Turna smuka

Rodica je kraljica!

Ko me je Luka ob 4-ih zjutraj poklical in mi dejal, da se mi ne bo pridružil na smuki, nisem bil prav nič razočaran. Po psihično napornem tednu, mi je tudi družba s samim sabo v hribih kar dobro dela. Smer Rodica.

Sonce me je ujelo tik pod planino Suha. Joj, kako pogrešam jutra v hribih. Ptiči so žvrgoleli, da le malokdaj tako. Na Rodico me zadnje čase kar pogosto zanese. Enostavno mi je tukaj lepo za znoret.

Sneg je sicer umazan in ga hitro pobira, toda je dobro predelan in že na planini sem vedel, da bo smuka odlična.

Takoj nad kratkim skokom nad planino že ugledam Malo Rodico. Na nebu pa ovčke. Izredni pogledi.

Nikjer naokoli žive duše, začuda, Rodica je namreč eden bolj obleganih turnosmučarskih ciljev.

Za vogalom že ugledam vrh. Za 9. maj je še vedno precej zalito. In za zgodnjo uro niti najmanj trdo, temveč ravno prav odjenjano.

Tik pod vrhom sem ugledal še dva souživača, ki pa sta se že začela spuščati. Pogled na njune zavoje mi privabi nasmešek na usta. Razmere izgledajo odlične.

Tik pod vrhom me zajame močan jugozahodnik, vendar mraza od nikoder. Zjutraj pri avtu je bilo 10 stopinj.

Na vrhu naredim par fotk, pojem jabolko …

… in tik preden se sonce skrije za oblake, odsmučam v dolino. Zavoji lepi, škoda ker nisem mogel te fantazije deliti še z nekom na licu mesta. Pa drugič.

Zgornja slika pove vse o pomladanski turni smuki, spodnja pa, da hitrost ni vse, tud počasi se daleč pride.

Mesnova glava

mesnova_glava-4-large

Rudno polje – Uskovnica – Konjščica – Mesnova glava – Konjščica – Rudno polje. Danes sem imel družbo, ki je že težko boljša. Eden najboljših poznavalcev Julijskih Alp, Jože Mihelič se mi je tokrat pridružil na terenskem ogledu. To je tako, kot bi imel s seboj enciklopedijo, toliko podatkov, zgodb in izkušenj nosi Jože s seboj. In vedno je to pripravljen deliti z drugimi.

mesnova_glava-3-large

Jože je tudi odličen fotograf. V bistvu sem se marsikaj od njega naučil. Vedno pa pravi, da je za dobro fotografijo narave treba hodit v naravo in opazovat okolico. Tako enostavno, pa vendar kar naporno. Kolikokrat je potrebno sneti težak nahrbtnik, menjati objektive, zgodaj vstati, prehoditi n kilometrov, zagristi v hribe, gore, itd.

Jože s pogledom prek Uskovnice na greben Peči.

mesnova_glava-8-large

Ko sem prvič poslušal Jožetovo predavanje ob njegovih diapozitivih, sem doživel enega najbolj ganljivih trenutkov nasploh. O hribih, ljudeh, živalih, vodi, gozdu in rožicah je govoril s tako ljubeznijo, kot bi bili vsi njegovi najbližji sorodniki.

mesnova_glava-15-large

Če žlite tudi sami doživeti podobno izkušnjo, lahko pridete poslušat Jožeta v ponedeljek, 16.3.2009 ob 18.00 v Kinoteko, kjer bo predaval v okviru Gorniškega festivala. Več tukaj, intervju z Jožetom pa tukaj.

mesnova_glava-21-large

Mesnova glava je vrh v grebenu Ablance nad planino Konjščica in je alternativa vrhovom, ki so v trenutnih razmerah bolj nevarni. Na Mesnovo glavo sicer sploh nisva imela namena pristopiti, Jože mi je namreč hotel pokazati Močile, jaso na sedlu, kjer so poleti majhni bajerji. Ker sva malce zgrešila sva se do sedla povzpela prek Mesnove glave.

