17
2009Človek si je izmislil lastnino. Zemljo je razdelil na parcele in jim dodelil lastnika. Lastnina je sveta, to vsi vemo. Prestopiš sosedovo mejo in končaš na sodišču.
Človek ni edina vrsta bitja na tem svetu. Sprašujem se, kje je torej lastnina slonov, kje lastnina kitov, kje lastnina sekvoj, kje lastnina mravelj. Imajo živali in rastline sploh pravico do lastnine? Jih kdo sploh vpraša, če lahko čez mravljišča, mokrišča, stepe, savane, gozdove, travišča zgradimo cesto, železnico, letališče, stadion, poslovno cono?
Človek uničenju dela habitata oz. življenjskega prostora skupaj z določeno količino tam živečih bitij pravi sprejemljiva škoda. Si predstavljate, da bi si trop volkov izbral neko slovensko vasico za svoje novo domovanje ali pa le za prostor, kjer bi vsako noč izvajali svoje tuljenje v luno, pri tem pa bi pobili tistih 20-30 v vasi še živečih ljudi. Za volkove bi bila to sprejemljiva škoda, morda celo koristna škoda, saj bi bila verjetnost, da je med pobitimi ljudmi vsaj kakšen lovec, precej velika.
Razmišljanje me spomni na dogodek iz daljnega 15. stoletja, ko so v Franciji neki hrošči napadli trto in začeli uničevati vinarski pridelek. Lastniki vinogradov so na sodišču tožili hrošče. Sodnik je na sojenju poklical hrošče, da naj se branijo v tej tožbi. Ker v dvorano ni prišel predstavnik hroščov, da bi zagovarjal svoje interese, je sodnik izrekel sodbo. Ta naj bi se glasila približno tako, da naj se hrošči v nekaj dneh umaknejo s trt drugam. Sodni sluga je potem vzel pot pod noge in se podal v vinograde, kjer je hroščem prebral obsodbo. Ker hrošči po nekaj dneh niso zapustili trt, so jih pobili.
Danes ima narava svoje zagovornike v obliki človeka. Seveda je človek sam izumil sistem varovanja narave in določil njene zagovornike. Določil je tudi območja, kjer imajo zagovorniki narave večjo moč, pri tem pa ni pozabil, da javni interes tudi to lahko preglasi. Zagovorniki narave so samo ljudje in kljub njihovemu vztrajnemu zagovarjanju narave, naravnih procesov, še vedno bolj razumejo ljudi, njihove potrebe, lastnosti in hibe. S tega stališča lahko rečem, da ima narava slabe zagovornike.
Včasih v družbi omenim neko tiho misel, da bi kdaj raje videl, da vsega tega silovitega razvoja človeštva ne bi bilo in bi živeli kot aboridžni ali kakšno drugo pleme, kjer vpliva na naravo praktično ni. Vedno izpadem kot kakšen bebec, ki bi ga takoj dali živet nazaj v kakšno jamo.
Naj takoj omenim, da si trenutno tega v resnici tudi sam ne želim, le včasih me odnesejo sanje. Pa vendar mislim, da je bilo dovolj uničenja narave na račun razvoja, napredka. Sploh tistega dela, ki ni povezan s preživetjem človeštva. Človek je izrabil moč kulture, moč uma, ki mu je omogočila uporabo stvari, s katerimi je močan. Drugače pa človek sam po sebi sploh ni močan, še kako ranljiv je. Ni ne hiter, ne skočen, ne sliši dobro, povprečno vidi, brez obleke bi takoj zmrznil, zavoha le kakšen močnejši parfum in podobno.
Si upate iz oči v oči povedati levu, da ravno leži na vaši parceli?
17
2009Na potovanjih so najlepša doživetja povezana s srečanji z domačini. Šele ob stiku z ljudmi lahko v popolnosti doživiš pokrajino, saj so ljudje vedno odsev dežele, v kateri živijo.
Ladakh je budistična dežela, kjer je vera način življenja. Povsod v Ladakhu se zato počutiš prijetno, ljudje te pozdravljajo s simpatičnim “Jule” (izgovor: džuleeee) in se smejijo, navkljub škrbastim zobem.
