02
2016Že dolgo velja, da potrese ni moč napovedati. Pika. No ja, mogoče pa temu le ni tako. Bratranec Jure je na podlagi več kot desetletnega ukvarjanja s potresi, nepreštetimi urami preživetimi v naravi in njenem opazovanju ter nekaj naključji dognal, da se potrese lahko napoveduje z osupljivo natančnostjo. Za njegovo “Omega teorijo” stoji več kot 300 strani matematičnih računov, a Jure zna to “solato” razložiti tudi na povsem običajen, razumljiv, celo šaljiv način. Zato vabim vse, ki jih zanima delovanje Zemlje, narave in tiste, ki bi bili radi del zgodovinskega odkritja, da se udeležijo brezplačnega predavanja. Vse informacije so spodaj.
Jure Žalohar, 38 letni Kranjčan je zaljubljenec v naravo. Danes profesor fizike na Kranjski Gimnaziji je že v osnovni šoli iskal in zbiral fosile. Ker ni prav posebno rad igral violine, je raje ves svoj prosti čas preživel v gorah, vzpetinah, grapah, peskokopih, … Geološka strast ga je pripeljala do doktorata, v katerem se ni ukvarjal s fosili, temveč je preučeval potrese. Če mu je ob natrpanem urniku ostalo kaj časa, medtem ko je ravno s prijatelji raziskoval najstarejše fosile morskih konjičkov na svetu, je programiral in ustvaril računalniški program za potrese. Ker mu to ni bilo dovolj, je začel raziskovati kristale in majhne delce v njih. Le te je potem fotografiral skozi mikroskop in ustvaril izjemna umetniška dela. Opazili so ga pri National Geographic, objavili njegove fotografije in poseben prispevek. Rad predava, ne samo v šoli, tudi drugje. Rad piše članke in knjige. Sodeloval je pri ustanovitvi lokalnih muzejev in številnih geoloških zbirk.
V zadnjih dveh letih pa se mu je zgodilo nekaj, za kar ne ve ali gre za pomembno ali nevarno znanstveno odkritje. Pri preučevanju potresov je razvil teorijo, s katero je moč napovedovati potrese. Teorija ni samo na papirju ali v knjigi, preizkuša jo v realnem času, v živo. In to z osupljivo natančnostjo.
Jure je iskriv in iskren sogovornik. Na predavanju nam bo razkril, kako deluje Zemlja oz. kako ljudje mislimo, da deluje. Obstajajo namreč zakonitosti, ki jih znanost ni sposobna razložiti.
Predavanje je brezplačno, zaželena je predhodna prijava na edo@svashta.com ali 040853374 (Edo)
09
2015Joj joj, kako pa znam jaz nakladat.
Tistih par, ki je zamudilo tale večer, si lahko moj klepet z Borutom Peršoljo v okviru Gorniških večerov pogleda kar na Youtubu:
15
2015Čeprav težko priznam (verjetno tudi veliko drugih naravovarstvenikov), se mi pogosto pri svojem delu zdi, da veliko preveč časa namenjamo in porabimo za to, da razmišljamo in utemeljujemo, zakaj je kakšna od dejavnosti v prostoru prepovedana, predvsem pa se trudimo, kako zapisati prepoved v pravniški jezik ter jo umestiti v pravilnik, zakon, uredbo. Veliko premalo časa namenjamo ozaveščanju, izobraževanju, pogovarjanju, dogovarjanju, informiranju o tem, zakaj je del narave pomemben, zakaj je narava sama po sebi pomembna. Premalo se zavedamo pomena, da pravilno informiranje in vzgoja tistih, ki izvajajo dejavnosti v naravi lahko pripelje do tega, da bodo tudi oni razmišljali podobno kot mi in bodo sami sebi postavljali omejitve. Tako ne bomo več policaji, ampak kolegi. Veliko premalo časa namenimo spoznavanju delovanja narave, pa ne le poznavanju posameznih vrst, ampak kako deluje ekosistem, kakšna je ekologija vrst, kakšna je dinamika habitatov, kako vpliva človek na različne habitate in vrste in podobno. Brez teh znanj, predvsem pa brez pravega videnja, odnosa, čutenja do teh vsebin in problemov, ni mogoče nekaj pravilno prepovedovati ter pravilno vzgajati in informirati. Še bolje od prepovedovati, bi bilo upravljati, kar pa je bistvenooooo težje.