mesnova_glava-26-large

Razgledi kot pravi Jože “famozni”, čeprav naju je vmes za nekaj minut dosegla tudi snežna ploha. Joj, kako je še vse zalito, kamorkoli pogledaš, res neverjetne količine snega.

mesnova_glava-30-large

Smuka? Po pršiču seveda. Kdor išče ta najde.

mesnova_glava-32-large

Hajnževo sedlo in Košutica

Spet je ves prejšnji petek minil v izbiranju prave ture za soboto. Klici sem in tja, sms-i na vsakih nekaj minut, dogovori z Edijem, Klemnom, Luksijem, Tanjo, pregledovanje razmer na spletu, zmeraj koristni nasveti od Bojane, itd. Šele zjutraj ob šestih točno vem, kdo bo zraven, kdo ne in kam gremo. Helfer (Luksi) predlaga Košutico in že grizemo v breg, za nami (Helfer, Partizan in Aleš) pa se blešči vedno lepa Zelenica z Begunjščico in Vrtačo.

hanjzevo_sedlo-4-large

Tako kot se izmenjujejo snežne razmere, tako mi izmenično hodimo peš ali na smučeh. Ob pavzi smo vsi pametni, da letos je pa res ogromno snega.

hanjzevo_sedlo-3-large

In resnično je vse zalito. Ob naglem povišanju temperatur se zato zdi senčna stran Velikega vrha kar primerna izbira. Pred nami je cela kolonija plezalcev, ki se zaganjajo v grape.

hanjzevo_sedlo-7-large

Helfer je čist navdušen, a ne nad gužvo v grapi, ampak nad samimi grapami, ki so super narejene. Skupaj s Partizanom modrujeta in kujeta načrte. V načrtih Helfer vidi izkušenega Edija, da bi skupaj premagala kakšno od grap. Ustrašim se, da ne bodo načrti prehmalu dozoreli in bomo spet brali o kakšni nesrečni prigodi, zato ju brž poženem spet v breg.

hanjzevo_sedlo-13-large

Na Hajnževem sedlu kot vedno nesramno zapiha in pogled nam uide na sončna pobočja Košutice.

hanjzevo_sedlo-15-large

Naš cilj je privlačen in upiranje ne uspe niti Partizanu, ki je že skoraj obupal. Pred leti se mu je namreč smuk s sedla kar nekako zameril. Tokrat je vse drugače, razmere, izkušnje, volja in priganjanje Helferja so naredile svoje.

hanjzevo_sedlo-18-large

Ko smo stopili na sonce se je naše razpoloženje še okrepilo. Povsod naokoli sami vabljivi cilji. S svojo podobo in bližino pa izstopa greben Košute z Velikim vrhom.

hanjzevo_sedlo-25-large

hanjzevo_sedlo-31-large

Proti zahodu pa spet Begunjščica in Vrtača, med njima pa Triglav.

hanjzevo_sedlo-34-large

Naš cilj je bil vzhodni vrh Košutice, ki je dostopen direktno s Hajnževega sedla in ponuja izredno smuko v nekakšnem koluarju povsem v levem delu gore. Pred smuko še obvezna analiza vzpona in predlogi spusta.

hanjzevo_sedlo-36-large

Helfer tik pred spustom Partizanu prizna, da je kljub sivim lasem štiri leta mlajši od njega, ampak nisem prepričan, da mu Partizan verjame. Pri malici pa se potrdi pravilo, da kdor s seboj ne prinese nič, ta na koncu največ poje. Helfer se namreč baše s klobaso še potem, ko sva midva s Partizanom že v smukaški preži.

hanjzevo_sedlo-46-large

Smuka je bila v celoti gledano odlična. Zgoraj že močno odjenjan sneg na trdi podlagi, spodaj pa smo ves čas vijugali po odlično utrjenem snegu. Helfer nama je pokazal, kaj pomeni turnosmučarski slog. Se vidi, kdo ima kilometrino in od koga se je treba še učit.

