01
2011Vsako leto, ko se končajo Belarjevi naravoslovni dnevi v Trenti, sem poln čudovitih vtisov, občutka, da je bilo res nekaj dobrega narejeno za mlade, za Julijske Alpe, za park, nenazadnje tudi za vse tiste, ki smo na delavnici sodelovali.
Učilnica v naravi, v izjemnem ambientu Zgornje Trente in okoliških nebotičnikov, nikogar ne pusti ravnodušnega. Velikih skupin otrok sploh ni težko animirati, saj jih zanima vse po vrsti. Njihovi možgani imajo dovolj kisika, o naravi ne teoritiziramo, ampak jim jo pokažemo v živo, zraven pa ponudimo tudi poljudno razlago.
Od spoznavanja živalskega sveta reke Soče, srečanja z barvitostjo in vonjavami gorskega cvetja v botaničnem vrtu Julijana, prek Kugyjevega razmišljanja o lepotah Julijskih Alp, vodništva in alpinizma, preteklega in sedanjega umetniškega izražanja v gorah, načina življenja Trentarjev, do spoznanja o še kako živahni naravi sicer neživega dela prostora narodnega parka (kamnine, fosili, prst, podnebje, voda).
V dveh dneh 600 otrok, številka, ki daje upanje, da bo kanček doživetja in posredovanega znanja o naravi pripomoglo k spoštovanju tako žive in nežive narave Julijskih Alp in dela človeka v tem območju.
14
2011V Sloveniji je le eno Unescovo svetovno priznano območje kulturne in naravne dediščine, in sicer Škocjanske jame. Le sem napisal izključno zato, ker sem mnenja, da je v Sloveniji potencialnih Unescovih območij še precej več. Precej truda se trenutno vlaga v kandidature za ustanovitev Geoparkov (Idrija, Peca), ki so tudi del Unescove zaščite, podobno kot npr. območja Man&Biosphere, ki jih je v Sloveniji tudi nekaj (Julijske Alpe s predgorjem, Škocjanske jame).
V preteklosti je bilo že nekaj poizkusov, da bi na Unescov seznam priključili določena območja, kot npr. matični kras, Fužinarske planine, vendar so se vsa prizadevanja klavrno končala, večkrat že v fazi dogovarjanja na državnem nivoju.
Enega od največjih blamaž pri kandidiranju je Slovenija doživela pred leti v Parizu, ko je predstavljala kandidaturo za Fužinarske planine. Med predstavitvijo je namreč članica Unesca vprašala slovenskega predavatelja, če je Slovenija že poravnala letno oz. dvoletno članarino. Predavatelj je v nevednosti dejal, da je članarina po vsej verjetnosti poravnana, pa ga je gospa seznanila s krutim dejstvom. Predavanje oz. predstavitev se je tako zaključila s cmokom v grlu. Kako boš uspešno kandidiral, če pa tudi članarine nisi poravnal?
Pred dobrim mesecem sem se udeležil predavanja v novem Planinskem muzeju v Mojstrani, kjer je bila tema vezna na moj uvodnik. Predstavljena je bila namreč Unescova dediščina Dolomiti, ki je pred dvema letom uspešno zaključila kandidaturo. Gre za devet območij znotraj celotnega gorovja dolomitov, ki so prepoznani kot svetovna geološka dediščina pod okriljem Unesca. Predstavnica Geološkega zavoda Slovenije je navzočim predstavila geološko dediščino Dolomitov in jo primerjala z geološko dediščino Julijskih Alp. S tem je hotela pokazati, da imamo na območju Julijskih Alp primerljivo, nekoliko sramežljivo rečeno pa tudi precej bogatejšo geološko dediščino od tiste čez mejo.
Odličnemu strokovnemu predavanju je sledil debatni krožek, tipičen za slovensko strokovno, politično ter tudi laično javnost. Torej jamranje o tem, kako bi morali, da bi bilo bolje, kdo je za kaj kriv, kakšni smo Slovenci, kako imajo Italijani več vez in poznanstev, kdo bi moral za kaj plačati, … Ko smo zapustili dvorano, je bilo vse natančno tako kot preden smo vanjo stopili. Ob tem moram sicer poudariti, da se je nekaj ljudi v preteklosti resnično zelo trudilo, da bi dobili še kakšno Unescovo zaščito.