Priznam, pa čeprav ponovno težko, da mi je večkrat težko, velikokrat celo nimam ne znanja, ne vedenja, ne pomoči, da bi se lahko pravilno, uravnoteženo, smiselno in v dobro narave odločal o tem, katera od človekovih prostočasnih dejavnosti bolj, katera manj in katera nesprejemljivo vpliva na naravo ali dele narave, ki so iz vidika človeka bolj pomembni. Tudi to bom težko priznal, ampak verjetno imam kar prav, če trdim, da se velikokrat naravovarstveniki pri vplivih prostočasnih dejavnosti na naravo odločamo glede na lastne preference, lastne izkušnje, občutke, vedenja o dejavnostih, ali preprosto rečeno nekatere dejavnosti so nam bolj pisane na kožo in druge manj. Če skušam plastično povedati, kaj mislim, potem lahko zapišem, da če mi npr. niso všeč gorski kolesarji in imam do njih negativno mnenje ali pa slabo izkušnjo, potem se bom kar pošteno potrudil, da bom našel in zagovarjal vse negativne vplive, ki jih ta dejavnost prinaša ter jih še malo potenciral, da bi dosegel svoje. Tako, čisto po človeško. Drugače pa v prostem času, potem, ko sem izven naravovarstvene službe, zelo rad gobarim, nabiram borovnice in zelo rad hodim v hribe. Večinoma po brezpotju, ker imam tam mir in občudujem cvetje. Pozimi pa rad turno smučam. Oče je kmet, lansko leto je malo izravnal tiste grbine na travniku, ker je travnik prevelik, da bi ga kosili ročno. Travnik gnojimo, pogosto, da trava hitreje zraste. Sosed ima gozd. Žled je naredil veliko škode tudi v njegovem gozdu. Da bi počistil gozd v rokih, je zgradil več vlak, gradil je tudi v slabem vremenu, saj lepega letos ni bilo, zato so vlake globoke, erozija je močna.
Seveda je zadnja zgodba izmišljena, ampak govori o tem, kako težko je vse dejavnosti dati na isto tehtnico. Že primerjava prostočasnih dejavnosti med seboj in ugotavljanje, katera vpliva na nekatere vrste bolj, katera manj, je izredno težka in nehvaležna. Kaj šele, da bi primerjal prostočasne dejavnosti in t.i. tradicionalne dejavnosti, kot sta kmetijstvo ali gozdarstvo med seboj. Praktično nemogoče. Če gremo še dlje potem ugotovimo, da smo ljudje določili nekatere vrste in habitate za bolj pomembne od drugih. To je že prav, saj so nekatere ogrožene. Nisem pa prepričan, če so vse tudi najbolj pomembne za ekologijo drugih vrst, če so pomembne za habitat. V seznamih so tudi vrste, ki so pomembne in ogrožene npr. v neki prijateljski državi v Evropi, pri nas pa temu v naravi ni tako, v pravilnikih pač (primer ruševja). Ostali del narave, ki ni na seznamih, pa je po človeško manjvreden!?
Katera dejavnost torej bolj vpliva na naravo, dele narave, na vrste: gorski kolesar, ki vozi po poti ali nabiralec gob in borovnic, ki hodi izključno po brezpotju, čez drn in strn. Pri tem je število obremenitev vsaj 10:1 v prid nabiralcem. Ali bolj vpliva planinec, gornik, pohodnik, ki hodi po brezpotjih, mimo planinskih poti, potem pa to svojo pot objavi in je v očeh večine ljudi “legenda”, občudovanja vreden “dec”. Je to turni smučar? Je to planinec, ki preživi noč v planinski koči, poje večerjo in zajtrk, kupi plastenko vode, za kar mora nad gorskim območjem pogosto leteti helikopter? Je to padalec, ki uporablja namesto nafte le vzgonski veter in straši ptiče? Je to lovec, ki odvzame življenje zreli odrasli živali? Ne vem. Oziroma vem. Vsi. Vsak po svoje in vsak po malem. Največkrat se naravovarstveniki, pa čeprav spet težko priznam, ukvarjamo s tistimi posamezniki ali skupinami, ki jih je lažje obvladati, jih je manj, so slabše organizirani in ki jih je povzela zakonodaja in pravilniki. S tistimi, ki je veliko (npr. planinci, alpinisti, turni smučarji, nabiralci, pa še kdo) se je težje spopasti. Imajo ogromno zaslug v preteklosti, imajo ogromno argumentov, imajo veliko glav, ki veliko vedo, zato je z njimi težje.
Verjetno je ključ v izobraževanju, da bomo vsi, ki karkoli počnemo v območjih, ki so naravovarstveno posebna in pomembna, vedeli in se zavedali, kaj je približno prav in kaj ne, kaj se sme in kaj se resnično ne sme in ne spodobi. Brez vedenja, zavedanja in odnosa se mi zdi veliko truda odveč, veliko energije odteče in veliko nasmehov izgine. In ne vem, če je to dobro za naravo. Saj res, v celem sestavku se nisem niti enkrat vprašal, kaj je pa je sploh dobro za naravo? Kaj si ona želi? Sploh vemo? Približno, le približno.





