20
2012Zdaj, ko je vroče in ko iščemo ohladitev, bi si človek želel najti kakšen kotiček ob vodi, kjer ti ne bi bilo potrebno stopati čez brisačo drugega, ne bi rad vohal dim West light ali pa kreme s faktorjem 30 in čez, skratka, da bi užival nekako tako kot aprila in oktobra. Turizem je prinesel poleg zaslužka tudi par slabih stvari. Vsi kotički naše prelepe narave so te dni kot mravljišča ob najbolj delavni uri dneva. Vsak bi se svojim konjičkom pripeljal naravnost do plaže ali pa do vznožja še neosvejenega alpskega vrha. Konec dneva, ko se fronta izprazni, ostanejo v večnem prerekanju, katera je boljša, zelene in rdeče pločevinke, vložki, ogorki in z urinom in blatom obdelani obvodni pas.
Novi fotografski motivi na obali Bohinjskega jezera
Nekoč rajske plaže Jadrana (Zrče, Lopar, …) smo spremenili v neprepoznavna, nič kaj estetska, plastično – betonska skropucala, komaj vredne obiska. Pa še glasna so. Na mesto pogleda na morje, si lahko privoščimo razgled na paleto gumenjakov, gliserjev in jadrnic. Če ne bi imel otrok, si seveda takega razgleda ne bi privoščil, tudi zastonj ne, kaj šele, da bi to plačal.
Če ti število turistov uide iz rok … ali stranišče je tudi smetišče
Vrhunec turizma je doletel tudi nas, ljudi, ki radi kampiramo. Z redkimi izjemami namreč, si je potrebno “parcelo” v kampu rezervirati. Razumem rezervacijo v hotelu, ampak v kampu, tega pa nisem pričakoval. Še dolgo ne. Pa sem se motil.
Raj pod Pršivcem
In raj nad Pršivcem (tu je jadralno padalstvo prepovedano)
Nekateri majo radi polne turistične kraje, drugi bi radi imeli te kraje zase, imeli bi mir in vrhunsko ponudbo, zastonj. Turizem je hecna stvar. Na koncu pa se še vprašam, kdo je kdaj kakšen evro iz turističnega prihodka namenil za naravo, ki je bistvo, zaradi katerega je turizem? Za razmislit.
20
201217
2012Bratranec Jure je imel prejšnji dan fantovščino. Ne običajno, posebno. Povabil nas je namreč v Robanov kot, na raziskovanje fosilov. In smo šli. Šest moških, vsi bolj ali manj povezani z geologijo, predvsem pa s strastjo do nežive narave.
Jure je sicer mislil, da bo šlo vse gladko, a zataknilo se je že na poti čez Kranjski Rak. Pred bogom je moral narisati svojo bodočo ženo, ji nekaj lepega napisati in umetnino ves dan nositi okrog vratu.
Sledila je bistveno težja preizkušnja, in sicer prodaja kamenja in fosilov mimoidočim. Zaslužiti je namreč moral, da smo si mi lahko odžejali. Po sprva nerodnih korakih, mu je začuda na koncu šlo kot arabcu. Še več, gostilničar mu je potem, ko ni imel več kaj prodati, kar tako stisnil 5EUR v denarnico. Jure zna prodajati tudi meglo.
V Robanov kot je moral nositi kar konkretno težak križ, med potjo pa je moral zbirati cvetje za herbarij. Izkazalo se je, da je ta sicer velik strokovnjak za fosili, popolnoma neuk glede žive narave. Kot furmanski konj, vidi samo kamne, nič drugega. Ne pozna nobenega planinskega cvetja, zato je naloga prišla kot naročena.
Sledilo je še nekaj zanimivih nalog, ob katerih so se mimoidoči z veseljem nasmejali, potem pa smo malce zagrizli v breg. Neverjetno, v kako čudovitih ambientih so nahajališča, kjer raziskujeta Jure in Tomaž.
V krušljivem svetu, kjer so ploščasti apnenci ravno prav nagnjeni po pobočju za zdrs, se je treba naučiti varno hoditi.
Po ureditvi baznega tabora, se delo prične. Mi veselo iščemo fosilne ribe, Jure pa določa cvetje, ki ga je spotoma nabral.
Končno dobi tudi Jure malo popusta in takoj se zažene v skale.
Parkrat udari s kladivom in že je tu prvovrstna najdba. Triasna riba, stara več kot 240 milijonov let.
Raziskovanje traja celo popoldne, preiščemo širšo okolico nahajališča.
Privoščimo si še pravi pravcati piknik in zvečer, že v mraku odhlačamo polni lepih vtisov domov.


