Tisti večer sem večino časa premišljeval, zakaj bi si sploh želeli pridobiti Unescovo dediščino. Je to sploh potrebno? Bi to sploh kaj spremenilo? Bi lahko svetovna prepoznavnost povzročila celo več škode kot koristi?
Danes sem prepričan, da je nepotrebno zapravljati energijo in voljo za Unescovo zaščito. Zakaj? Mislim, da moramo najprej pri sebi razčistiti ali si nečesa resnično želimo varovati in ustvariti pogoje znotraj Slovenije, da bo temu res tako. Dokler tega ne bo, nam nobeno varovanje, pa četudi pod svetovno organizacijo ne bo pomagalo. Razmišljanja so se mi potrdila pred kratkim, ko sem sam predaval o zavarovanih območjih v Sloveniji.
Ob koncu predavanja sem imel pripravljeno karto, na kateri sem grafično prikazal vsa varovanja in zavarovanja na območju Triglavskega narodnega parka. Šele ob razlagi te karte sem zgrožen spoznal naslednje:
– Območje Julijskih Alp varujemo z zakonom o Triglavskem narodnem parku, v katerem so tri varstvena območja, vsako s svojim precej strogim varstvenim režimom glede naravovarstvenih in kulturnovarstvenih vsebin,
– na območju narodnega parka je še 45 ožjih zavarovanih območij (naravni spomeniki, rezervati), kjer so še strožji varstveni režimi,
– na območju narodnega parka je še 325 naravnih vrednot, ki se jih še posebej varuje,
– na območju narodnega parka je tudi 365 enot nepremične kulturne dediščine (planine, stavbe, vasi, naselja, …),
– na območju narodnega parka so tudi številna vodovarstvena območja, v katerih so zelo strogi pogoji glede posegov in dejavnosti,
– na območju narodnega parka je cela množica varovalnih gozdov in gozdnih rezervatov,
– območje Julijskih Alp je znotraj mednarodne varstvene mreže Natura2000,
– območje Julijskih Alp je znotraj mreže ekološko pomembnih območij.
Toliko varovanj in zavarovanj, toliko prepovedi, režimov, ukrepov, da je bil izgled karte neprepoznaven. Vsa ta gromozanska navlaka predpisov, uredb, zakonov, odlokov, pravilnikov, vsa ta masa, gora papirja ni spremenila dejstev v naravi in kulturni krajini: še vedno planinske koče zlivajo vso odpadno vodo v kraški visokogorski svet, še vedno v parku gradijo počitniške objekte, kljub izrecni prepovedi in s tem uničujejo stoletja staro kulturno dediščino planin, še vedno se izravnavajo grbinasti travniki, na novo se pojavlja strojna sečnja v stoletja razviti in preizkušeni tradicionalni sečnji gozdov, še vedno se »upravlja« z gamsi, v parku gradijo biatlonske centre z nočno razsvetljavo, v skoraj vsakem potoku, soteski, kanjonu se zrcalijo svedrovci za canyoning, alpske doline v kopnem delu leta namesto krav krasijo jekleni konjički, iz strug vodotokov, melišč, prodišč ali ledeniških moren se nelegalno odvaža material, itd. itd. itd.
Zares rabimo še eno varovanje, še svetovno zavarovanje, da bomo končno uspeli varovati tisto, kar bi morali storiti tudi brez številnih domačih papirnatih varovanj? Odgovor je na pladnju.
01
2011Socialno ali asocialno? Facebook ali Faceshit?
Pljunil bom v lastno skledo, saj se dvakrat nisem mogel upreti skušnjavi in sem ustvaril svoj Facebook profil. V bistvu sem ga le prvič ustvaril, drugič sem ga ponovno aktiviral. Oba poizkusa v svetovnem socialnem omrežju sta se klavrno končala, obakrat sem za ljudi okoli sebe postal bolj asocialen, obakrat sem bil močno razočaran, obakrat sem se skregal s svojim “jaz-em” in obakrat sem ukinil profil z jezo in 100% prepričanostjo, da me najširše, največje, najboljše socialno omrežje ne bo več videlo.