hanjzevo_sedlo-58-large

Če potegnem črto je bila to ena od lepših “krajših” tur, ki jo bom z veseljem še kdaj ponovil. Je pa dejstvo, da je letos ogromno snega, ki ob otoplitvi čaka, da se odpelje v dolino. Treba bo previdno izbirati ture in se umikati nevarnim pobočjem.

hanjzevo_sedlo-61-large

Javornik

Danes je bil prelep turnosmučarski dan. V dolini je zadišalo po pomladi, gori v hribih pa je še vedno prava zima. Povabil sem Klemna, ki se je z veseljem odzval in Edija, ki pa je raje doma pospravljal, kot da bi se nama pridružil. Pravi, da je zaključil s smučanjem na Javorniku, da se ga je naveličal. Tudi sam sem bil že tolikokrat, da danes raje nisem ničesar pričakoval.

javornik-1-large

Za kondicijo je turni smuk na Javornik kar prava izbira, seveda če za izhodišče izbereš čim nižjo točko. Skoraj 40 minut sva namreč nosila smuči na ramenih, kar že kaže na spomladanske razmere.

javornik-4-large

Višina snega se z višino drastično debeli, proti vrhu pa je vse tako zalito, da se ti kar smeji, ker veš, da bo smuka odlična.

javornik-5-large

Veter in mraz sta bila danes edini minus točki, ampak ni bilo za umret. Tik pod vrhom so se odprli pogledi na okoliške hribe, največkrat pa pogled uide k severni podobi Storžiča.

javornik-9-large

Ne pomnim, da bi bilo kdaj na vrhu toliko snega. Ko pogledam proti južnim pobočjem Košute, sem prepričan, da je bila najina odločitev za obisk Javornika pravilna, ker je Košuta polna velikih plazov, kopica pa jih še čaka na sprožitev.

javornik-10-large

Na vrhu sva se zavila v tople cote in se hitro pripravila na spust. Še zadnji pogled proti Storžiču, vzdih in želja, da bi kmalu spet stal na njegovem vrhu in se ob ugodnih razmerah spustil skozi Peto žrelo.

javornik-14-large

Smučanje pa … noroooo. Enkratne razmere, spodaj trdo, zgoraj do 10 cm napihanega snega, ki je omogočal lahkotno vijuganje. Na koncu vršnje flanke sva zavila levo skozi gozd do senožeti, kjer je bila smuka še boljša. Na kratko potem po cesti in nato še čez nekaj senožeti s posameznimi vmesnimi kopnimi deli in že sva pri avtu.

Ediju sporočam samo to, da bom na Javornik še hodil, če mu je pa pospravljanje poezija, kot sam pravi, potem mu nudim delo še pri meni, medtem ko bom sam vijugal po Tržiških hribih.

javornik-7-large

Bela Pokljuka

S Tomažem sva danes na smučeh obiskala dele Pokljuke, ki so še razmeroma malo obiskani. Z Mrzlega studenca sva se proti vzhodu začela spuščati proti Stari Pokljuki.

pokljuka-2-large

Že kmalu sva iz gozda zapeljala na prvega od številnih rovtov (rovt pomeni krčevina gozda). Rovti so kot oaze v zavetju nepreglednega smrekovega gozda. Čeprav se prenekateri rovti že zaraščajo, pa jih je nekaj še vedno prav lepo urejenih.

pokljuka-1-large

Lastniki rovtov so si na prisojnih legah postavili stanove, ne manjkajo pa tudi svisli in kakšen hlev. Vse skupaj je lepo umeščeno v naravni prostor in na neprisiljen način poudarja človekovo prisotnost.

pokljuka-4-large

Zaradi krčenja gozdov za potrebe pridelave sena in zaradi nagnjenosti terena proti vzhodu in severovzhodu se odpirajo čudoviti pogledi na Karavanke in Kamniško Savinjske Alpe.

pokljuka-5-large

Sprehodila sva se čez številne rovte, ki si sledijo po tekočem traku, eden lepši od drugega. Preko Stare Pokljuke sva se spustila do vstopa v Pokljuško sotesko, kjer sva zaključila najin današnji sprehod.

