24
2021Razumevanje naravnih procesov (še posebej geoloških) je lahko preprosta psihološka vaja pri vrednotenju in soočanju s vsakodnevnimi stresnimi človekovimi situacijami. Kaj je torej pomembno, ali se res tako mudi, …
.
“Počasi se daleč pride” in “pomembna je vztrajnost” so ključne lastnosti geoloških procesov. Njihov čas je neomejen. Tudi človeški, če ga ne gledamo skozi lasten pogled.
.
Ampak čeprav počasi, a vztrajno napreduješ, te na koncu slej ko prej “uniči” drug naraven proces. Ki pa je le začetek spet novega procesa in nove zgodbe in poti.
.
Na fotografiji so različno usmerjeni prelomi v nagubanih plasteh na Mangrtskem sedlu. Te kamnine so prepotovale strašansko dolgo pot od mesta nastanka (več kot 1000km), da bi jih prav na Mangrtskem sedlu “odplaknila” voda. Prelome namreč rada uporabi voda, ker gre po njihovi trasi najlažja gravitacijska pot proti morju (kar kažeta zadnji dve fotografiji). Ampak voda se je ob tem napojila z minerali te kamnine, ki jih bo odložila v morje, tam pa bodo iz teh (in vseh ostalih na poti) nastale nove kamnine.
.
Circle of life.
08
2021Hvaležen sem možnosti, da lahko svet okoli sebe čutim na pristen, otroški način. Še vedno me vse zanima, preseneča, navdihuje. Še prav posebej pa gorski svet. Navdušen sem, na kakšen način in s kakšno hitrostjo se meglice preganjajo čez robove gora, občudujem mogočnost spreminjanja neživega sveta, divjino kamnitih grap, naostrenih in razdrapanih apnenčevih stebrov, ki se zrcalijo v razbitih kosih melišč, intenzivnost in živahnost barv gorskega cvetja, marsikje na nerazložljiv način poganjajočega iz žive skale, trpežnost in hkrati nežnost macesnovih iglic in njegovih pogosto ukrivljenih vej, dišečnost neskončnih preprog neuničljivega ruševja, ostrino vetra, svežino redkega zraka in neobremenjene razglede na dolinski svet, v tistem trenutku na tujino, nerazumljiv vsakdan.
V gore skušamo redno zahajati. Ker pa kot družina delujemo tako, da povsod hodimo vsi skupaj, redko zaidemo v visoke gore. Ker se pač prilagajmo najmlajšemu. A ta vikend se je po spletu okoliščin pokazala priložnost, da z Nejcem okusiva našo hišno goro, ki jo vsak dan gledamo iz kuhinje, kopalnice in spalnice.
Izbrala sva si pot skozi Žrelo, ki jo sam odlično poznam in sem tako lahko ocenil, da nama ne bo povzročala kakšnih težav. In res, uživala sva od prve do zadnje minute, pa čeprav nama vreme ni prizaneslo. Ampak, če si pripravljen tudi na to, potem je slabo vreme lahko tudi pozitivna izkušnja.
Že tako intenzivno doživetje gorske narave je bilo tokrat prežeto še z občutki, ki so bili tudi zame nekaj posebnega. Ponosno hvaležen in hkrati sproščeno pozoren sem ta dan dojemal kot delček in nadgradnja vsega, kar se je v mojem življenju že zgodilo.
Cel kup nepozabnih trenutkov je bilo, izstopa pa Nejčeva želja, da bi videl planiko. Želja je dozorela po tem, ko sva po poti občudovala celo vrsto zvončic, kamnokrečev, … Ali bova danes videla planiko? Če bodo višje gorski travniki, potem sigurno, sem mu dejal. In potem na ozkem robu, tam, kjer sva skoraj rezala meglo in kjer naju je veter utišal, sledi vprašanje: Ati, kaj je to, ali ni mogoče planika? Pogledam in res je bila. Neverjetno, kako iskreno vesel je bil. Planike sva nato občudovala vse do vrha.
Še nekaj utrinkov:
05
20215/04/2021
Mostnica je reka številnih kamnitih mostov (od tu izvira tudi njeno ime – Hudičev, Češenjski, Beraški most) in številnih ozkih korit z vmesnimi razširitvami, kjer se človek lahko povsem zbliža s to krasno alpsko lepotico. Je krotka in obenem srhljiva. Je tudi reka številnih pritokov (Suha, Kropa, Snedčica). Mostnica je bila skozi zgodovino gonilo razvoja fužinarstva, pa tudi gonina sila številnih žag v Stari Fužini. Predvsem pa je dom ter sopotnik številnih rastlinskih in živalskih vrst. Lepo jo je opazovati, v vseh letnih časih.






























