15
2009Letos je zima kar pohitela in že pobelila višje ležeče kraje. Celo prvi turni smuk je že za mano, čeprav spust po smučišču Krvavec ne sodi ravno med omenjeno kategorijo smuke.
Te dni se me je najbolj dotaknila novica o smrti Tomaža Humarja. Človeka z neizmerno energijo in nalezljivim nasmehom je ubila njegova sla po skrajno nevarnih smereh v Himalaji. Tomaž je bil eden od tistih alpinistov, ki je znal dobro izkoristiti medije za svojo popularnost, hkrati pa ga je to stalo tudi kredibilnosti. Veliko ljudi, tudi stanovskih kolegov, mu enostavno ni več verjelo. Večina alpinistov se namreč izogiba medijski pozornosti. Kakorkoli, Tomaž je bil vrhunski alpinist z neverjetno voljo do življenja, kar je v bistvu paradoks, če pomisliš na to, kam se je podajal.
Medijska pozornost je bila tudi tista, ki je ob zadnjih obveščanjih nekako dala slutiti, da bo Tomaž ponovno rešen. Vendar je bilo ob pozornem poslušanju edinega Tomaževega javljanja zelo jasno, da je tokratna situacija bistveno težja od tiste v Rupalski steni.
Pri Tomaževi zgodbi me je najbolj presenetilo mnenje ljudi, ki je bilo zelo deljeno, v veliki meri negativno. Ne malo je bilo takšnih, ki so mu želeli kar smrt. Že komentarji dogodka v Rupalski steni so bili na meji okusa. Za dogajanje prejšnjega tedna pa glede komentarjev ni vredno izgubljati besed. Tudi sam imam svoje mnenje o Tomažu. Cenil sem njegovo predanost, njegove sposobnosti in njegovo voljo ter pozitivizem. Moram pa priznati, da ga nisem razumel, enostavno nisem razumel stopnje njegovega tveganja.
Pri vseh alpinističnih zgodbah me najbolj čudi njihov pogum. Koliko poguma potrebuješ, da stopiš popolnoma sam v steno, ki ji ni videti konca in veš, da se tvoje življenje lahko konča s kar precejšnjo verjetnostjo? Ne vem, jaz se včasih tresem v smeri, ki je popolnoma opremljena in v kateri se mi ne more nič zgoditi. Res, to so pogumni ljudje. Verjamem pa, da so občutki pri osvojitvi visokih gora tako prvinski, da jih hočeš vedno znova podoživljati. Tomaž je nosil prvinskost v sebi, to je bilo videti na vsakem njegovem koraku.
12
2009Rothang La (3978m)
Baralacha La (4883m)
Lachlung La (5060m)
Taglang La (5328m)
Fotu La (4147m)
Namika La (3760m)
Pensi La (4450m)
V tem vrstnem redu so si sledili prelazi, ki so nama bili bolj kot nek dosežek, začetek spusta. Na prelazu se je vedno odprl nek nov pogled v novo dolino, na nove vrhove.
Včasih je šlo bolje v klanec enemu, drugič drugemu. Spet sva nato en dan kar poletela do vrha, naslednji dan pa sva se komaj privlekla na vrh.
Včasih se nama je zdel vrh blizu, pa se je izkazalo, da je prekleto daleč, spet drugič se na vrhu skorajda nisva ustavila.
Vedno pa so naju pričakali razni vzpodbudni napisi in obvezne molilne zastavice.
Ponovno ne morem mimo dejstva, da je potovanje s kolesom tudi na višinah precej prijetnejše kot v avtobusu ali jeep-u. Prvi del najine kolesarske poti, ki jo je terenski avto opravil v 2 dneh (cca 500km), sva midva prekolesarila v 9 dneh. Najini obrazi na vrhu prelazov so izžarevali srečo, zadovoljstvo in rahlo utrujenost, pogled na izmujčene obraze na meji bruhanja v terenskih avtomobilih pa so dokaz o vplivanju višine na človeka. Prehitro dvigovanje na precejšnjo višino je lahko resnično zelo neprijetna izkušnja.
11
2009Nadaljujem zgodbo o kolesarjenju po Indijski Himalaji. Spanje je privilegij. Če na potovanjih dobro spiš, potem imaš veliko od dneva. Spominjam se, da sva zaradi utrujenosti od kolesarjenja včasih zaspala že ob sedmih zvečer. Jaz osebno potrebujem veliko spanja, da dobro delujem. V Indiji sva spala večinoma v dobrih sobah, sicer skromnih, a vendarle. Doživela sva tudi “naj” luknjo, kjer je bilo resnično grozno. Najlepši pa so seveda večeri in jutra v šotoru, nekje v naravi.
In čeprav na poti nisva preštela kolesarjev na prste ene roke, sva že prvi camp delila s “sobrcači”.
Ponekod so bili ob poti posejani že postavljeni šotori, ki so čakali na popotnike v jeep-ih, kar sva tudi midva s pridom izkoristila.
Na prostrani planoti pred najdaljšim vzponom čez najvišji prelaz na poti (5400m), sva si zavetje poiskala med porušeno, najverjetneje vojaško naselbino.
S kolesom se vzpenjaš razmeroma počasi, zato nama višinska bolezen ni delala nikakršnih težav.
Verjetno najlepši kotiček za spanje pa sva imela že globoko v dolini Zanskar, na prelepem travniku, na stiku večih ledeniških dolin. Na granitni skalni blok sva odložila robo in uživala svobodo. Mmmmmm, kako lepi spomini so to!
Ne morem pa mimo prijaznih domačinov v Rangdumu (Zanskar), ki so naju prijazno vzeli v njihov topel domek. Kakšno gostoljubje, prijaznost, dobrota in toplina. Tega ne moreš opisati, to moraš doživeti.



