Seveda se tudi v Ladakhu ljudje ločije na menihe in tiste navadne ljudi. Vsaj eden od otrok v družini se pridruži samostanu in se pri osemnajstih letih nato odloči za življenje v samostanu ali izven njega. Do osemnajstega leta pa je samostan šola. Ostali otroci pomagajo pri delu na polju.
Delo na poljih je primitivno, s prastarimi orodji, a vedno s pesmijo v ustih in nasmehom na obrazu.
Še posebno glasno odmeva po vasi za časa mletja ječmena, ki je njihova glavna sestavina v prehrani. Iz ječmena namreč izdelujejo njihovo najbolj priljubljeno jed – tsampo.
Posebna zgodba potovanj so otroci. Z njimi imaš največ stika. Usmerijo te, ko se na poti izgubiš,
prosijo za kakšen svinčnik,
se zabavajo ob pogledih na tvoja oblačila in frizuro,
opazujejo te kot bitje z drugega planeta,
ali pa te pogledajo tako čutno, da se ti stopi srce.
Ladačanke imajo zelo rade nakit. In vam povem, nakita je na tone, pa tudi lep je, brez dvoma.
Največ se za nakit uporabljajo najrazličnejši turkizi v kombinaciji z rdečimi koralami.
Značilne so tudi volnene kape v rjavi barvi.
Zahodni del Ladakha je muslimanski. Tudi v tem delu so ljudje že skoraj nadležno prijazni. Spremenijo pa se obrazne poteze in človek takoj ve, da je v drugem svetu.
Za konec pa še fotografija, katere ponosna lastnica je Bojana in je verjetno najboljša fotka iz celotne najine zbirke posnetkov, narejenih v Ladakhu. Predvsem je fotografija močna zaradi izrazov na obrazih otrok. Pri tem naj še dodam, da so bile fotografije, ki jih zadnje dni objavljam v sklopu potovanja v Ladakhu, posnete s kompaktnim digitalcem in na dia filme s Canonom EOS 300 ter potem nekatere boljše, večina pa slabše skenirane v digitalno obliko.
16
2009Ladakh je dežela prelazov in gomp. Gompe so drugo ime za budistične samostane. Zaradi svojstvene lege Ladakha na severu Indije, ta majhna budistična dežela ni bila deležna kitajskega genocida in uničevanja kulture, kot ga je doživel Tibet. Gompe so zato povečini odlično ohranjene, njihove lokacije pa so včasih osupljive.
Samostan Lamayuru je eden najbolj fotogeničnih budističnih samostanov na sploh. Leži na obrobju nekoč velikanskega jezera, katerega ostanki so izoblikovali današnjo čudovito okolico.
Prvotno je bil samostan zgrajen iz petih stavb, od katerih je danes ohranjena le osrednja. Še vedno je v samostanu kakšnih 150 menihov.
Lamayuru leži že precej na zahodu Ladakha, v bližini pakistanske meje. Bolj se bližamo Pakistanu, večji je vpliv muslimanske vere. Del budističnega prebivalstva Ladakha je v preteklosti sprejelo muslimansko vero in nastala je zanimiva kombinacija. V dolini Zanskar tako naletimo na kraje, kjer si budistični samostani in mošeje podajajo roke. Pri tem pa v oči bode gromozanska razlika v oblikovanju gomp in mošej. Gompe se namreč tesno prilagajajo naravnemu okolju, medtem ko mošeje nekako “sekajo ven”.
Mošeja v Padumu se ne more primerjati z gompo v Phuktalu.
V nadaljevanju podajam še nekaj primerov slikovitosti gomp v Ladakhu. Na naslednji fotografiji je Tikse gompa v bližini Leh-a, glavnega mesta Ladakha.
Pa samostan v Zanskarju, nad reko Zanskar.
Gompa v Rangdumu, prav tako v dolini Zanskar, pod mogočnima sedemtisočakoma Nun in Kun.
Na koncu pa še nekaj utrinkov budističnih templjev v Leh-u.








































