09
2012Rad vidim, kako jeseni gozd, njive in sadovnjaki podarijo celo vrsto dobrot. Zanimivo, kako v različnih obdobjih življenja različno gledamo in čutimo svet, prostor okrog sebe. V mladosti sem s svojimi starši veliko hodil po gozdovih, travnikih, manjših hribčkih. Potem je prišlo obdobje, ko me to tudi slučajno ni zanimalo, videl sem le žogo, zabavo, učenje, mogoče še kakšno punco. Nekajkrat na leto sem sicer še hotel ohraniti stik s tem prostorom (taborniki, hribi, plezanje). Sledilo je obdobje, ko sem spoznaval različne športe v naravi in zaradi strmenja k ciljem naravi okrog sebe nisem posvečal prav veliko pozornosti. Važna mi je bila le rekreacija v naravi, ambient mi je bil samoumeven. Sicer je bilo važno, da je bilo lepo, vendar vedno je bilo veliko hitenja do cilja, gozdovi so bili le vmesna faza do skale. Danes se spet vračam nazaj, “back to the roots”. Otroci si znajo vzeti čas, zato je na izletih z njimi tako zelo lepo. Spet občuduješ malenkosti v naravi, ki tvorijo in gradijo njeno celoto. Spet gledaš s tistimi naivnimi očmi in se čudiš sistemu, ki je tako brezhiben. Spet uživaš v preprostih stvareh.
08
2012Tako težko se odpravimo kam bolj vzhodno od Kranja, zmeraj nas nosi na zahod. Menino planino smo imeli že dalj časa “na spisku” in v soboto je prišla na vrsto. In še enkrat več se je pokazalo, da ti kraji niso tako prekleto daleč, da to le niso “tuja” gorstva.
Štartali smo na Bibi in jo mahnili prek pašnikov proti Domu na Menini. V vodnikih piše sicer, da boste hodili 1 uro, a nikar ne hitite, z majhnimi otroci je na poti toliko za doživet, da je realna časovnica 2 uri.
Joj, prejoj, kakšna prostranstva pašnikov so tu gori, neverjetno.
Pot je vseskozi zanimiva, speljana mimo številnih kalov,
čez številne ograje,
skozi gozd,
mimo vrtač.
Med potjo otroci spoznavajo vse živo,
in neživo.
Predvsem pa veliko letajo.
Naš cilj, Dom na Menini. Hrana odlična.
Ko se obrnemo nazaj, se obrne tudi vreme, zapiha,
a dobre volje ne odpiha.
Pozvonimo še za srečo in Menino planino zapustimo z mislijo, da ni dovolj le živeti, ampak doživeti.
19
2012Prejšnji dan smo ušpičili en lep zgodnje jesenski izlet na planino Zajamniki in planino Javornico.
Na Zajamnikih je zanimivo videti, kako so sistematično ločeni hlevi od pastirskih stanov. Vsi hlevi so namreč na spodnji strani nekdanje poti in vsi imajo svojo lastniško parcelo. Pastirski stanovi so na zgodnji strani poti in stojijo na skupni parceli agrarne skupnosti. To je dokaz, koliko je nekdanjemu kmetu pomenil hlev in predvsem živali. Danes je seveda celotna planina spremenjena v počitniško naselje. Če dejavnosti pač ni več, tudi planina ne more biti več živa.
No, nekaj krav se na okoliških pašnikih še pase in spominja na nekdanje čase.
Pot do planine Javornica je lepa, zanimiva, sploh sedaj, ko rastejo marele. Nabrali smo jih le toliko, kolikor smo potrebovali za en okusen obrok. Slišim in berem pa, da znajo biti ljudje, gobarji, nenasitni. Nekje sem prebral, da je nekdo naenkrat nabral 110 gob, drugi 200, da nekje nosijo zaboje iz gozdov. Ne vem zakaj je v ljudeh ta butasta želja po dokazovanju, po izkoriščanju. Vzameš toliko gob, kolikor jih rabiš za nekaj obrokov in ozimnico, ostalo pa pustiš v gozdu. Ker ne boste verjeli, gobe so hrana za številne živali v gozdu, mi ljudje od prehrane z gobami nismo življenjsko odvisni, za nas je to le priboljšek, za nekatere živali pa so gobe del nujne prehrane. Ni spoštovanja, je samo pohlep. Jaz imam drugačen recept. Slikam gobo in jo imam za vedno shranjeno, če jo odtrgaš, je v trenutku ni več.
Planina Javornica je neznana planina, a vredna obiska, saj ima neverjeten travnat pomol. Neomejen prostor za letanje otrok.
Razgledi proti Bohinju pa so nenavadni, drugačni.
Vse lepo hitro mine in odhlačali smo domov polni lepih vtisov.






