pokljuka-6-large

Čeprav velja povabilo vsem, da si privoščite to zimsko avanturo po neobljudeni Pokljuki, pa vas opozarjam, da tukaj ni prostora za množičen turizem. Čez leto je na rovtih še vedno čutiti pridno roko domačinov, pozimi pa so to kraji, kjer se rada zadržuje divjad, ki ima rada mir in tišino.

pokljuka-6-large

Nekoč in danes

Včeraj sem se spet dokopal do posnetkov s turne smučarije mojega starega očeta. Fotografije so iz 30-ih let prejšnjega stoletja in imajo kaj povedati.

stare_fotografije-4-large

Oprema? Smuči, palice in hmmmmm…, to je to.

Kaj pa danes? Nekaj o današnji “obvezni” opremi na Edijevem blogu, zanimiv je tudi članek Jureta v GEI.

stare_fotografije-3-large

Razvoj turno smučarske opreme je bliskovit. Danes se obremenjujemo s tem, kakšen lok bodo imele smuči, kolk so trde, a so nabrušene, speglane, katero žolno imaš, kakšne obročke na palcah, kateri tip pancarjev, katero znamko vezi, itd. Če bi vprašal naše prednike, bi verjetno dejali, da smo mal bolni in da to sloh ni turna smuka. No ja, tudi mi znamo kdaj pa kdaj postati, se zazreti v kakšen prelep vrh, v dolino ali pa preprosto uživati v zavojih z nenabrušenimi in nespeglanimi smučkami.

Potres v glavi

Viš

Ne vem zakaj se mora človeku najprej nekaj zgodit, da začne razmišljat s svojo glavo in poslušat samega sebe. Posebej se to odraža v skupinah. Tisti, ki razmišlja s svojo glavo, je največkrat za skupino problematičen in ga ob naslednji priložnosti skupina ne želi več medse (težak tip, neprilagodljiv, jamrač), zato se svojeglavec raje ugrizne v jezik in sledi skupini. “Skupinski sindrom” je prisoten tudi oz. predvsem na planinskih, gorniških, turnih, alpinističnih turah. Velikokrat, kljub nevarnim razmeram prevlada duh “ma sej bo šlo”. Četudi se vmes najde kakšen, ki predlaga, da bi se zaradi razmer tura prekinila, ga ostali potolažijo, da sploh ni tako nevarno, da je to samo slab občutek, itd.

Luka in Matija kujeta načrte

Seveda se zadeva drastično spremeni, če izjavo o prekinitvi ture poda kredibilna (najbolj izkušena, najbolj spoštovana) oseba oz. vodja ture. V kolikor zataji tudi ta, potem je ob res nevarnih razmerah nesreča hitro za ovinkom. Najbolj problematične (v primeru slabih, kritičnih razmer) pa so tiste skupine, kjer pravega vodje ni oz. so si vsi približno enakovredni ali pa se med seboj slabo poznajo. Ob veliki želji po osvojitvi cilja, vrha, itd. se taka skupina le po naključju odloči za umik s cone tveganja. Gre za poseben psihološki moment, kjer vsi člani skupine kljub na videz nevarnim razmeram in lastni intuiciji “lažejo” sami sebi in slepo zaupajo naravi, da jih bo pustila pri miru. Največkrat gre vse po maslu, včasih pa žal ne.

Vrhovi nad Žabniško krnico

Sledijo obtoževanja, analize, iskanje odgovornosti. Za občutljive osebe, ki preložijo vse breme odgovornosti nase, je obdobje po nesreči lahko bolj stresno kot sama nesreča. Ta bremena se pojavijo seveda takrat, ko se komu res kaj hudega zgodi. V primeru srečnega razpleta naravne nesreče pa je takšen dogodek priložnost za analizo obnašanja udeležencev pred nesrečo in priložnost za pravilno odločanje v prihodnosti. Verjetno se boste vsi strinjali, da so taki dogodki več vredni (v prispodobi) kot 10 vaj skupaj.