Ne bom rekel, da Facebook ni učinkovit (nemiri v Egiptu, Libiji, …), da ni globalen, da ni odlično reklamno sredstvo, da ne povzroča zasvojenosti, da ni v svojem bistvu socialen. S Facebook-om lahko na zelo učinkovit način širiš svoje ideje, misli, prepričuješ in vzgajaš ljudi, itd. Vsaj predstavljaš si lahko, da je tako, kaj več od tega pa ne, saj je drežljaj prek Facebook-a vse prej kot glas, dotik, pogled v živo.
Kaj me torej moti? Moti me bistvo Facebooka! To, da se resnično življenje, resnični človeški odnosi, prijateljstvo, družinsko in poslovno življenje seli na globalno prizorišče. Zasebnost izgublja pomen, prav tako prijateljski stisk rok in zaupanje, spoštovanje, “tovariška” beseda vse manj velja. Pozornost in božanje ega iščemo od nekih “kvazi” spletnih prijateljev, ki so prijatelji od prijateljev od prijateljev. Vsem pokažemo svoje fotografije obešanja perila, obiska zobozdravnika, rojevanja novorojenčka, nogometnega piknika, … In potem je vsem to všeč (I like), ker nasprotne izbire ni. Sami polizani komentarji nekih sošolcev, ki jih 20 let nisem videl, zdaj pa so moji največji spletni oboževalci. Včasih sem se s svojimi prijatelji družil, smejal, tehtal odločitve, zagovarjal svoja mnenja. Zdaj imamo vsi čas ure in ure preživeti za računalnikom, nimamo pa pol ure časa za pijačo, dve uri za plezanje, 3 ure za koncert, pol dneva za hribe ali celega dneva za vse skupaj + pogovor. Socialno omrežje? Ste še vedno prepričani? Pojdite zagovarjat tisto, kar napišete med ljudi, pa boste videli kje ste. Bolj ali manj na začetku. In ko vam bo resnično težko v življenju, ko boste potrebovali resničnega prijatelja, boste lahko srečni, če boste še kakšnega resničnega imeli, kajti tisti spletni bodo le kliknili na “nisem dosegljiv” in raje pogledali fotografije vašega prijatelja, ki se je ravno vrnil z dopusta iz Havajev in kliknili na “I like”.
Se bojim, da se marsikdo, ki objavlja zelo osebne stvari na Facebook-u ne zaveda občutljivosti (naravnih čustev) ljudi, ki verjamejo v resnično prijateljstvo, potem ko ugotovijo, da njihov prijatelj te stvari deli še s 3000 prijatelji. Ne verjamem, da vsi ljudje razumemo to dobrosrčnost in odprtost. Na primer, da oseba, za katero mislim, da je moj prijatelj, objavi, da je gay, meni pa to sploh ne pove, da je poročen in jaz o tem nič ne vem, da ima težave, meni pa to ne zaupa? Da ne govorim o osebnih fotografijah, ki večinoma presegajo meje okusnosti.
Evo, dovolj! Vsak izbira sam, vsak ima svoje mnenje, vsak svojo dušo in svoj način življenja. Verjetno bi bilo čisto vseeno, če tega zapisa ne bi objavil, ker je preveč oseben. Lahko bi npr. poklical Edija in bi šla po 233 dneh na kakšno debato ali pa bi se dobil s Klemnom, s katerim že 3 tedne hodiva na pivo, lahko bi naredil vsaj 103 pametnejše stvari zase ali za bližnje. Za konec se bom zahvalil Facebook-u, ki mi je v marsičem odprl oči oz. potrdil tisto, kar sem slutil in še močneje dojel, kdo so moji pravi prijatelji ter kje in kakšno je moje socialno omrežje.
[youtube XTb9GNIxpMk nolink]



















