Turna smuka

Prva turna smuka

Nedeljski dan mi bo za vedno ostal v spominu. Družinsko smo (razen najmlajšega) opravili prvi skupni turni smuk. Sicer prave turnosmučarske opreme za otroke nimamo, a se da z voljo tudi drugače.

Midva na turnih smučeh s psi in otroško smučarsko opremo na ramenih, otroka pa peš. Njuna motivacija je bila zaradi pričakovanja velika in zlahka smo v idiličnem vremenu in snežnih razmerah zmogli čez tistih nekaj senožeti pod Storžičem. Pretiravanje za prvič res ni prišlo v poštev.

Še pred začetkom hoje sva seveda preverila snežne razmere, da se ne bi slučajno zgodilo, da bi že prvi stik s turno smuko otroka odvrnil od te lepe dejavnosti. Izkazalo se je, da so razmere “sprejemljive”. Kakšnih 15-20cm malce bolj kompaktnega pršiča na trdi podlagi in zelo blag naklon. “Sprejemljive” zato, ker je potrebno biti pozoren na dolžino otroških smuči, ki se v takšnem snegu bistveno drugače obnašajo od odraslih, saj so zelooooo kratke in včasih komaj da pogledajo ven iz snežne odeje. Posledično je veliko težje obvladovati smuko.

S snegom obložene smreke, razgledi, sledi zajca in srne v snegu, čudovito bela pokrajina okrog nas, vse je prispevalo k res pravemu doživetju. Na vrhu senožeti pa malica in priprava na spust.

Nekaj zavojev je bilo potrebnih, da sta se otroka prilagodila povsem drugačnemu smučanju, kot na “speglanih” smučarskih progah, ki sta jih navajena. Pa je vseeno šlo, z nasmeškom na licu. In spomini bodo za vedno!

https://www.youtube.com/watch?v=lh_Tlz07hxc&t=2s

Svačica

Ne vem s čim smo si danes zaslužili tak krasen turnosmučarski dan? Pri teh letih človek ne verjame več v podarjene stvari, mogoče od danes spet. Še včeraj zvečer je kazalo na ne prav posrečen izlet v neznano. To se zgodi takrat, ko se po nekem čudnem naključju zberejo štirje možakarji, ki so skupaj pred 100 leti v naših hribih zarisali tu pa tam kakšen zavidanja vreden zavoj in nimajo pojma, kje naj zapravijo nedeljsko dopoldne. Izvzet je prvi črnogorski turni smučar, ki v nasprotju z napisanimi resnicami o tem narodu, vsaj 2-krat na teden turno smuča. Zaradi prenasičenosti mu zmanjkuje ciljev, zato se je lotil težkih prvenstvenih spustov s Kališča. Ni manjkalo veliko, pa bi zaradi sočutnosti skoraj podlegel njegovim privlačnim ciljem, če nas ne bi rešil helfer (bergfuhrer), ki se je pojavil od nikjer in začel navijati za Begunjščico, saj jo je včeraj povohal od blizu. A kaj, ko tretjemu v navezi, partizanu, ni do karavanške lepotice, on bi Javornik ali pa Goli vrh. Potem sem pa tu še jaz, meni je vseeno, samo da grem, pa da je varno, pa da je kratko, pa da ni daleč za vozit, pa da niso južna pobočja, ker je skorja, pa da ne gremo v mirna območja, da ne bomo splašili živali, … Ja, pa helfer mora biti ob 11 doma. 3/4 upokojenskega društva je vrhunsko slabo fizično pripravljenih, črnogorec kvari povprečje. Sodeluje pa v povprečju (tudi 3/4) javnih uslužbencev na turi, zaradi česar se je vedelo, kdo plača pijačo po turi, gospodarstvo je namreč v občutni konjukturi. Po naključju je gospodarstvenik pozabil gotovino, kartica ne prime v tujini, pa je zadevo poravnal stavkajoči zgodovinar.

Če gre na turo večje število ljudi, se po mojih izkušnjah že v avtu začuti, ali bo tura fajn ali ne. V dvomih zaradi zgoraj opisanih nesnežnih razmer, sem se čakajoč zaskrbljeno in premraženo oziral za svojim prevozom. Ko so vsi trije mahajoč odbrzeli mimo mene sem vedel, da bo čudovit dan. Že v avtu nas ni bilo za ustavit, pozitivna energija in neumnosti na kvadrat. Seveda ni šlo brez ogleda vseh bunkerjev na poti v Bodental, za katere pač nikoli prej ni bilo časa. Edina stalnica teh izletov so malenkosti, ki nam jih vsakodnevno očitajo žene, pa jim ne verjamemo. Helfer je hotel na turno smuko brez smuči, črnogorec je pozabil osebno izkaznico, partizan je vzel vsega preveč, jaz pa sem namesto čutarice s čajem vzel camelbak, ki mi je zmrznil prvo minuto.

Ne vem sicer, kdaj smo se odločili, kam sploh gremo, ali pred Ljubeljskim tunelom ali za njim. Kakorkoli, iz slovenske megle smo zapeljali v zamejsko sonce. Na izhodišču -12 stopinj, zimska pravljica in suh sneg kamorkoli seže pogled.