Divja koza

Še eno spoznanje se mi pri problematiki varnosti v gorah zdi zelo zanimivo, in sicer nas je veliko precej pametnih o drugih, kako bi morali to in ono, kaj bi morali v primeru tega in onega, naslednji dan pa se nam zgodi nesreča, nas po možnosti doleti povsem nepripravljene in potem je samo sreča, da imamo o tem kaj za povedat. In jaz mam za povedat to, da v primeru naravnih nesreč nikoli nisi dovolj pripravljen ali izkušen.

Tule je posnetek bratranca Bineta, ki je predvsem zaradi svoje prisebnosti in znanja smučanja ušel plazu: http://www.vimeo.com/736043

Mali Draški vrh

Sončno soboto sem preživel na smučeh v prijetni družbi še petih ljubiteljev turne smuke in družbi vrhov nad Pokljuko.

mali_draski_vrh-15-large

Ogreli smo se na sončnih južnih pobočjih Viševnika, potem ko so nam v gozdu nad Rudim poljem skoraj zmrznili prsti in nosovi.

mali_draski_vrh-18-large

Mmmm, kakšni razgledi. Obetal se je resnično fantastičen dan.

mali_draski_vrh-22-large

Na vrhu Viševnika so kavke redne gostje, tako kot množica gornikov in smučarjev.

mali_draski_vrh-34-large

Vrh je bil poln kot že dolgo ne, mi smo se na hitro pripravili za spust na zahodno stran proti Jezercem.

mali_draski_vrh-35-large

Prvič sem se spustil po zahodnem delu Viševnika proti Jezercem in bil sem navdušen nad širino, strmino in dolžino “proge”. Razmere pa kar precej spremenljive, tako kot se za turno smuko spodobi.

mali_draski_vrh-39-large

Na Jezercih pa zopet pse na smuči in proti Srenjskemu prevalu med Viševnikom in Malim Draškim vrhom.

mali_draski_vrh-41-large

Jezerce so eden lepših krajev v Julijskih Alpah. Ta ledeniška izravnava leži nad planino Konjščica v zavetju Ablance, Viševnika, Malega in Velikega Draškega vrha.

mali_draski_vrh-44-large

Brez srenačev na okovju ni šlo do vrha prevala, zato je moral del odprave smuči prestaviti na nahrbtnik.

mali_draski_vrh-48-large

Pogled na severno stran Viševnika in njegov zahodni greben.

mali_draski_vrh-50-large

Trije od šestih udeležencev ture smo dosegli vrh Malega Draškega vrha, od koder so se odprli famozni pogledi na osrednji del Julijskih Alp. Tule je pogled na Veliki Draški vrh.

mali_draski_vrh-54-large

Pa še neobičajen pogled na Triglav.

triglav

Za konec pa še nekaj o smuki. Ko sem pogledal z vrha Malega Draškega vrha proti smeri spusta, sem dobil cmok v grlo. Razmere mi na pogled niso budile zaupanja. S Tanjo sva soglasno sprejela odločitev, da naprej spustiva Jerneja, ki je suvereno opravil s strmino. Moram reči, da še nisem videl tako dobrega turnega smučarja v akciji in to velja za celotno turo. Ko sem videl, da se zadeva da odpeljati, ni bilo več problema. Čez kakšnih 10 minut sem bil že na Srenjskem prevalu, zadovoljen s smuko in razmerami, a z bolečinami v stegnih. Kar naporno je bilo.

mali_draski_vrh-59-large

Sledil je spust v konto pod S steno Viševnika in povratek prek vzhodnega grebena na Rudno polje.

Super tura, dobre razmere, enkratna družba. Pa še fotografija z vrisanim spustom z Malega Draškega vrha (do 45 stopinj, ocena III+, zgoraj 100 m S4+). Pa ne me vprašat, kaj te oznake pomenijo, vem samo, da je bilo strmo.

smer-large

Viševnik

Včerajšnji lep dan je bilo kar nuja izkoristiti za skok na kakšen razgledni vrh. Viševnik po službi je bila primerna izbira.

