tudi naši predniki

Voda je kot veliko kolo, ki ga poganja sonce, vseskozi kroži in spreminja obliko. Pot vodne kapljice se tako nikdar ne začne in ne konča. Iz oblakov pade na tla, za rast jo potrebujejo rastline, za preživetje živali in ljudje, s svojo močjo preoblikuje pokrajino. Iz stoječih in tekočih voda ter iz rastlinskega pokrova voda zaradi sončnega segrevanja preide nazaj v zrak in tvori oblake, s katerih ponovno pade na tla.

Slap Peričnik

 

Nevidna pot vode

Na površju Triglavskega narodnega parka, razen redkih jezer, potokov in rek, ni veliko vode, čeprav je ravno na območju parka največ padavin v Sloveniji. Zaradi kraškega tipa kamnin, voda hitro odteče pod površje in se v različnih oblikah pojavlja kot podzemna voda. Gore in planote narodnega parka skrivajo pod površjem ogromne količine podzemne vode, ki v dolinah spet pride na površje in pomembno vpliva na življenje ljudi, živali in rastlin.

 

Razpokanost apnenčevih podov v Dolini Triglavskih jezer

Občutljivost kraškega sveta

Ljudje za preživetje nujno potrebujemo čisto vodo. V kraškem svetu Triglavskega narodnega parka je čistost vode, ki vstopa v podzemni svet, ključnega pomena, saj se na poti skozi podzemlje v dolino ne more očistiti. Vodo sicer v določeni meri lahko očistijo rastline in živali, vendar v območju nad gozdno mejo ter na kraških tleh te možnosti ni.

Bohinjsko jezero zgodaj spomladi

 

Voda je tudi dom

Voda je ključna sestavina biosfere, torej vsega živega. Brez vode ni fotosinteze, ni kisika in ni hrane. Voda ni le pomembna sestavina za življenje, temveč je lahko tudi dom, življenjski prostor, habitat za rastline in živali. Samo čista voda ter neokrnjeni vodni prostori omogočajo pestrost živega sveta v vodnih ekosistemih.

Cvetoče barje Šijec

 

Preveč ali premalo vode

Podnebne spremembe se zaradi globalnega segrevanja ozračja odražajo v količini in razporeditvi padavin ter v vse večjem številu in intenzivnosti izrednih vremenskih dogodkov. Gorski svet Triglavskega narodnega parka je na podnebne spremembe še posebej občutljiv. Pogostejša daljša sušna obdobja in manj snežnih padavin vpliva na količino podzemne vode, ki je glavni vir pitne vode za prebivalce alpskega in predalpskega prostora.

Izvir Zmrzlek v Radovni

 

Voda je kipar zemeljskega površja

Voda od vseh dejavnikov v gorah najmočneje preoblikuje površje in podzemlje. Voda prenaša, odnaša, ruši, erodira, raztaplja ter nanaša podlago, po kateri teče. Večina površinske vode v Triglavskem narodnem parku je hudourniškega značaja. Zaradi strmih pobočij se pogosto suhe struge ob nalivih spremenijo v hitre vodne tokove z velikansko erozijsko močjo. V dolinah voda izgubi moč in odloži erodiran material.

Mostnica

 

Narodni park je naložba v prihodnost

S čisto, pitno vodo iz območja Triglavskega narodnega parka, ki napaja tudi podtalnico Ljubljanskega polja, se oskrbuje velik del prebivalcev Slovenije. Pomen ohranjanja količine in neoporečnosti vode je zato življenjskega pomena za prihodnost naslednjih generacij. Vloga narodnega parka je pri preprečevanju onesnaženja vode ter pri zagotavljanju neokrnjenosti gozdnih površin in količini ter kakovosti prsti, kot najpomembnejših očiščevalcev vode, neizmerljiva.

V led okovani Peričnik

 

Interpretacija oblik površja narodnega parka

Tisti, ki zahajate v gore, ste se verjetno kdaj pa kdaj vprašali, kako za vraga pa so gore nastale, kaj jih gradi in kaj spreminja. Spodaj je nekaj odgovorov, ki pa vam bodo dali kopico novih vprašanj.

Pestrost nežive narave je osnova pestrosti žive narave

Triglavski narodni park leži na najbolj vzhodnem robu Alpskega loka, v Julijskih Alpah. Gorska pokrajina, ki se zrcali v sivih apnenčastih gorskih skupinah, ostrih grebenih, visokih kraških planotah, širokih ledeniških dolinah, globokih soteskah in kristalno čistih vodah, je odprta knjiga geološke zgodovine parka, katerega razvoj je trajal več kot 200 milijonov let. Pestrost geoloških pojavov in procesov je izjemna in daje osnovo prav tako izjemni biodiverziteti tega območja.

