Triglavski narodni park

Razumevanje

Na svojem delovnem mestu imam mnogo stikov z ljudmi, ki posegajo v prostor narodnega parka z gradnjami, z ljudmi, ki izkoriščajo naravne dobrine narodnega parka ter z ljudmi, ki ta prostor izkoriščajo za izvajanje raznovrstnih dejavnosti, predvsem športnih in rekreativnih. Zelo težko je vse naštete zmetati v isti koš, saj so njihovi vplivi zelo različni. Kar nekaj jih je, ki živijo v območju parka in izkoriščajo naravne dobrine za preživetje oz. za boljše življenje, s tem pa ustvarjajo kulturno krajino parka, ki je eden od ključnih elementov zavarovanega območja narodnega parka. Precej je takih, ki imajo kakšno nepremičnino v parku, bodisi zemljišče, bodisi počitniški objekt ali kaj podobnega. Oni upravljajo s svojim vrtičkom, večinoma kar tako malo, po svoje. Zelo težko pogledajo naokoli, da bi se prilagodili lokalnim značilnostim, predvsem glede oblikovanja objektov. Veliko je tistih, ki naravne dobrine izkoriščajo le za svojo ekonomsko dobrobit, ne živijo v parku in jim je velikokrat bolj malo mar zanj. Gre tako za velike lastnike (država, cerkev), kot tudi celo vrsto zasebnikov. V veliki meri gre za izkoriščanje gozda oz. lesnih zalog v parku. Največ pa je turistov, rekreativcev, planincev, gornikov, alpinistov, kajakašev, pohodnikov, izletnikov, nabiralcev, športnikov in podobno. Lahko bi našteval še naprej in naprej.

Kot sem zapisal, nemogoče je vso to množico različnih interesov stlačiti v isti koš. Pa vendar imajo prav vsi eno stvar skupno. Vsi po vrsti namreč z vso prepričanostjo, včasih celo s podporo odvetnikov, trdijo, da s posegi, gradnjami in dejavnostmi v ničemer ne vplivajo na naravo in kulturno krajino območja narodnega parka. Do sedaj nisem še nikogar slišal, da bi bilo obratno. V obrambo samega sebe po pravilu pokažejo na soseda.

Naravovarstveniki imamo nalogo, da ohranimo čim več naravnega okolja, da ohranjamo čim več pomembnih življenjskih okolij. Večina misli, da s tem delamo dobro le za rastlinske in živalske vrste ter ljudem onemogočamo razvoj. To seveda ni res, saj je ohranjena narava v prvi vrsti pomembna za ljudi. Za vse ljudi in ne samo za tistega lastnika zemljišča z lastnim interesom. Temu se drugače reče tudi ekološka funkcija lastnine in je ustavna kategorija (zapisano v ustavi RS), vendar v praksi nikdar ne zaživi, razen v primeru prijave soseda inšpekcijski službi.

Naravovarstveniki imamo še eno, zelo neprijetno in večkrat težko ali nemogoče izvedljivo nalogo. Za vse posege, gradnje in dejavnosti, za njihove vrste, podvrste in zvrsti (vsako leto je kakšna nova dejavnost) moramo imeti izdelane študije, analize, popise, monitoringe, … o vplivih teh posegov, gradenj in dejavnosti na naravo. Le s podatki in argumenti namreč lahko karkoli preprečimo. Še več, država nas sili, da bi morali imeti vse v zakonih, pravilnikih, uredbah, odlokih, … Torej naravo bi morali spraviti na papir, v pravniški jezik. Za moje razumevanje je to popoln nesmisel in mlin na veter investitorjem in drugim izvajalcem dejavnosti. S strani investitorja ali izvajalca dejavnosti pa le v redkih primerih (npr. ko je poseg gromozanski, mora izdelati poročilo o vplivih na okolje) dobimo kakšen dokument, ki dokazuje, da njegov poseg, gradnja ali dejavnost ne bo preveč (kaj je to preveč??) vplivala na naravo. Glede analiz, poročil in študij pa je vedno tako, da je odvisno kdo jih pripravlja in s kakšnim ciljem. Vedno sta lahko za isto stvar dve popolnoma različni analizi. Še en dokaz, da narave ne moreš spraviti na papir.

Dovolj razpredanja. Za konec naj samo poudarim, da je Triglavski narodni park gorski park. Da so razmere za življenje rastlinskih in živalskih vrst v takem okolju težke. Da imajo rastline in živali v tem okolju dovolj zunanjih sovražnikov (veter, dež, sneg, led, nevihte, potresi, plazovi, podori, suše, poplave, …), dovolj konkurentov za življenjske prostore že znotraj svojega življenjskega okolja (plenilci, tujerodne vrste, …). Vsak dodatni človeški poseg ali samo dejavnost lahko torej močno poseže v krhko ravnovesje, zato je nujno potreben premislek o vsakem posegu in o vsaki dejavnosti, o smotrnosti, o nujnosti, o vplivih. A žal še vedno dojemamo naravo le kot objekt, kot poligon za sproščanje adrenalina in doživetja ter za izkoriščanje dobrin v prid lastnim materialnim potrebam.

 

Turna smuka – Križ

Ponedeljek, 26.03.2012.

