20
2012Začelo se je zelo zgodaj, pod Jerebico,
nad potokom in koriti Nemčlje (Možnica),
na seniku.
Nekje nad Pelci se je sramežljivo med drvečimi oblaki začel delati dan, med tem, ko nas je Samo kot mlade ovce gnal čez planino Bala v zavetje južnih pobočij vrhov Loške stene.
Na eni strani gledam dol v Bavšico,
na drugi proti Jalovcu.
Krasen svet,
s krasnimi ljudmi (o siru ne bom, ker je bil pregrešno dober).
Nad nami domačini, varuhi tega sveta (zlatorogi),
pod nami gorski nakit.
Dobrih deset ur smo si vzeli čas, da smo pregledali območje brez poti, planinskih koč, vikendov, adrenalinskih športov, … In kaj je tu potemtakem sploh za videt, za doživet.
Mir, narava, ki hodi po svoji začrtani poti: There is a way that nature speaks, that land speaks. Most of the time we are simply not patient enough, quiet enough, to pay attention to the story. In o čem je govorila ta zgodba:
O življenju gamsov,
o cvetju,
o življenju tam nekje, nekoč,
o vodi, ki dela čudeže,
o preprosto lepi gorski krajini,
o prijateljih, s katerimi deliš doživetja.
Miha in Samo
Tanja in Katja
P.s. Še informacija o fotografiji – vse posneto z dobrimi tremi kilogrami težko canonovo opremo (drugače sem zaprisežen Nikonaš): Canon EOS-1Ds Mark II in objektivom Canon EF 28 – 300 mm F3.5 – F5.6 L IS USM.
22
2012Fotografski aparat je nekaj izjemnega. Je kot otroška igrača, s katero za kratek čas pobegneš iz vsakdana in se potopiš v čisto drug svet, kjer iščeš nekaj lepega, nekaj kar na vsakdanji poti ne bi nikdar opazil. Že ko primeš aparat v roke, se po telesu začnejo pretakati tisti enkranti občutki in veš, da boš lahko spet šel v svoj svet. Navdušen sem nad vsem, kar fotografija lahko prinese v človekovo življenje (med drugim tudi kakšen minus v denarnici), kako žene k ustvarjanju in kako neustavljivo privlačna je.
Razgled z Vodnikovega razglednika na Zgornjo Bohinjsko dolino
Tudi hrošči so prišli na razglednik in strmijo v Bohinjsko dolino v ozadju
Preslice ob barju Šijec
Pokljuški smrekovi sestoji
Planinski pupek
20
2012Strunjanski klif je odprta knjiga, priročnik o tem, kako vrsta kamnine vpliva na obliko pokrajine. Klifi so namreč grajeni iz fliša, mešanice kamnin, ki so izrazito nagnjene k preperevanju. Od spodaj jih napada morje in povzroča njihovo krušenje, od zgoraj pa preti dež, ki spira in erodira. Tako nastajajo oblike, ki so bolj ali manj povezane z gravitacijo.
Od daleč se lepo vidi, kako deluje padavinska voda in tvori majhne kanjone in vmesne stebre, podobno kot v Triglavski severni steni (Čopov steber, Gorenjski steber, …), le da so tam nastajali precej dalj časa 🙂
Ko stopi človek pobliže pohlevni klifi pokažejo malce resnejši obraz. Včasih si je treba skoraj zlomiti vrat, saj je do vrha klifov tudi 80m. Hodimo pa po kosih apnenčevih skladov, ki so ostanek nekoč “debelejšega” klifa, ki ga vsako leto eozija oži in oži.
Preperevanje in erozija ter menjavanje debelejšihin različno odpornih plasti povzroča značilen lom vmesnih debelejših apnenčevih plasti, v trikotni obliki.
Da je šlo za hitro menjavanje zrnatosti odloženega materiala in za hitre, nenadne procese (fliš namreč nastane z odlaganjem podvodnih zemeljskih plazov), dokazujejo naslednje fotografije menjavanja plasti apnencev, laporjev in peščenjakov.
In kot vedno v sedimentnih kamninah najdemo fosilne ostanke, tokrat sledove lazenja po morskem dnu.
In na drugi strani novo življenje.
Še par detajlov.
Tako, to je le par besed in predvsem fotografij o čudovitem koščku slovenske obale, vrednem obiska in uživanja. In ker gre za obalo in morje, brez sončnih zahodov ne gre.








