Pogled z juga na osrednji del Julijskih Alp s Triglavom

 

Morje je zidar gora Triglavskega narodnega parka

Plast za plastjo je milijone let morje nalagalo apnenčev sediment in ustvarilo več kot tisoč metrov visoke stene najvišjih vrhov Julijskih Alp. V morski vodi raztopljen kalcij se je počasi odlagal na morsko dno, mnogokrat skupaj z ostanki odmrlih organizmov. Iz sedimenta je nastal apnenec s fosilnimi ostanki. Ena plast kamnine pomeni obdobje odlaganja, ki se je nato prekinilo in z novo plastjo ponovno začelo. Tam, kjer plasti ni, je odlaganje potekalo brez prekinitev.

Različno debele plasti apneneca v severni steni Kanjavca

 

Sprehod med prebivalci nekdanjih oceanov

Raznolikost in starost morskih okolij, v katerih so nastajale kamnine, se odraža tudi v številnih, čudovito ohranjenih fosilnih ostankih. Ne redko kje v gorah narodnega parka se lahko obiskovalec sprehaja po morskem dnu, polnem školjk, polžev in morskih ježkov, občuduje pisan svet koralnih grebenov in zaplava skupaj z že dolgo izumrlimi amoniti. Kjer na pogled ne najdemo fosilov, se skriva nič manj pester in lep, mikroskopsko majhen svet alg, luknjičark, radioalarij in konodontov.

 

Kaj je pognalo gore k višku?

Kamnine narodnega parka so nastale v morskih okoljih na območju ekvatorja. Zemljine notranje sile so jih s procesi premikanja tektonskih plošč potisnile več tisoč kilometrov proti severu. Ob stiku dveh tektonskih plošč, Afriške in Evropske, so se kamnine dvignile, nagubale, prelomile, premaknile in narinile ena čez drugo, izoblikovale so se Alpe. Ob dvigovanju so jih zunanje zemljine sile z erozijskimi procesi zniževale in preoblikovale v današnjo, še vedno spreminjajočo zunanjo podobo.

Prevrnjena tektonska guba na Travniku pod Mangartom je posledica dvigovanja, gubanja in stiskanja kamnin

 

Kraljica erozije je voda, a hkrati največji umetnik

Padavinska voda v obliki dežja, snega in ledu močno preoblikuje apnenčasto površje in podzemlje Julijskih Alp, saj ima sposobnost raztapljati trden apnenec in ustvarjati visokogorski kraški svet. Ker v višjih legah ni vegetacije in je površje golo, so kraške oblike še lepše vidne in izražene. Visokogorski kras je v suhih obdobjih leta, čeprav ga oblikuje voda, pravzaprav puščava brez kapljice vode, ki skozi sisteme razpok hitro ponikne v podzemni labirint brezen in jam.

Topnost apnenca spremljajo čudovite kraške oblike

 

Gore so kratka epizoda v geološki zgodovini

Čeprav se nam zdijo gorske verige mogočne in nespremenljive, so v geološkem času le kratka epizoda. Ne glede na moč notranjih sil, erozija vedno zmaga. Nevarne strme, ostre in odsekane oblike postanejo pohlevne, trebušaste in položne. Gorske verige se slej ali prej uravnajo, nekoč najvišji vrhovi sveta postanejo skromni hribčki, na drugem koncu planeta raste novo gorovje. Pozorno oko bo dokaze o umiranju Julijskih Alp opazilo na vsakem koraku (melišča, podori, plazovi, hudourniki).

Erozija pod severno Triglavsko steno

 

Kdo je izdolbel doline in spodkopal slapove?

Današnja oblika površja narodnega parka je kot fotografija, ujet trenutek vseskozi spreminjajoče se pokrajine. Lep primer spreminjajoče pokrajine so obvisele, manjše stranske doline, ki so posledica delovanja ledenikov. Zaradi večje erozijske moči glavnega ledenika, se je glavna dolina bolj poglobila od stranske in potok, ki teče po stranski dolini, je moral ustvariti slap, da je lahko premagal višinsko razliko. Toda tudi slap se počasi, a vztrajno umika, kruši, podira.

Obvisela dolina potoka Peričnik nad dolino Vrata