09
2016Turistična kmetija Jelinčič leži v vasi Soča v dolini Soče in Trente. Poleg sob, apartmajev, odlične hrane in kampa je osnovna dejavnost ovčereja in izdelki iz ovčjega mleka. Pred leti sem si v zimskih mesecih ogledal jutranje delo na kmetiji. Najbolj zanimivo mi je bilo spremljati resnično spoštljiv odnos lastnikov do ovc. Takrat je nastala tale fotografska zgodba, ki ne potrebuje veliko besed.
07
2016En prav posebno lep občutek je takrat, ko si zadovoljen sam s sabo, s tem kar imaš, s tistimi, ki te obkrožajo. Seveda so ti občutki možni le, če imaš v življenju srečo. Da si zdrav, da imaš dovolj za živeti, da imaš kje živeti, da imaš službo, delo, da imaš družino, prijatelje, da imaš srečo pri izbiri partnerja, … Seveda ni vse našteto pogoj in seveda ni vse odvisno od sreče. Marsikaj lahko postoriš tudi sam.
Sam sem bolj vizualne sorte in to je tudi eden od razlogov, da uživam v fotografiji. Fotografije pa ne dojemam kot lov za najboljšimi fotografijami, ampak predvsem kot vizualizacijo svojega življenja. V bistvu mi fotografija omogoča, da vidim, kako živim, kakšen svet je okoli mene, kakšni ljudje me obkrožajo in kaj vse počnem. To mi pomeni veliko, saj skozi fotografije še bolj spoštujem vse, kar mi je dano, še bolj intenzivno doživljam življenje prek spominov, še bolj sem hvaležen za preproste trenutke. V bistvu čutim, da je življenje bolj intenzivno, bolj polno.
Kolikokrat grem skozi starejše fotografije in uživam v obujanju spominov, čustev, doživetij. To so trenutki, ko neizmerno uživam, pa čeprav kdaj tudi pozno v večer.
Pogosto gredo trenutki življenja kar tako mimo, prehitro in brez možnosti, da bi to trajno vtisnil v spomin. Fotografija mi omogoča, da vsaj del tistega, kar sem doživel, lahko shranim za približno večno. Fotografija ni samo tisti končni izdelek, za fotografijo je potrebno pogosto kam oditi, kaj doživeti. Fotograf pri svojih fotografijah ne vidi le lepe fotografije, ampak ob gledanju podoživlja vse lepe in manj lepe trenutke ob nastanku fotografije, na poteh, ob druženju, … To je zame osebno najlepši del fotografije.
Zato je pomembno, da ne pozabimo fotografirati tudi preproste, vsakdanje trenutke, ki niso povezani le z izbranim motivom, čudovito svetlobo, plačljivim delom, … Naj to ne bo pretežko ali pa odveč.
07
2016Danes si moramo ljudje izmišljati in pogosto ter povsod poudarjati raznorazne pridevnike, da poudarimo naš odnos do narave. S tem se skušamo ločiti od tistih, ki jim narava nič ne pomeni. Pred desetletji smo začeli neverjetno lahkotno lepiti oznako ekološko na vse, kar vsaj malo zadiši po naravnem. Danes je ekološki celo avto, pralni stroj in celo WC papir. Kot ekološke akcije označujemo vsakoletno pobiranje smeti, gradimo ekološke hiše, kupujemo na ekoloških tržnicah, na banki nam nudijo ekološki kredit!?. Ekologija je modna muha, tudi gospodarska priložnost, pravzaprav je vsepovsod. Pa vam je sploh kdo kdaj zaupal, kaj v resnici je ekologija. To je znanstvena veda o odnosih med živimi bitji ter živim in neživim okoljem. Še vedno menite, da so smetarji lokalne komunale ekologi?
In kdo so potemtakem ljubitelji narave? Ta izraz si pripne mestna gospa, ki s svojim oblečenim psom rada zaide v Tivoli, borzni posrednik, ki za vikend »karva« na Krvavcu, član uprave cementarne, ki z vetrom v laseh jadra s prijatelji po Sredozemlju, navdušen turni smučar, ki uživa v »heli ski-ju«, stari rocker, ki s svojim Harleyem neizmerno uživa v gorskih razgledih ovinkastega Vršiča, … Če so ljubitelji narave, potem gre verjetno za ljudi, ki imajo radi naravo. Pa imajo radi naravo na način, da ima tudi ona kaj od tega ali le za to, da imajo sami nekaj od tega odnosa ter da se pohvalijo, kakšni ljubitelji narave so?
Ste kdaj slišali ali prebrali, da bi bili kakšni staroselci ljubitelji narave? Mogoče Indijanci, Aboridžini, Eskimi? Ste kdaj slišali kakšnega malega kmeta na podeželju, v gorah, da bi dejal, da je ljubitelj narave? So mogoče kdaj izjavili, da so ekologi? Tisti, ki z naravo resnično živijo, so njen del in gojijo povsem drug odnos do nje. Velikokrat je za te ljudi narava kruta, taka, kot v resnici je, z vsemi lepimi in manj lepimi obrazi.
Mi, ljubitelji narave pa iz toplega, z vsemi priteklinami sodobnega ugodja grizemo nohte ob vremenski napovedi, ki bo ta vikend obupno slaba in je pod vprašajem naše tako pričakovano smučanje ali pa plezalni vikend v Istri. Zakaj ravno za vikend in ne med tednom? No, mi bomo kakšen slab vikend preživeli, tudi kakšno sušo ter poplavo. Ljudje, ki živijo z naravo pa bodo molili k preživetju.
Ne glede na vse, ljudje civilizaciji ne bomo ušli. Tudi ljudje na skrajnem severu Sibirije bi verjetno njihovo mrzlo jurto zamenjali za našo toplo alpsko hiško. Njihovo zdravstvo bi zlahka zamenjali za našega, sicer vsak dan medijsko popljuvanega, zamenjali bi tudi šolstvo ter še kaj. Zato z ljubitelji narave ni nič narobe, vsi postajamo prav to. Vsi težimo k udobju, pa tudi varnosti. Le ne pozabimo, da smo del narave. Da nam le njeno poznavanje, prilagajanje, spoštovanje in odnos omogoča dolgoročno preživetje na tem planetu. In če imamo kdaj možnost izbire, izberimo tisto obliko preživljanje prostega časa v naravi, ki ji najmanj škoduje. Naj ne bo ljubitelj narave le fraza, ampak naj odraža naša dejanja.



















