01
2011Kot obljubljeno še nekaj vtisov z narodnega parka Vanoise. Če primerjam vtise izpred let, ko sva z Bojano za kratek čas obiskala južneje ležeči park Ecrins, lahko rečem, da sem bil tokrat kar malo razočaran. Francozi so večino vznožij svojih mogočnih Alp prepustili smučarskemu turizmu, zato je poletni pogled na proge in infrastrukturo zastrašujoč. Zatrepe dolin in izhodiščne točke za smučarijo ter pohodniški turizem krasijo turistične vasice brez vsakršne duše. Taka je tudi vasica Pralognan la Vanoise, kjer sva z Jožetom razstavljala svoje fotografije v družbi mojstrov, kot je npr. Philippe Bousseaud. Vasica, ki sva se je naveličala po dobri uri, potem pa sva jo raje mahnila v hrib.
Jutranji utrip na tržnici in otvoritev razstave
Varovanje narave se začne takoj nad žičnicami, nekje na višini 2000m, tam je tudi meja narodnega parka. Kjer se konča apetit kapitala, se začne varstvo narave, torej tam, kje je sicer na pogled lepo, vendar je tam ponavadi manjša biodiverziteta (raznolikost vrst) v primerjavi z dolinsko, kjer bi varstvo narave moralo res delovati. A to je že druga tema. Raje poglejmo, kako izgleda narava parka Vanoise.
Vode je zaradi prisotnosti ledenikov in večinoma nekraške podlage povsod dovolj
Ledeniško preoblikovana gorska pokrajina z morenskimi nanosi, travniki, rjavimi meramorfnimi kamninami, snežišči, slapovi, so glavne značilnosti razgledov
Všeč mi je bila njihova planinska koča na višini cca. 2600m, imenujejo jih “Refuge”, ki jo sestavljajo trije zelo lepo oblikovani objekti (kuhinja, hiša za oskrbnike in spalnica za goste).
Na poti v dolino sva izkoristila lepo svetlobo in zaradi fotografiranja porabila več časa kot za vzpon.
Joj, skoraj bi pozabil na gorsko cvetje. Kamor si pogledal, povsod je cvetelo.
Naredil se je lep večer, ki sva ga preživela ob odlični hrani in kresu ob koncu junija. Zanimivo.
V naslednji objavi pa še nekaj fotografij iz osrednjega dela narodnega parka Vanoise.
30
2011Prejšnji dan sem imel učne ure zgodovine na terenu. Najprej šteto v desetinah let. Še svež spomin na vojno in nesmisle.
Grem malce višje in že sem v plitvem morju, dobrih 200 mio let v preteklosti. Školjke, ki nemo govorijo zgodovino naših alp. In živ spomin na prvo tovrstno srečanje na Triglavskih podih.
Zagrizem v breg, vroče jutro hladijo macesnove krošnje.
Na razgledišču se ozrem nazaj in opazujem nenehen boj med živo in neživo naravo.
Kmalu bleščeče beli apnenec zamenjajo tanke plasti sivega in rjavega laporja, ki veselo prepereva in se drobi pod nogami.
Ko stopim v prepereto grapo se nad mano odpre najstarejši svet narodnega parka, star skoraj 250 mio let. Lep občutek in krasna zgodba za radovedne otroke.
Še razgledi za dušo, potem pa skok nazaj v realnost.
21
2011Včasih se človeku zgodi, da zaradi pohlepa in izkoriščanja naravnih surovin naredi celo nekaj dobrega. Primer je umetno jezerce Kreda v Radovni.
Leta nazaj so na tej lokaciji izkopavali najfinejši sediment, ki je ostal po umiku ledenikov, jezersko kredo. Uporabna je v kemični industriji, steklarstvu, ipd. Po opustitvi izkoriščanja je območje odprtega kopa zapolnila voda, ki zaradi nepropustnosti jezerske krede ne ponikne.
V bližini jezera je zaradi obilo površinske vode in neprepustne podlage več ali manj močvirnat svet, ki je temu primerno rastlinsko in živalsko precej drugačen od okoliških gozdnih in travniških habitatov. Pomladi je tod življenjski prostor žab, ki izkoristijo vodne površine za odlaganje jajčec.
Človek pa vseeno ni mogel iz svoje kože in je zaradi ribiških užitkov v jezero naselil krape. Kot da se v preteklosti nismo nič naučili iz podobnih primerov, ko smo zaradi neumnosti in nevednosti, z naselitvijo vrst, ki tja ne sodijo, naredili škodo v občutljivih ekosistemih.
Jezero Kreda je vredna obiska, vendar z zavedanjem, da ob odhodu pustimo okolico ravno tako, kot ob prihodu.
