Od zadnje skupne ture je Ediju pognalo nekaj sivih las (kar pa ne prizna), vsaj tri otroke več imamo skupaj, Blaž je bil vmes direktor in stečajni upravitelj, prevzel je škofjeloško državljanstvo, jaz sem menjal službe, zrasel mi je trebuh, zaradi narave svoje službe pa so Julijske Alpe tudi takrat, ko sem na dopustu, službeni teren. Čeprav je torej minilo nekaj let, so me takoj, ko je zjutraj Blaž pripeljal na avtobusno s Hyundai Lantro wagon (neznan letnik) in sem se komaj zbasal v povsem poln avto (rolke, sumljive ledraste torbe, stare cunje, …), v katerem so na kasetofonu prepevali Placebo, Chemical brothers in ostala druščina, prevzeli tisti stari občutki in vse je bilo tako kot pred mnogimi leti. Smeh od začetka do konca. Sam sem pozitivc, a šele v njuni družbi vidim, kaj pomeni  biti pozitiven. Nekako se ujamemo. Onadva bi celo pot delala pavze, jaz jih malo priganjam, čeprav zdaj samo z besedami, ker jih itak ne morem loviti. V zameno jima malo povem, kje sploh smo, kateri je oni in tisti vrh, zakaj hodita po afriških tleh, itd. Uravnotežena druščina.

Zagrizemo v breg, do snega imamo vsaj 5 pavz, dvakrat na veliko potrebo, dvakrat menjamo cunje, kakšen dim tud paše po jutranji kavi na bencinski. Za in pred nami pa se je naslikalo čudovito jutro.

Blaž

V Vratih je suho kot poper, ne duha ne sluha o kakšni snežni odeji, o zimi, tako da sploh ne morem verjeti, da bomo za ovinkom stopili na sneg.

Takole v hribih se namesto v gostilni fantom odvežejo jeziki in povemo si vse tisto, kar si v zadnjih letih ob bežnih srečanjih niti ne omenimo. Blebetamo huje kot vse ženske skupaj.

Edo, v ozadju dolina Vrata

Blaž

Nekaj časa še mučimo noge in ramena, potem pa spet počitek in končno smuči na noge.

 

V mislih celo pot premlevam, da je turna smuka sama po sebi sicer ena najlepših dejavnosti v naravi, a je predvsem lepa zaradi družbe v enkratnem ambientu. Vezi, ki se stkejo med prijatelji v gorah so nekaj edinstvenega, enostavno lepega.

Proti vrhu ju vse bolj in bolj gledam v hrbet, česar nisem bil navajen, a življenje se obrača in mi z njim. Enkrat si spredaj, drugič zadaj. Vrhunec že tako lepega vzpona je zadnji del, ko se vzpenjaš po širokem hrbtu, kjer se ti odprejo pogledi na

Razor

Pihavec in v ozadju Vršac, Kanjavec in Zelnarice

Kriške pode, Zadnjiški ozebnik in Lepo Špičje

in na lepotca

Potem pa smučamo, razmere kot smetana na torti, ko ne veš al bi se smejal al jokal. In ubereš nekaj vmes, spuščaš čudne glasove zadovoljstva, mrmraš pri sebi in si govoriš, da si največji idiot, ker bi lahko bil tukaj že v petek, pa soboto in nedeljo. In ker nočemo, da je vsega tako hitro konec, nazaj v klanec pa se nam ne ljubi, se zopet parkiramo in sončimo, klepetamo, meditiramo.

Blaž se izkaže še z retro stilom, nima le oldtimerja na štirih kolesih, temveč tudi telefon in fotoaparat, za katerega je izdelal lastni pokrovček. Ob tej priložnosti se zahvaljuje Radenski za izreden doprinos pri njegovem fotografskem razvoju, Alpini pa za 25 letno zaščito pred mrazom.

Da pa je res vse minilo v maniri starih cajtov, je Edo kot že ničkolikokrat do sedaj vsaj eno stvar na turi izgubil (tokrat rokavico), Blaž pa je znova pokazal, kako je imeti srečo v nesreči. Na enem od zadnjih smučljivih delov, na najbolj strmem odseku, se je malce pogovoril z rušjem in zdrsnil. Odpelo mu je smučo, ki je z nadzemeljsko hitrostjo letela proti nama z Edijem (Edo je mislil, da je plaz), a tik pred nama odskočila in se zapičila v sneg. Zjutraj sem oba sicer vprašal, kaj naredita, ko se jima odpne smučka, saj na smučah nimata niti trakov niti bremz, pa sta mi v smehu in s 100% prepričanjem odgovorila, da se to njima nikdar ne zgodi.

Verjetno bi še danes ležali na tisti mehki travi pod Dolkovo glavo, za katero bi rad Blaž vedel, kdo opravlja košnjo??, če ne bi Stenar pojedel sonca in nas pregnal v dolino.

Nekaj vtisov s ture pa na Edijevem blogu.

 

Bohinjska kulturna krajina

Ponekod na južnih obronkiih Pokljuke se še čuti in začuti prava Bohinjska kulturna krajina, soglasje med naravo in kulturo.

Podjelje

Gorjuše

Koprivnik