Že 5 metrov od avta smo vedeli, kaj nas čaka. Nekakšen topel občutek me je prevzel, čeprav se potem skoraj cel čas vzpona nisem mogel ogreti. Niti se ne spomnim, kdaj sem s tako lahkoto prišel na kakšen turnosmučarski vrh. Smučina je bila kot avtocesta, želja po smučanju zaradi abstinence pa premočna, da bi razmišljal o kakšnem naporu. No, pa tudi razmere so bile varne vsaj toliko, kolikor so sploh v hribih lahko.

Na sedlu je kar prehitro vsega konec, zato jo s črnogorcem mahneva še na Svačico, s smučmi dokler gre, potem pa peš po ozkem, a varnem robu.

Navzdol je bil ples po morju pršiča. Danes bi kot Sahara vode potreboval kakšne elanove ripstick smuče, a žal sem se moral zadovoljiti s svojimi sulicami tipa Bojan Križaj. In resnično nam ni bilo nič hudega, vriskali smo, na trenutke pa sem celo začutil pri sebi in ostalih, da skoraj ne verjamemo, kako nore so razmere.


Foto: Edo Krnič

Fotografij smučanja po pršiču ni, škoda bi bilo to doživetje spraviti na senzor. Fotografije se niti približati ne bi mogle občutkom. In prav je tako.

Kljub prvovrstnemu turnosmučarskemu dnevu pa vem, da mi bo ta dan v spominu ostal predvsem zaradi druženja s prijatelji. V gorah se vezi močneje stkejo, pa tudi brez prijateljev gore niso iste. Brez njih so samo lepo skalovje, čudovit ambient, krasna kulisa, brez doživetij, brez spominov: Gore so nemi spomeniki izjemnega dela narave, dušo pa jim podarimo ljudje.


Od leve proti desni: helfer, črnogorec, naravovarstvenik, partizan

Planina na Kalu

Tokratna tura je bila ena od tistih, ko se enakovredno združita čudovita pokrajina in enkratna družba. Mogoče se človeku zaradi dobre družbe zdi vse skupaj še malce lepše. V petek smo se tako z vlakom odpeljali do Mosta na Soči, v Tolminu prvič tisti dan v kafiču Paradiso popili kavo in se odpeljali do Tolminskih Raven, ene najbolj samotnih, a glede na ambient ene najlepših vasi v Julijcih. Čez pašnike, na katerih je bil sneg dobro predelan smo tihoma, vsak s svojimi mislimi oddrseli v bukov gozd.

IMG_6306

IMG_6309

Takoj, ko smo zapustili gozd, se je odprl pogled na Tolminski Migovec in Planino na Kalu. Istočasno so se razpotegnile megle in posijalo je sonce. Kot za nagrado.

IMG_6323

IMG_6327

Ko smo pridrajsali na rob Planine na Kalu, smo se lahko zazrli v dolino Tolminke in v Krnsko pogorje, nad katerim so se veselo podile meglice.

IMG_6333

IMG_6350

Prevzeti od razgledov smo kar tako malo pohajkovali po grebenu gor in dol. Svet pod Tolminskim Migovcem pa ni zanimiv in lep samo “od zunaj”, temveč predvsem “od znotraj”. Ravno lansko leto je uspelo jamarjem v večni temi brezen in jam pod Migovcem povezati sistem, ki je trenutno najdaljši jamski sistem v Sloveniji z več kot 25 km dolžine. Neverjetno, tolminskemu Migovcu bi lahko rekli “votla gora”.

IMG_6362

Kar je sledilo, verjetno ni več turnosmučarska klasika, temveč turnosmučarski prestiž. Na ležalnikih pred jamarsko bajto smo na toplem sončku uživali v gostoljubju enega od tistih, ki poznajo globine tega območja skoraj bolj kot površje. Samo nam je pripravil pašto, čaj, zelišča, kavo, tobak, … Še pred poslasticami smo si na hitro privoščili užitkarske zavoje na strmini pod kočo. Joj, kako nam je bilo težko!!

Planina na Kalu

IMG_6346

IMG_6365

Samo nam je skuhal pašto

IMG_6375

Plaža na planini, v ozadju Migovec

IMG_6386

Tanja in Samo, sodelavca

IMG_6384

Jože in Edo, bivši sodelavec in večni bratranec

IMG_6403

IMG_6395

IMG_6407

Da ne bi bilo vsega prehitro konec, smo posopihali še v breg proti Migovcu in se v pravi pomladanski smuki odpeljali v Tolminske Ravne. A konec dneva je bil še daleč, zvečer je sledilo Jožetovo predavanje o etiki obiskovanja gorskega sveta, ki me vedno znova spomni, da kljub današnjemu času romantično obiskovanje gora ni nekaj preživetega. Seveda pa smo precej časa namenili obisku tistega jutranjega kafiča Paradiso, v katerem je tudi Edo naposled kapituliral, saj je ob zadnjem obisku dejal, da zdaj pa tudi on ne bo več naročil kave. Nenavadno, ampak resnično.

IMG_6411

IMG_6417

[vimeo 61035894 nolink]