Viševnik s sedla

Gori v robeh je kar prava zima. Snega ogromno, le vršni deli so spihani in zato izgledajo “nezaliti”.

visevnik-2-medium

Pogled proti vrhu je obetal enkratno smuko že kar na prvem turnem smuku sezone. Kar malo neučakan sem hitreje zagrizel v breg.

visevnik-8-medium

Imam kar srečo, da se lahko v službi dogovorim s sodelavci za takšne izlete. Tokrat sva skupaj sopihala s Tanjo.

visevnik-11-medium

Na vrhu pa joj prejoj; razgledi, belina, modrina. Vsakič znova vzdihujem nad pokrajino SZ dela Slovenije: skrivnostno hladne doline, nabrušeni grebeni, mogočno našpičeni vrhovi, širne gozdne planote, strme nedostopne stene.

visevnik-22-medium

Z vrha nisva odsmučala, ker je bilo škoda smuči. Štartala sva na grebenu pod vrhom in se do izhodišča naužila enkratne turne smuke. Takega “dokolenskega” pršiča že dooolgo ni bilo.

visevnik-24-medium

Zima, da bi le spet bila

Podnebne spremembe so prinesle v naše kraje milejše zime s skromnejšo snežno oddejo. Spremenila se je količina padavin in tudi njihova razporeditev. Spremembe se ne dotikajo samo človeškega življenja (zmanjšana poraba goriv za ogrevanje, manjše število smučarskih dni, …), temveč tudi oz. v večji meri ves rastlinski in živalski svet. Zima je namreč čas, ko narava počiva. Obnova moči oz. zatišje je še kako pomembno pred spomladansko erupcijo. Drugačne temperature in razmere zahtevajo od živega sveta nenavadno hitre prilagoditve, ki jim nekateri žal niso kos. In če smo mi krivi za nastali položaj (v kar ne dvomim), potem nas lahko smatramo kot neusmiljene morilce. Seveda pa ni vse tako črno. Za mnoge vrste so nastale razmere naravnost čudovite oz. so jim pisane na kožo.

fotografija-3-small

Zima je tudi čas aktivnega preživljanja prostega časa v naravi. Sam sem navdušen in zagrizen turni smučar. Zimski hribi so v svoji tišini, beli preobleki, skrivnostni nedostopnosti in mrzlem prepihu neverjetno lepi in privlačni. Ko tako večkrat razlagam svoje občutke prijateljem, svojcem in znancem ali pa celo svoja doživetja predstavim na internetu (tudi s kakšnimi lepimi posnetki), si včasih ne morem pomagati, da se ni bi vprašal ali je to prav ali ne. Po eni strani privoščim vsakomur, da doživi svobodo zimskega gibanja v naravi, po drugi strani pa je v zadnjih letih obisk gora pozimi presegel za naravo še sprejemljivo število. Zimska rekreacija strmo narašča, še pred desetimi leti povsem nedotaknjena območja so danes podpisana z značilnim vijugastim vzorcem smučarskih zavojev ali pa so v njih že na daleč opazne sledi planincev, gornikov in alpinistov. Pritiski na alpski svet so zares neugodni. Dandanašja instant rekreacija pomeni avtomobilski dostop do vznožij gora, hiter vzpon in hiter sestop, vse z namenom osvojitve določenega cilja v čim krajšem času. Vse preveč je ljudi, ki ne hodijo v hrib z namenom doživljanja gorskega sveta, spoznavanja zakonitosti narave in zavedanja o tem, da samo neokrnjena narava pomeni pogoj za preživetje vsega živega na Zemlji.

naravadrevo-small2

Zakaj torej “težim” s tem, da je pomembno ohranjati tiha, mirna, nedotaknjena območja, brez vpliva človeka? Pozimi živali varčujejo energijo, saj je le ta življensko pomembna. Naša prisotnost lahko pomeni odvečno porabo te energije in posledično celo pogin osebkov. Torej raje kot v hrupnih skupinah, raje kot z motornimi sanmi, se podajmo v zimske gore v manjši skupini ali v dvoje, bodimo tihi in spoštljivi ter se zavedajmo, da smo v okolju, kjer ni naš dom, temveč dom naših najboljših rastlinskih in živalskih prijateljev.